V preteklih dneh je bilo na številnih platformah moč zaslediti intenzivne razprave o trenutnih razmerah migrantske krize v Evropi. Od tega, da se zaostrujejo nadzori na mejah, do dogajanju v migrantskem centru na Viču in porastu kriminala na južni meji. Da bi od blizu preverili trenutne razmere v naši bližini, pa smo se odpravili na Šentiljsko mejo, ki jo prestopijo številni migranti, ki skušajo vstopiti v EU.

Pot polna pomanjkanja

27-letni Anas je svojo pot začel v Siriji in se od tam odpravil na izredno nevarno in drago potovanje, ki je trajalo nekaj več kot en mesec. Pot ga je vodila skozi Bolgarijo, Srbijo in Madžarsko, zaznamovana pa je bila predvsem s pomanjkanjem hrane in vode. “Pot iz Sirije do sem me je stala med 10.000$ in 15.000$, bila pa je v bistvu planirala iz Libanona do Nemčije. Žal se ni izšlo. En fant, ki tudi živi tukaj, je plačal 10.000$, da je prišel do Bolgarije. Sam sem večino poti prehodil, ker pa nisem imel dovolj hrane in vode sem ponavadi pil kar iz kakšne reke, samo, da sem preživel…,” nam je povedal.

Kot mnogi drugi se je tudi on odločil, da Slovenije raje ne bi prečkal in je zato ubral drugo pot. Dejal je: “Ni veliko ljudi, ki dejansko gredo skozi Slovenijo. Povsod so policisti in vojaki. Ne upamo si.”

Nov začetek v tuji državi

Trenutni življenjski pogoji, kot sam pravi, niso idealni. “Ko sem prvič prišel sem, pred petimi meseci, res nisem hotel ostati v tej hiši. Mislil sem si, da bi raje ostal na ulici. Kmalu za tem pa je prišel lastnik in celoten objekt temeljito očistil in uredil, zato smo vsi ostali. Čeprav imamo le eno sobo na štiri osebe.” Poleg tega pa opisuje tudi osamljenost prebivališča, ki je daleč od vseh ključnih storitev. S tem misli predvsem železniško postajo, avtobusno postajo in trgovine.

Takoj po prihodu, je Anas našel zatočišče v šotorišču. Šotorišča služijo kot prva postojanka za mnoge begunce, preden jih premestijo v večja mesta. V teh begunskih centrih pa so poleg Sirijcev tudi ljudje iz Maroka in Afganistana. “Skupine, ki prihajajo v taborišča so majhne. V našem šotorišču, tukaj na meji, ostanejo največ dva dni, potem pa jih preselijo. Nimamo veliko stikov z njimi. Otrok sploh nisem videl, sem pa opazil, da ženske v večini primerov niso iz Sirije. Ponavadi so iz Maroka, čeprav tam ni vojne, zato njihove selitve ne razumem najbolj.”

Prav zaradi njegove izkušnje v begunskem centru pa si želi pomagati novim migrantom, ki šele prihajajo: “Vem, da novi ljudje nujno potrebujejo hrano in higienske pripomočke. Po navadi pridejo sem v groznem stanju. Če pridejo zjutraj, jih zvečer že ni več. Z veseljem jim dam tudi kaj hrane in vode, ker se zavedam, da sami nimajo nič. Čez teden so šotori prazni, čeprav vem, da je bilo še pred kakim letom tukaj vsak dan okrog 1000 ljudi. Trenutno dobimo med 10 in 15 ljudi na teden.”

Žalostni spomini na vojno

“Spomnim se kemičnega orožja, ki so ga eno jutro uporabili v Damasku. Po tem nihče ni bil več varen. Sprožilo se je ob štirih zjutraj, mediji pa so kmalu za tem poročali, da je bilo med 4000 in 5000 žrtev.”

“Mislim, da se nikoli več ne bom vrnil v Sirijo,” je žalostno povedal in še dodal: “V Siriji bi se moral priključiti vojski. Tega me je strah. Brat je med vojno umrl in nočem končati kot on. Nočem, da starši izgubijo še enega otroka.” Spomini na vojno in izgubo družinskega člana ga več kot očitno še vedno pestijo. Prav tako se čuti želja po ponovnem srečanju z družino, kar je zaenkrat onemogočeno. Je edini družinski član, ki je zapustil Sirijo in s tem svoje starše, brata in sestro. Bratrancu je uspelo priti do Nemčije, vendar tudi do njega ne more, ker ne sme prečkati mej. “Rekli so nam, da so meje odprte, ampak jih ne smemo prečkati,” je pri tem poudaril.

Ambicije za prihodnost

Občutno je tudi njegovo hrepenenje po delu in prispevanju k boljši družbi. Kljub težavam je pokazal izjemno odločnost za ponovno izgradnjo svojega življenja. Aktivno se uči lokalnega jezika in celo obiskuje štirimesečni tečaj za začetnike, s katerim bo pridobil certifikat na nivoju A1. Prav ta certifikat pa je ključen za dostop do zaposlitvenih možnosti. Očitno je, da si želi delati. “Hočem delati, v bistvu celo morem. Trenutno ne bi rad delal v svoji smeri. V Siriji sem študiral IT, ampak mislim, da tukaj zaenkrat nimam možnosti zaposlitve v tej panogi. Rad bi enostavno delal nekje, kjer mi bodo dovolj plačali, da pridem čim prej ven iz te hiše. Tudi, če je to McDonald’s ali Burger King,” nam je zaupal.

Anasov sostanovalec, tudi iz Sirije, je tukaj že več kot eno leto. Pot ga je ločila celo od njegove žene in treh otrok. Ti so trenutno v Turčiji in se zato vidijo samo občasno preko zaslona pametnega telefona. Pogoj za jezikovni tečaj je pri njemu znanje latinske abecede, kar mu pa povzroča težave. Brez abecede in jezika pa žal nima dovoljenja za delo. “Moja žena želi priti sem, toda trdo moram delati in prihraniti denar za njeno pot,” pojasnjuje. “Če bi delal v McDonald’su, bi lahko prišla brezplačno, saj McDonald’s podpira nas migrante. Vendar se more potem tudi ona naučiti jezik in dobiti vizum.”

Oba sta trdno odločena, da bosta nadaljevala izobraževanje in dala vse od sebe, da pomagata lokalni skupnosti. Prav tako pa sta hvaležna za vse nove priložnosti. Anas se je še posebej približal lokalni kulturi in izraža zanimanje za tek (sodelovati želi tudi na maratonu) in preizkušanje “evropske” hrane.

Izzivi migrantske skupnosti

En vidik, ki v njunih pripovedih izstopa je pa kompleksna dinamika znotraj begunske skupnosti. Opazila sta napetosti in nezaupanje, ki jih pripisujeta kulturnim razlikam in boju za omejene vire.

“Ne govorim z nikomer. Ne želim reči, da sem jaz boljši kot ostali, toda dejstvo je, da vedno govorijo za hrbtom drug drugega. Govorijo slabo drug o drugem in povzročajo težave, ampak mislim, da so Arabci enostavno tak narod.”

Med tem, ko Anas in njegov sostanovalec nadaljujeta svojo pot k integraciji in stabilnosti, njuni zgodbi služita le kot opomnik na vztrajnost in upanje mnogih beguncev. Čeprav se soočajo z mnogimi izzivi so v večini odločeni, da zgradijo svoja nova življenja v tuji deželi.