Djurdjica Novak je ena izmed tistih ljudi, ki so po upokojitvi svoj mir našli na podeželju, v neokrnjeni naravi ob rastlinah. Njeni starši prihajajo iz okolice Varaždina, v 50. letih so se preselili v Velenje, kjer je bila Djurdjica tudi rojena. Imela je dva brata, eden je že pokojni. Svoja mladostna leta je preživela v Velenju, nakar se je preselila v Kamnik, kjer se je kot ekonomistka zaposlila v Leku. Ustvarila si je družino in dokler je hčerka še hodila v šolo in je bila sama vpeta v delovne obveznosti, ji je ustrezalo življenje v stanovanju. Po upokojitvi leta 2012 pa se je odločila za spremembo. “Ko sem še hodila v službo, sem vsak dan videvala upokojene ljudi, ki so že zjutraj sloneli na oknih, tam so bili tudi zvečer, ko sem se vračala z dela. Dnevno so hodili po istih poteh. Hitro sem ugotovila, da to ni zame, saj sem zelo energična oseba, ki težko sedi pri miru. Moram početi nekaj ustvarjalnega,” nam pove sogovornica, ki smo jo obiskali na njenem sedanjem domu v Benediktu v osrednjih Slovenskih goricah, kjer nam je ob prihodu na njen “raj na zemlji” zastal dih.
Večino dela je opravila ročno
Na podeželje se ni preselila samo zaradi sebe, temveč tudi zaradi vnuka, ki mu takšen način življenja zelo ustreza. Ker si v okolici Kamnika ni mogla privoščiti nakupa parcele, je iskala drugje. Ogledala si je več lokacij, na koncu je pravo energijo začutila v Drvanji v občini Benedikt. Leta 2005 je tam kupila slab hektar veliko zemljišče. Ob njenem prihodu je bila parcela, ki se nahaja na samem tik pod gozdom, zaraščena in neurejena. “Ta zemlja, kjer je bila nekoč majhna kmetija, je bila 20 let zapuščena in zaraščena. Tako močno, da se stare hiše sploh ni videlo. Ko sem prvič prišla sem, sem pri zemljanki našla staro ročno koso. Prijela sem jo v roke in z njo pokosila potko do mogočnega kostanja, odkoder sem si sploh lahko ogledala zemljišče.” Nato je bo koncih tedna s Kamnika hodila v Benedikt in stvari postopoma urejala. Večino dela je opravila sama, ročno. Odstranila je rastlinje, s samokolnico prevažala zemljo in oblikovala naravne terase ter zemljišče postopoma spreminjala v vrtove. Marsikdo ne verjame, da ji pri tem niso pomagali težki stroji. Strojno so uredili le tisti del, kamor so kasneje postavili mobilno hiško, v kateri Djurdjica Novak preživlja jesen življenja. Pri delu ji je veliko pomagal vnuk, kot pravi bo vse, kar je ustvarila, nekoč prepustila njemu.
Vrt je uredila po načelih permakulture
Kljub temu da je v ta košček zemlje vložila ogromno ur trdega in napornega dela ter denarja, ji ni bilo težko. Pravi, da je pri tem uživala: “Pri delu sem v sebi našla otroka, ki se igra. Moj cilj je bil, da popolnoma uničeno naravo vrnem nazaj v življenje, in to po načelih permakulture.” Ker je v Kamniku stanovala blizu Arboretuma Volčji Potok, je, vedno, preden je odšla v Benedikt, tam kupila kakšno grmovnico ali drugo rastlino in jo potem zasadila v Drvanji. Sprva o vrtnarjenju ni vedela nič, z leti pa je osvojila vso potrebno znanje. “Blizu mi je bil manifest naravnega kmetovanja Revolucija ene slamice, po katerem zemlje ne prekopavamo, prav tako Sepp Holzer, ki velja za pionirja permakulture,” pove Djurdjica in doda, da je njen vrt še vedno v nastajanju. V naslednjih letih bodo v njem zrasla visoka drevesa, predvsem orehi in kostanji. Gre za tako imenovani gozdni vrt, ki daje človeku hrano, človek pa v njem pokosi le potke.
Mrtvo zemljo znova oživlja
Celotno območje je Novakova spremenila v sedem vrtov. Prvega imenuje viseči (po terenu), drugega poletni (ker ima več sence), nad hišo je hribček s tremi terasami. “Na prvi terasi so rasle breskve, na drugi najdemo češnje, na tretji, kjer je permakulturni vrt, pa raste zelenjava. Sledijo še krogi in polkrogi. Gre za zemljo, kjer je bila nekoč njiva s koruzo. Ta prst je prepojena s pesticidi, zato sem se po načelih permakulture odločila, da jo znova oživim.” Na vrtovih tako rastejo skoraj vse trajnice, ki uspevajo v tem podnebju, ogromno je okrasnega grmičevja, ne manjkajo niti višji grmički (rdeči lešnik, brogovite, jasmini, vajgele, …) in visoka drevesa (orehi, kostanji). Od sadnih dreves najbolj uspevajo fige. Do parcele je uredila makadamsko pot, pripeljala je tudi vodovod.
“Narava in zasebnost sta neprecenljiva”
Novakova še pove, da zaenkrat ohranja staro hišo, ki je tako dotrajana, da ni primerna za bivanje, koristi pa jo za odlaganje raznih orodij in drugih stvari. Ko bo uredila nadomestno lopo, jo bo porušila. Je pa letos razstavila stari hlev, pri čemer je zanimivo, da bo skoraj vse njegove sestavne dele koristno uporabila na vrtu; kamen za poti, les za klopi in mize. Na mestu hleva načrtuje gradnjo nove hiše, kar bo sicer prepustila vnuku, zdaj pa skoraj vse dneve v letu preživi v svoji mobilni hiški, kjer skrbi še za psa. Če je zima res huda, se začasno odpravi k hčerki v Rače. Njeno delo so prepoznali nekateri sosedi in naključni mimoidoči, ki si z veseljem ogledajo vrt, so pa tudi takšni, ki načel permakulture ne poznajo in jo imajo za posebno. Pravi, da se v Benediktu dobro počuti, je pa potrebovala nekaj časa, da se je navadila na miselnost tukajšnjih ljudi. “Obožujem zelenje, zelo pa pogrešam kaniške planine. Sta pa tukajšnja narava in zasebnost neprecenljiva. Zjutraj slišim peteline, kakšen traktor, ponoči pa je popoln mir. In v njem neizmerno uživam.”
