Glede na podatke zadnjega Letnega poročila Katoliške cerkve v Sloveniji (2021) je epidemija covida-19 močno posegla v versko in pastoralno življenje Katoliške cerkve v Sloveniji, kar potrjujejo tudi statistični podatki. V letu 2020 se je zaradi omejitev javnega življenja številno nedeljnikov skoraj prepolovilo, močno se je zmanjšalo število krstov in tudi ostali zakramenti so utrpeli velik upad. Po podatkih slovenskih (nad)škofij je bilo 31. decembra 2020 v Sloveniji 1.507.477 katoličanov, kar predstavlja 71,48-odstotni delež. Ta je v zadnjih desetih letih padel za šest odstotnih točk. V šestih (nad)škofijah je delovalo 12 nadškofov in škofov, 997 škofijskih in redovnih duhovnikov, 433 redovnic, 652 laiških katehistinj in katehistov ter 37 stalnih diakonov.

Ob začetku adventnega časa smo o tem, kako ljudi, zlasti mlade, znova pripeljati v Cerkev in jih vključiti v župnijsko življenje, ter o pripravi na božič, za mnoge najbolj priljubljen krščanski praznik, govorili z Marjanom Pučkom, ki je zadnja štiri leta župnik v Župniji sv. Lenarta v Slovenskih goricah, pred tem je štiri leta v župniji deloval kot duhovni pomočnik.

Pučko pravi, da tudi v lenarški župniji, podobno kot drugod, številke vernikov padajo. “Letos štetja nedeljnikov še nismo imeli, nadškofija je sicer priporočala,da to storimo prvo ali drugo nedeljo v novembru. Pri nas sta bili obe nedelji nadpovprečno obiskani zaradi slovesnosti, ki so bile, in bi bile tako številke zavajajoče. Štetje bomo imeli na prvo adventno nedeljo. Po občutku mislim, da je nedeljnikov vsaj toliko, kot jih je bilo lansko leto ali za kak odstotek več. Lansko leto (2021) smo pri štetju na drugo nedeljo v novembru pri mašah zabeležili 246 župljanov. Leta 2019, pri prvem štetju, odkar sem župnik v Lenartu, smo zabeležili 325 ljudi. Leto pred mojim prihodom je v poročilu zapisana številka 391 in 350 za leto 2017.”

“Še danes iščem rešitve, kako in na kak način evangelij in evangelijski način življenja približat ljudem”

Naš sogovornik vidi poslanstvo duhovnika v prinašanju luči evangelija vsem ljudem in gradnji občestva preko oznanjevanja, podeljevanja zakramentov, poučevanja, spremljanja, … Ko je prevzel vodenje župnije, se je zanj spremenila samo odgovornost. Prej je to delal v sodelovanju z župnikom ali predstojnikom, potem je postal sam tisti, ki je v imenu škofa odgovoren za skrb ljudi na določenem območju, imenovanem lenarška župnija. “Moje poslanstvo je v prvi vrsti gradnja župnijskega občestva v Lenartu in na to me je nadškof Alojzij v dekretu, s katerim me je poslal v Lenart, posebej opozoril. Tega pa si ne predstavljam v smislu, da bi bil nek »preganjalec« spredaj ali zadaj občestva, ampak sem tisti, ki hodi skupaj z občestvom. To je uspevalo odlično in enkratno mojemu predhodniku Martinu Bezgovšku, in to želim s svojimi darovi in talenti ter tudi slabostmi nadaljevati. Nisva isti osebi in nemogoče je biti kopija nekoga, zato so se nekatere stvari spremenile. Strah me je bilo predvsem odgovornosti in »birokracije«, ki jo skrb za župnijo prinese.”

Na vprašanje, na kak način si prizadeva Cerkev približati vernikom, predvsem mladim, Pučko odgovori: “Moji prijemi niso na novo izumljeni. Kot prednost sedaj vidim to, da sem dokaj pozno, šele po enajstih letih duhovniškega življenja, postal župnik. Pri večini se to zgodi v prvih treh letih duhovniškega življenja. Tudi ko sem deloval v murskosoboški škofiji, me je škof večkrat menjal. V sedmih letih sem bil na petih župnijah in s tem tudi pri toliko načinih župnijskega življenja. Prav tako sem nadškofa Alojzija kdaj peljal na pastoralni obisk in tako videl, kako delujejo druge župnije v nadškofiji.”

Želim si, da župnija ne bo zgolj servis za nekatere zakramente, ampak tudi prostor, kjer bom dobival moč, pogum, veselje, upanje in ljubezen za moje vsakodnevno življenje.

Marjan Pučko nadaljuje, da je pri vsakem od župnikov pobral kakšno stvar, ki se mu je zdela dobra, in za katero misli, da pomaga pri življenju župnije. Morda tudi kaj, za kar se mu je zdelo, da je bilo takrat slabo, sedaj pa to kot župnik drugače dojema. “Veliko je bilo teh refleksij, branja knjig, priročnikov in še danes iščem rešitve, kako in na kak način evangelij in evangelijski način življenja približat ljudem. Predvsem, da župnija ne bo zgolj servis za nekatere zakramente, ampak tudi prostor, kjer bom dobival moč, pogum, veselje, upanje in ljubezen za moje vsakodnevno življenje.”

Vzglede išče tudi pri drugih župnijah

V Lenartu so tako na primer po vzgledu ljutomerske župnije začeli s tridnevnicami v pripravi na tri najpomembnejše praznike vsake župnije: župnijsko žegnanje, božič in veliko noč. To pa, ko pravi Pučko, ni edini vzgled: “Po vzgledu Župnije Beltinci vsako leto začnemo z vpisnimi mašami k verouku. Veliko pogledov usmerjam tudi v pastoralno zvezo v Slovenj Gradcu, kjer tamkajšnja ekipa, župnik Simon s sodelavci župniki, vodi več župnij, kar je ena od oblik, ki jo bomo župnije prisiljene živeti v prihodnosti. Število duhovnikov v mariborski nadškofiji se je od leta 2010 do 2020 iz 148 zmanjšalo na 119. Prav tako v celjski škofiji sedaj nastajajo pastoralne zveze, ki jih lahko delno spremljam preko sošolcev in drugih sobratov duhovnikov, na način, kako vstopati v ta proces in kateri so plusi in minusi.”

Pri vsem pa so po Pučkovih besedah najpomembnejši župljani. “Najbolje je, da oni predlagajo, potem pa se skupaj z župnijskim pastoralnim svetom se za to odločimo. Velikokrat župljanom povem, da je župnija njihova, ne samo župnikova, župnija smo vsi skupaj.
Pri mladih ob tem iščemo poti in primere dobrih praks. Tudi voditelji duhovnih obnov nam pomagajo pri odkrivanju teh poti do mladih. Zato je zadnjo duhovno obnovo vodil msgr. Slavko Rebec, lansko leto salezijanec Gašper Otrin, ki ga Mariborčani poznajo iz časa kaplanovanja v Mariboru.”

“V Cerkvi je vedno tako, da za tistega, ki nekaj seje, ni nujno, da bo to tudi žel”

Na nekoliko provokativno vprašanje, ali je v svojih prizadevanjih, da bi Cerkev približal čim več ljudem, uspešen, Pučko odvrne: “To vprašanje bi bilo primerno za župljane, oni lahko to najbolje ocenijo. Če sem zelo kritičen do samega sebe in svojega dela, bi rekel, da nisem pretirano uspešen – predvsem na področju mladih. Se pa tudi tukaj počasi pojavljajo svetli žarki. Vendar nisem obupal. V pogovorih, refleksijah, izmenjavi mnenj iščem poti. Letos počasi nastaja mladinska skupina in hvala mladima študentkama, ki sta prevzeli vodenje te skupine. To je eden izmed teh svetlih žarkov. Glede župnije kot celote pa bi rekel, da nam z medsebojnim sodelovanjem uspeva kar nekaj lepih in tudi duhovno bogatih stvari. V sodelovanju s starši predvsem pri pripravi na prvo obhajilo in birmo, s celotno župnijo pa s tridnevnicami, koncerti, slavilnimi večeri, … Se trudimo in iščemo poti. Pravi in realni odgovor na to vprašanje bo prinesel čas. V Cerkvi je vedno tako, da za tistega, ki nekaj seje, ni nujno, da bo to tudi žel. Prepričan sem, da je veliko tega, kar sedaj žanjem, od sejanja mojega predhodnika, g. Martina.”

Zagovarja, da bi morali biti duhovniki na isti župniji omejen čas

Pučko se strinja s trditvijo nekaterih, da je obisk cerkve velikokrat povezan s karizmatičnostjo in osebnostjo duhovnika. Nadaljuje, da bi si želel, na to tudi večkrat opozori, da ljudje ne bi hodili v cerkev zaradi župnika, ampak zaradi srečanja z živim Bogom, ki ima mesto v njihovem življenju. Temu reče osebna vera. “Vsak župnik je zgolj človek in ima veliko darov in talentov, ki si jih vsak izmed nas trudi posredovati in živeti z župljani. Ima pa tudi svoje človeške slabosti, ki kdaj pa kdaj to oznanilo pokvarijo ali nam ga dajo v napačni luči. Tudi verniki so zgolj ljudje in človeško je, da se na enega duhovnika in njegovo osebnost hitro navežemo in drugo osebnost hitro zavržemo. Vsi verniki morajo imeti možnost rasti v svoji osebni veri in zato tudi zagovarjam, da bi morali biti duhovniki na isti župniji omejen čas. Tako kot ima na primer predsednik države omejen mandat. S tem mislim, da bi tudi verniki lahko bolj rasli v svoji osebni veri. Tudi sedaj se lenarški verniki zavestno ali nezavestno delno oblikujejo po meni in jaz tudi po njih. Vera je nekaj živega, je odnos. Če se v življenju vernika npr. zamenjajo trije ali štirje duhovniki, se pri takšnem človeku izoblikuje drugačna vera, kot se izoblikuje pri nekom, ki živi 50 ali več let pod istim župnikom.”

In kaj je potrebno narediti, da družine z otroki v cerkev ne bodo hodile le zaradi verouka in zakramentov? “To vprašanje je v prvi vrsti za vsakega župljana in starše, si pa ga kdaj tudi sam zastavim. Kaj narediti, da župnija ne bo več zgolj servis za podeljevanje določenih zakramentov (krst, prvo obhajilo in birma) in zakramentalov (pogreb), ampak tudi prostor življenja in srečevanja občestva,” doda Pučko.

Pučko pri nagovarjanju ljudi uporablja Facebook in spletne strani, uči se uporabljati Instagram

Ker se med duhovniki, ki so se oznanjanja vere lotili na drugačen, modernejši način, velikokrat pojavlja ime Martin Golob, smo našega sogovornika vprašali, ali pripada njegovi generaciji. “Glede na čas rojstva sem starejša generacija. Če gledamo čisto sociološko, pripadam generaciji Y, medtem ko g. Martin pripada generaciji Z.” Eva Boštjančič, ki deluje na področju psihologije dela in je tudi urednica spletne strani na to temo, razloži, da je generacija Z prva generacija, ki se je s tehnologijo spoznala že v zgodnjem otroštvu, kar jih je tudi najbolj zaznamovalo. Neprestano priključeni na internet, so izjemno vešči in vajeni komuniciranja na družbenih omrežjih. Že v vozičku so jih mame zamotile z mobilnim telefonom. Zanje je značilno, da znajo najti ustrezne informacije in so popolnoma pismeni na računalniškem področju. To se ji tudi zdi velika prednost te generacije.

Hvala Bogu, da imamo Martina Goloba, ki nam vsem daje vpogled, kako nagovarjati njegovo generacijo, ki se počasi preizkuša v starševski vlogi. 

“In Martin Golob to prednost svoje generacije, ki mu je izredno blizu, opravlja odlično. Moja generacija je bila vmesna – med klasičnimi pismi in uporabo računalnika. Ima pa vsaka generacija svojega »Martina Goloba«. Ko sem začenjal duhovniško pot, sta bila v slovenskih medijih zelo prisotna Robi Friškovec in Janez Turinek, in to prav zaradi njunega sodelovanja v razvedrilih oddajah na RTV Slovenija. Hvala Bogu, da imamo Martina Goloba, ki nam vsem daje vpogled, kako nagovarjati njegovo generacijo, ki se počasi preizkuša v starševski vlogi. Veliko se lahko naučimo od njega. To je tisto, ko sem prej govoril, da vsi duhovniki vršimo isto poslanstvo, vsak pa si to prilagaja glede na talente in način, ki jih sam najbolj zmore. Pomembna je tudi naša permanentna formacija o spremljanju ljudi in tega, kaj je za tisto generacijo družbeno značilno. Na osnovi tega potem iščemo poti in možnosti, da bo ta generacija razumela jezik oznanjevanja. Zelo lep in dober vzgled nam je tukaj papež Frančišek, ki ni istih let kot Martin Golob, a menim, da imata oba dar, da znata govoriti v jeziku današnje generacije. Zato sta oba tudi tako slišana.”

Pučka vprašamo, ali bo tudi sam v prihodnje pri nagovarjanju ljudi v večji meri uporabljal družbena omrežja. “Zaenkrat ne. Uporabljam Facebook in spletne strani. Tu pa se moj domet in poznavanje sodobnih medijskih omrežij končata. Sedaj se dogovarjam z mladimi, da bi me naučili uporabljati, mislim, da gre za Instagram, da bi tako lažje komunicirali v okviru naših mladinskih srečanj. Na teh področjih se pustim učiti, a zaenkrat sem še premalo vešč, da bi začel vlogati ali kaj podobnega … Raje delim vloge Martina ali koga drugega, ki so na tem področju odlični.”

Adventno obdobje velja za eno najpomembnejših v letu

Ker smo na začetku adventnega obdobja, še vprašanje, ali je decembrski čas pravi za nagovarjanje vernikov. Marjan Pučko pravi, da dojema to obdobje kot eno najpomembnejših v cerkvenem letu, ko se pokaže njegovo mesto (kot duhovnika) v župnijskem občestvu. “Da se ne pripravljamo le z lepo okrašeno smrekico, s postavitvijo jaslic in polno družinsko mizo dobrot, ljudi nagovarjam, spodbujam in jim ponujam možnosti tudi za duhovno pripravo na svetek – sveti dan Jezusovega rojstva. V tem času po koroni se mi zdi, da je beseda priprava ponovno dobila nek pomen, ki ga prej nismo poznali ali mu nismo dajali pozornosti. Prej se za nobeno delo, nakup česa večjega ni bilo potrebno pripraviti. Ker smo vse dobili takoj, ni bilo časa pričakovanja. V zadnjih dveh letih pa je tega pričakovanja kar veliko.”

Velika priložnost za adventno vzpodbudo je tudi sv. Miklavž za otroke in praznik brezmadežnega spočetja Device Marije za odrasle.

V adventnem času Pučko za odrasle župljane vsako leto naroči več izvodov revije, ki lahko služi kot duhovna dnevna vzpodbuda v okviru revije Magnificat, to je Adventni sopotnik. Otroci pri verouku dobijo adventni koledar. Oboje pa je, kot dodaja Pučko, orodje, ki je lahko vzpodbuda, da si družina vzame čas in se usede doma ob družinski mizi, še lepše je, če je na njej tudi adventni venec. Skupaj zmoli in kar je najpomembnejše, da se člani družine ob mizi pogovarjajo ali pa skupaj igrajo kakšno družabno igro. “Velika priložnost za adventno vzpodbudo je tudi sv. Miklavž za otroke in praznik brezmadežnega spočetja Device Marije za odrasle. Slovenci smo le Marijanski narod, kar se vidi v čaščenju Božje Matere Marije.”

15. decembra bo v Lenartu, kot prehod med daljno adventno pripravo in pred začetkom božične devetdnevnice, božični koncert. Na citrah bo igrala mlada slovenska citrarka Urška Sajovic. Od 16. do 18. decembra pripravljajo adventno duhovno obnovo, ki jo bo letos vodil generalni vikar mariborske nadškofije Janez Lesnika. Letos so se ponovno odločili za zornice. Lani so jih uvedli prvič, bile so dobro obiskane. Zornice bodo vsak adventni petek ob 6.00 uri ter v božični devetdnevnici vsako jutro ob 6.00 uri.

Božja beseda ob nedeljah nas vabi: prva k budnosti, druga k spreobrnitvi, tretja k potrpežljivosti in četrta k zaupanju. Vabljeni na letošnjo adventno pot v letošnji Betlehem. Na tej poti povabljen, da s pozornostjo – budnostjo srca pogledaš na svoje življenje; velikokrat postaja zaradi hitrega tempa vsakdana podobno »štali«, zato naredi korak k spreobrnitvi, ureditvi te »štale«, da bo tako postala jaslice in rodila – prinesla v tvoje življenje več potrpežljivosti in zaupanja do Boga in bližnjega. Tako povabljeni župljanke in župljani na pot letošnjega adventa. Letošnje priprave na rojstvo Boga med nami – Emanuela. Bog je s svojim rojstvom betlehemsko štalo spremenil v jaslice; nekaj, čemur so se vsi izogibali, v kraj, kamor so se prišli kralji priklanjat. Naj nam letošnji advent pomaga, da tudi naša življenja, srca postanejo prostor za jaslice. Naj naš korak na adventni poti spremlja Božji blagoslov.

(adventno sporočilo Marjana Pučka)