Mag. Vito Kraner je že 20 let zaposlen v občinski upravi v Cerkvenjaku, zadnjih 15 let kot njen direktor. Otroštvo in mladost je preživljal v Selcah pri Voličini v občini Lenart, s svojo družino pa že 13 let živi v Gornji Radgoni, v mestu ob Muri, ki je, kot pravi, njegova stalna  spremljevalka ob športnih treningih.

Prav šport je namreč v zadnjih letih postal pomemben del njegovega življenja. Pove, da je že kot otrok želel trenirati kolesarstvo, natančneje voziti dirkalno kolo, tako imenovano specialko, kar pa je v otroštvu ostala neuresničena želja. “Tega mi odraščanje na veliki kmetiji ni omogočalo. Ker so bili starši zelo zaposleni, si takrat niti nisem drznil izpostaviti te želje. V srednji šoli pa sem usedlal svojo prvo specialko in z veseljem naredil kakšno turo in tako izpolnil svojo otroško veselje.”

“Za šport se ne odločiš, prinese ti ga samo življenje”

Na vprašanje, zakaj se je odločil za športno aktivno življenje, pomenljivo odgovori: “Za šport se ne odločiš, prinese ti ga samo življenje in predvsem veselje do njega. “Pri osemnajstih letih, ob služenju vojaškega roka v Mariboru, so bili številni moji vojaški kolegi športniki, z njimi sem šest mesecev aktivno treniral in se tako navdušil nad vzdržljivostnimi športi, zlasti tekom. Spomnim se, da sem v šestih mesecih toliko natreniral, da sem Cooperjev test ( 2,4 km) najprej odtekel v dobrih 11 minutah, na koncu pa že v 7,5 minutah. Prehitel me je samo moj prijatelj, s katerim sva skupaj trenirala, in takrat sem začutil, da je v meni tudi nekaj športnika. Prvič v življenju sem imel dovolj “časa”, da sem našel tisto, kar je bilo v meni, pa ni prišlo na plano. Takrat sem imel samo 62 kilogramov (haha – samo 20 manj kot sedaj) in nekje 19 let. Tisto leto sem tudi prvič tekel na Maratonu treh src v Radencih in to je bilo zame veliko veselje.”

Vito se je nato naslednjih 15 let posvečal dodiplomskemu in podiplomskemu študiju, gradnji hiše in kariere ter ustvarjanju družine. Opravil je tudi pilotsko licenco za športno letenje, ki je njegovo drugo veselje, počel pa je še kaj drugega. “Preprosto v tem času nisem našel sebe v športu ali šport ni našel mene. V zadnjih osmih letih pa je aktivni rekreativni šport spet del mojega življenja in najboljše ter najmočnejše zdravilo za vsakodnevno stresno življenje, v katerem živimo.” Naš sogovornik je rekreativno športno pot začel kot član tekaške sekcije Radenska, sedaj pa je že dolga leta včlanjen v Športno društvo Majstri Lenart, zadnji dve leti je tudi  član Kolesarskega društva Selce Arcont, kjer je večina kolesarjev, nekaj pa je tudi triatloncev.

Zadnjih osem let teče na srednje in dolge razdalje ter trenira triatlon

In kako je začel s spremembo načina življenja? “Vedno sem rad kolesaril in smučal z družino. Že 18 let letim s športnim letalom, ki je tudi moje adrenalinsko veselje. Zadnjih osem let pa ponovno aktivno športam, in sicer tečem na srednje in dolge razdalje (do 100 km) ter treniram triatlon. Uravnotežena in res raznolika prehrana z najmanj 4 obroki na dan in pitje vode je že leta moja praksa. Alkohol mi ne pristane, to vedo že vsi. Kakšno pivo po dolgem teku ali kolesarjenju pa je itak dobrodošlo za regeneracijo telesa. Jutro se vedno začne in dan konča z najmanj tremi decilitri mlačne vode. Telo je zdravo in mi je hvaležno. Pri slabih 45 letih imam energijo in počutje je boljše kot pri 25-ih. Moja žena je po poklicu specialistka za živilsko tehnologijo in odlična kuharica, tako da moški v hiši nikoli nismo lačni. Vemo namreč, da moramo športniki v pravi meri nadomeščati energijo.”

Telo je zdravo in mi je hvaležno. Pri slabih 45 letih imam energijo in počutje je boljše kot pri 25-ih.

“Telesna neaktivnost mi je v neaktivnem obdobju povzročala bistveno več težav kot sedaj aktivnost. Imam sicer rahlo degenerativno obrabo hrustanca na obeh kolenih in ravno zato sem pred leti iz preventive začel s triatlonom, kajti prav plavanje in zlasti kolesarjenje sta odlična za krepitev predvsem kolenskih mišic in s tem stabilizacijo sklepov.”

Aktivno življenje mu pomaga tudi v službi

Zaradi vsega naštetega Vito Kraner, kot pravi, zdaj lažje premaguje “sedeče” zadeve v službi za računalnikom. “Ko sem imel slabih 30 let in sem delal za službo in študij tudi po 14 ur na dan, sem imel velike težave s hrbtenico in križem, ki me je občasno tako bolel, da sem se zjutraj “kotalil” iz postelje kot kak 80-letnik. To je že dolga leta samo še spomin in opomin, da se človek nikoli in ne glede na leta ne sme zapustiti.” Nikoli ni razmišljal, da bi se aktivno ukvarjal s kolektivnimi športi, v njih se ni našel ali blestel. “Ob priložnosti rad kdaj igram nogomet s prijatelji ali z otroki. S starejšim sinom doma rada mečeva na koš. Zelo rad spremljam številne kolektivne športe, v zadnjem času predvsem rokomet, ki ga starejši sin trenirka pri Rokometnem klubu Gornja Radgona. Po duši sem tehnik in zelo rad imam tudi avto-moto športe, in to že od malih nog.”

S triatlonom je začel zaradi manjše izpostavljenosti degenerativnim poškodbam

Potem ko je Vito Kraner prekinil z dolgimi trail teki (+50 km), je začel s triatlonom predvsem zaradi manjše izpostavljenosti degenerativnim poškodbam. Tek navzdol oziroma v strmih spustih v naravi namreč zelo obremenjuje kolena in tudi druge izpostavljene sklepe ter hrbtenico. “To me je pripeljalo v triatlon, ki pa zahteva veliko športnega znanja in tehnike, jekleno voljo ter osebno ter športno samozavest, veliko treninga ter volje. Kot tritlonec moraš biti pravi “jekleni mož – ironman“, da si v zaporedju brez premora kos vsem trem disciplinam (npr. pri polovičnem iromanu 1,9 km plavanja, 90 km kolesarjenja in 21 km teka. Pri celem pa vse enkrat več).”

Moje vodilo je, da kljub svojemu višjemu rekreativnem nivoju delam to iz veselja z realno postavljenimi cilji in izzivi ter v skladu s posameznikovimi telesnimi zmožnostmi in kot najbolj pomembno za sebe ter nikoli v škodo telesa, ker mi to ni treba.

Kako pa komentira laično mnenje, da triatlonci na treningih in tekmovanjih zelo trpijo in posamezne discipline premagujejo z muko? “Treningi morajo biti redni, načrtovani in vzdržljivostni. Vse je v glavi – človeško delo hitro postane stroj, ki je sposoben marsikaj. Vse se začne v glavi – na silo nič ne gre. Rekreativci imamo prednost, da ne živimo od tega športa in treniramo po zmožnostih in razpoložljivem času. Profesionalni triatlonci, s katerimi se srečujemo na tekmovanjih, pa so pravi jekleni stroji. Pomembno je, da vsak rekreativni športnik že na začetku razčisti, kaj in zakaj bo to počel. Moje vodilo je, da kljub svojemu višjemu rekreativnem nivoju delam to iz veselja z realno postavljenimi cilji in izzivi ter v skladu s posameznikovimi telesnimi zmožnostmi in kot najbolj pomembno za sebe ter nikoli v škodo telesa, ker mi to ni treba. Ob vseh službenih in družinskih obveznostih pa je tu veliki faktor tudi čas, ki pa ga včasih zelo težko odmeriti v pravi meri. Brez pridne in vestne žene, ki veliko poskrbi za gospodinjstvo, in sina mi to ne bi nikoli uspevalo. Velikokrat vidim, da športne kolege zanese pretirana tekmovalnost, in potem prehitro pridejo manjše poškodbe ali pa tudi tako velike, da marsikoga prisilijo v popolno prekinitev. Ni vredno.”

Tekmovanj se udeležuje predvsem zaradi testiranja svojih meja

Vito zase pravi, da ni tekmovalne sorte in da se tekmovanj udeležuje predvsem zaradi testiranja svojih meja. Najbolj ga veseli druženje s kolegi športniki, ki so vsi vedno polni dobre volje, samozavesti in pozitivne energije. “Zelo rad se udeležim zimske lige Majstri Lenart (12 tekem pozimi ob nedeljah), kjer sem tri leta zasedel skupno 3. mesto v svoji kategoriji. Letos so mi na 4-urnem teku Mr. Bo (približno 42 km) v Lenartu uspele prve stopničke (3. mesto), lani jeseni na triatlonu Liebmannsee (A) 4. mesto, pred nekaj dnevi triatlon RÖCKSEE IRON AUSTRIA 1/2 10. mesto v kategoriji MASTER 40. Rezultati pravemu rekreativnemu športniku prinašajo zgolj dodatno motivacijo in potrditev za trening.”

Že z majhnimi koraki lahko naredimo veliko za svoje telo

Za prihodnost Vito Kraner nima kakšnih posebnih načrtov, si pa kdaj postavi kak realen izziv in ga skuša osvojiti. “Če bo zdravje dalo, še kdaj obiščem kak triatlon in kak tek ter se ob športu podružim s svojimi dobrimi prijatelji.”  Za šport je sicer navdušil tudi otroka. Sinova namreč že leta trenirata karate, ki sta ga izbrala sama. Starejši se aktivno udeležuje tekmovanj in je zelo uspešen. V zadnji polovici leta  trenira tudi rokomet in tako so tudi njegovi dnevi med tednom praktično vsak dan zapolnjeni s treningi, med vikendi pa s tekmami. “Verjetno bo res držalo, da smo starši lahko najboljši vzorniki. Zelo radi družinsko kolesarimo ter smučamo in gremo na kak sprehod v naravo.”

“Vsakdo zmore toliko volje in prav je, da se dnevno ali vsaj nekajkrat tedensko vsaj malo sprehodi, kolesari, … Ni nam potrebno postati športnik, že z majhnimi koraki lahko vsak naredi veliko za svoje telo. Hvaležno nam bo vračalo. Šport res ne gleda na leta in tudi posameznik se s tem ne sme obremenjevati. Odkar se sam ukvarjam s športom, resnično ne poznam več bolečin v križu, človek tudi veliko pridobi na samozavesti in samopodobi. Šport lahko kaj hitro postane najboljši prijatelj človeškemu telesu.”