December je tisti mesec, ko na plan pridejo številne žalostne zgodbe. Včasih takšne, da ne moremo verjeti, da je to v letu 2020 sploh mogoče. Pred nekaj dnevi smo poročali o mladi družini, ki živi v Selnici ob Dravi. Starša sta brezposelna in imata dva majhna otroka, stara 3,5 in 5 let. Trudita se po svojih močeh, a so stroški preveliki. Oče je ves čas pridno delal, a je pred časom izgubil službo, zato je stiska še večja. Hišo, v kateri živijo, sta starša podedovala in v njej živijo že drugo leto. V njej so imeli nedokončano kopalnico brez stranišča. Uporabljali so poljsko stranišče.

Po več letih je oče ostal brez zaposlitve. S solzami v očeh sprejema stvari, ki so jih poklonili ljudje.

Edis, Sevludin in Ermina – Mi trbovci za Slovenijo že več mesecev pomagajo družinam po vsej Sloveniji. Uspešno so pomagali več kot stotim. Tokrat so se s pomočjo treh podjetnikov odločili, da pomagajo mladi družini. Nekaj dni po objavi so družini znova dostavili donirane stvari. Tudi po zaslugi naših bralcev so prejeli hrano, oblačila in igrače.

»Pred časom so nas kontaktirala tri podjetja, ki spremljajo naše delo. Odločili so se, da bodo pomagali družini v okolici Maribora. Dobili smo prošnje šestih družin in glede na situacijo smo izbrali Danijela in njegovo družino. Živijo na Janževi gori v Občini Selnica ob Dravi,« pove. Podjetja, ki bodo renovirala del stanovanja, želijo ostati anonimna.

»Dobroto in pomoč je potrebno ceniti in vrniti, v takšni meri, kot lahko«

»Vem, kako je, če nimaš. Sam imam hčerko, ki je invalidka in tudi meni so v preteklosti pomagali ljudje iz vse Slovenije. Dobroto in pomoč je potrebno ceniti in vrniti, v takšni meri, kot lahko,« nam pove Edis Jašarevič. Vsaka nova zgodba se jih dotakne. Še posebej je težko, ko so v težkih razmerah tudi otroci. In tako je tudi v primeru, ki jih je pretresel.

Pogled na kopalnico, poljsko stranišče in hišo, ki nima cestne povezave.

V Sloveniji okoli 2 odstotka prebivalcev še nima stranišča v stanovanju

Generalna skupščina Združenih narodov je pravico do vode in sanitarij leta 2010 priznala za eno od osnovnih človekovih pravic. Tri leta kasneje je 19. november razglasila za svetovni dan stranišč. Namen tega je podpreti prizadevanja, da se higienske razmere po svetu izboljšajo.

Kot poročajo na straneh Statističnega urada RS se v Sloveniji sicer stanje na tem področju v zadnjih desetih letih izboljšujejo. Leta 1981 je imelo 74 odstotkov prebivalcev stranišče v stanovanju, leta 2018 pa 98 odstotkov. A to pomeni, da še vedno dva odstotka ljudi stranišča nima.

FOTO: Statistični urad RS

V Sloveniji naj bi bilo tako kar 19.700 naseljenih stanovanj, ki nimajo notranjega stranišča. Skupno je v teh stanovanjih v letu 2018 bivalo več kot 49 tisoč ljudi. »Večina teh stanovanj je v nemestnih naseljih, našla pa so se tudi v mestih, predvsem v starejših stavbah. Pretežno je šlo za stare stavbe, grajene pred letom 1945,« zapišejo na SURS. Največ stanovanj s straniščem zunaj stanovanja je sicer v Prekmurju.

Družina v Selnici bo kmalu imela novo kopalnico

»Ogromno družin nas kontaktira in prosijo, da jim pomagamo. Trenutno se trudimo, da izboljšamo razmere družine iz Selnice ob Dravi. Tudi vaš članek je dosegel nemogoče,« nam je dejal Edis, ki je iskreno hvaležen za vsako pomoč. V zadnjih dneh so izvedli številna dela, in videti je, da bo družina kmalu imela novo kopalnico. Pove tudi, da so ga kontaktirali iz Občine Selnica ob Dravi in pohvalili njihovo delo ter povprašali, kako pomagati. Povedali so, da bodo finančno pomagali.

Če bo vse po sreči, nam bo uspelo do Božiča ali najkasneje do konca leta. Javilo se je ogromno ljudi, ki so priskočili na pomoč.

Danijel in njegova žena sta zelo sramežljiva, zato se zahvaljujem v njunem imenu, je poudaril Edis.

Brez povezave do hiše

Hiša ni imela dovoza. Prenos materiala do hiše je bil zato precej otežen. Prav tako do hiše ni mogel ne poštar, ne bi mogli niti gasilci in reševalci. Zato so se trudili in zbirali stvari ter jih nato vsakih nekaj dni dostavljali. Poskrbeli so, da bo tudi to v prihodnje urejeno in se lotili ureditve dovoza. »Mi bomo uredili začasno cesto, toliko, da se da priti do hiše. Naprej upamo, da bo urejala občina. Gre za veliko investicijo,« pojasni.

Edis veliko del redno predvaja na svojem Facebook profilu, tako da lahko spremljate napredek izgradnje. Objavljanje fotografij in videoposnetkov na njegovem profilu je stalnica, saj želi, da ljudi, ki darujejo in pomagajo po svojih močeh, videti, da so stvari šle v prave roke.

Do sedaj so izvedli: izkop kanalizacije, rušenje sten, zidanje, betonaža izolacije. V tem tednu se nadaljujejo dela, kot so polaganje vodovodnih cevi, elektrika, instalacije, urejanje sten in keramika. »Če bo vse po sreči, nam bo uspelo do Božiča ali najkasneje do konca leta. Javilo se je ogromno ljudi, ki so priskočili na pomoč.«

»Ni lepšega kot videti nasmeha na otroških obrazih« 

Predvsem zgodbe, v katere so vključeni otroci, so tiste najbolj žalostne. Vsak človek si zasluži, da ima urejene normalne pogoje za bivanje. »Ni lepšega kot videti nasmeha na otroških obrazih. Ko se razveselijo stvari, ki so za nas samoumevne.« V tem času je eden izmed otrok dopolnil pet let. Razveselili so ga s torto in darili.

»Velikokrat se je že izkazalo, da znamo stopiti skupaj«

»Žalostno je videti, koliko ljudi je v stiski. Žal prevečkrat sploh ne upajo povedati. Po zaslugi dobrih ljudi se da narediti marsikaj. Velikokrat se je že izkazalo, da znamo stopiti skupaj,« je dejal in povedal, da ni lepšega, kot videti nasmeha otrok. Zato se v teh dneh odpravljajo v številne domove. Oblečeni v Božičke bodo obdarovali otroke s pomočjo daril donatorjev.

»Kontaktirali so me tudi uslužbenci UKC Maribor in mi pomagali z darili za otroke. Hvala Zverinicam iz klinike za pediatrijo UKC Maribor. Na tem mestu bi se rad zahvalil Aleksandri Zavec. Pomagali so, da osrečimo ljudi v stiski. Združili so se številni zaposleni v UKC Maribor,« pove.

Aleksandra je Edisa pričakala na poti v Selnico in mu izročila veliko darilo za družino iz Selnice.

»Poleg takih oblik pomoči, pomagamo tudi drugače. Ravno peljemo invalidno 85 letno gospo k zobozdravniku, ker nima prevoza, jaz imam kombi, ki je prilagojen. Zgodb je ogromno. Borim se kot lev za vse »Vsak dan dobivam takšne zgodbe, ki te stisnejo pri srcu, vendar kako naj pomagamo vsem? Zgolj s pomočjo dobrih ljudi lahko pomagamo dalje,« nam je še dejal in pokazal eno izmed mnogih pisem, ki jih prejmejo.

Objavljamo ga v celoti:

Spoštovani g. Edis

Na Facebooku sem videla vašo objavo, zbrala sem pogum in vas prosim za pomoč. Sama sem sicer zaposlena, vendar sem zdaj v drugem valu COVID-a zopet doma na čakanju (že dva meseca). Delam kot čistilka, za čistilke pa se tako ve, da smo najnižje plačane. Zdaj sem na 80% plači. Imam hišo, ki sem jo podedovala od staršev. Hiša je stara 40 let in potrebna prenove. Dotrajana je, pri oknih nama mrzlo piha, zaradi tega porabiva več kurjave, kot bi jo v normalnih razmerah in že te nama primanjkuje. Sama imam probleme s križem in hrbtenico (bila sem 6 mesecev celo na berglah, takrat tudi zapadla v depresijo in se zdravila), bila sem tudi operirana na roki (kar lep čas bolniški stalež, in s tem tudi manjši dohodek). Pred kratkim pa so moji hčerki čisto po naključju, ko je bila v bolnici na ORL na pregledu zaradi povečanih bezgavk, in več kot leto trajajočih problemov z ušesi odkrili cisto v notranjosti vratu.

Finančno me je zlomilo, ker z enim minimalnim osebnim dohodkom ne gre. Ne želim, da se moje ime javno izpostavi. Imela sem ogromne stroške s popravilom avta, imam ogromne stroške popravila pri centralni (popokalo je par radiatorjev, raztezna posoda pri centralni peči je odpovedala, prav tako pumpa, pa še bojler nama je začel puščat).

Vse so mi popravili, odplačujem na obroke (kolikor pač lahko), trpijo pa tudi položnice. Dobivam opomine, pa tudi izvržbe. Hčerka je sicer zdaj dobila delo preko študentskega servisa, sicer 3,5 do 4 ure na dan, ni veliko, vendar hvala bogu, samo, da je delo glede na razmere. V eni trgovini razkužuje vozičke in se mi vsak dan domov prijoče, glede strank, kako so ene nesramne, jo zmerjajo, pošiljajo in to samo zaradi tega, ker jim razkužuje vozičke in jih mora opozarjati, kljub pisnim navodilom za obvezno uporabo vozičkov v trgovini zaradi določenega števila ljudi.

Ne vem več, kaj naj naredim.

K zdravniku ne grem (bila bi samoplačnik), ker nisem mogla več plačevat zavarovanja, dolg imam za električno energijo, poštarja se prav bojim, kdaj bo prinesel pošto, da bodo izklopili elektriko. Imam še kar nekaj neplačanih položnic. Dostikrat nama zmanjka za kruh in kakšno osnovno življenjsko potrebščino, takrat kupiva preko telefona na moneto, pa tudi tankam preko monete, ko sva čisto brez denarja, a kaj, ko pa je znesek na položnici za to naslednji mesec večji. Sem kot v začaranem krogu.

Zdaj bom še pa imela tehnični pregled za avto, ki ga pa nujno potrebujem, ker drugega prevoza za službo nimam (ko me bodo poklicali na delo).

Dragi g. Edis, delam se sicer močno pred hčerko, vendar pred seboj vedno bolj vidim temo.

Vsi, ki vas zanima več, kako pomagati zgoraj omenjeni družini ali ostalim pomoči potrebnim, lahko kontaktirate Edisa na Facebooku ali ga pokličete na telefonsko številko 070/161-691.