So ljudje, ki s svojo pozitivnostjo, optimizmom, odločnostjo, glasnostjo, predvsem pa z občutkom do sočloveka v lokalno skupnost in med  njene prebivalce prinašajo dobro energijo. Med takšne zagotovo spada Marina Toplak iz Dvorjan v občini Duplek, ki je že več kot deset let na čelu Krajevne organizacije Rdečega križa Dvorjane, aktivna je tudi v tamkajšnjem medgeneracijskem centru. Kljub številnim obveznostim, ki jih ima kot upokojenka, pa še vedno najde dovolj časa zase in za svojega moža, najbolje se počuti, ko sede za volan avtodoma in se odpelje proti Dalmaciji.

Vživela se je v kraj

Leta 1994 se je v dupleško občino preselila iz Celja, v te kraje jo je pripeljala ljubezen. Večino časa je bila kot ekonomsko komercialna tehtnica oddelkovodja v trgovini v Kovinotehni Celje. Ko je ta odprla svoj center v Mariboru, se je zaposlila na tem koncu, po prevzemu podjetja s strani Merkurja pa je opravljala delo komercialistke za virmansko prodajo v Bohovi. Upokojila se je leta 2010. Ob službi, ki se nikoli ni končala po osmih urah, se je preizkušala v ročnih spretnostih. V času, ko sta s hčerko živeli sami v bloku v Celju, sta veliko šivali, delali s svilo, risali, hodili na sprehode in kolesarili. Tudi po prihodu v Dvorjane je ohranila večino hobijev. Pravi, da z možem drug drugega ne omejujeta, vsak počne to, kar ga veseli. Živita na podeželju, skrbita za mačke in kokoši, imata vrt, s katerim sta samooskrbna, njivo sta dala v najem. “Imava dobre sosede, ki na njivi še vedno sadijo koruzo. Letos smo na ličkanje koruznih storžev povabili učence podružnične osnovne šole v Dvorjanah, pred leti so našo koruzo ličkali tudi v domu Danice Vogrinec Maribor,” nam pove Marina Toplak. Prizna, da je bila selitev iz mesta na podeželje zanjo sprva zelo težka. Zapustila je prijatelje, kolege, s katerimi se sicer še vedno srečuje in druži, sčasoma pa se je privadila na mirnejši in drugačen način življenja. “Vživela sem se v kraj. Še vedno pa pogrešam mestni utrip.”

Že enajst let vodi Krajevno organizacijo Rdečega križa Dvorjane

Ko se je upokojila, je postala še posebej dejavna. Največ ljudi je spoznala leta 2012, ko so Duplek zajele poplave in so delali od jutra do noči. “V tistem času sem tudi največ pomagala, in to na vseh področjih. Ker poznam širok krog poslovnih partnerjev, sem lahko poskrbela za dobavo raznih donacij; od bele tehnike naprej. Kot prostovoljka sem delala v dupleški baraki, v kateri smo zbirali oblačila, prehrano in druge stvari za občane, ki so jih prizadele poplave.”

Danes lahko pomagam drugim, jutri mogoče ne bom mogla, bom pa pomoč potrebovala sama.

Po upokojitvi se je pridružila Rdečemu križu v Dvorjanah, kmalu je postala tudi predsednica te organizacije, na čelu katere je že 11 let. “Danes lahko pomagam drugim, jutri mogoče ne bom mogla, bom pa pomoč potrebovala sama.” Ker je imela, kot pravi, zelo turbulentno življenje, in je bila sama s strani sodelavcev deležna velike pomoči, zdaj pomaga drugim. V marcu, ob dnevu žena in materinskem dnevu, vse ženske na območju Dvorjan obdarijo s cvetjem in še kakšno drugo pozornostjo. Pomagajo starejšim, obiskujejo invalide po domovih, v krajevno organizacijo Rdečega križa sprejemajo mlade člane, prispevajo denar za morje za socialno ogrožene otroke in za šolo v naravi. Junija so v Dvorjanah organizirali tradicionalno srečanje prostovoljcev Rdečega križa iz 12 občin. “Ob tej priložnosti se zahvaljujem županu, da nam je omogočil postavitev šotora in ozvočenje,” pove.  Vsako leto pripravljajo krvodajalske akcije, zadnja je bila v Žitečki vasi, in vabijo ljudi, da podpišejo izjavo o darovanju organov po smrti. Marina Toplak je tudi članica OO RKS OZ MB (Območnega odbora  Območnega združenja Rdečega križa Maribor), Društev upokojencev Tabor in Duplek ter Srbskega kulturno humanitarnega društva Desanka Maksimović v Celju. Delovala je tudi kot prostovoljka v begunskem centru v Šentilju, že drugi mandat je članica Vaške skupnosti Dvorjane.

Ko le lahko, pomaga v medgeneracijskem centru

Okoli božiča in novega leta bodo znova obiskovali starejše, da si bodo povrnili vsaj nekaj sredstev, bodo v decembru prodajali koledarje. Velikokrat se zgodi, da občani oblačila za Rdeči križ pustijo kar v Dvorjanah, Toplakova pa jih nato sama odpelje v skladišče v Maribor. Še posebej je vesela, da sta Občina Duplek in Dom Danice Vogrinec Maribor omogočila ustanovitev Medgeneracijskega centra DANica Duplek, kjer izvajajo številne dejavnosti. Sama tam dnevno pomaga pri delavnicah ročnih del in drugih aktivnostih. Trenutno izdelujejo vse potrebno za božični bazar, 13. decembra bo otroke v medgeneracijskem centru obiskal Božiček. Sicer pa Rdeči križ v centru, ki letos beleži že skoraj pet tisoč obiskov, deli pakete, center sodeluje s šolo in vrtcem, njihovi uporabniki niso le upokojenci, temveč tudi mlajši občani.

Ljudje v stiskah se ne želijo izpostavljati

Zlasti decembra, ko Rdeči križ deli pakete pomoči, se pokaže, koliko občanov je v socialni stiski. Ker se velikokrat ti ljudje ne želijo izpostavljati, so še kako pomembne prostovoljke Rdečega križa, ki z delom na terenu ugotovijo, kdo dejansko potrebuje pomoč. “Pri nas je 12 prostovoljk in vsaka skoraj ve, kako kdo diha. Krajani pa dostikrat ne povedo, ne prosijo, ko pa pošljemo sporočila, se običajno vsi odzovejo. Večinoma gre za starejše ljudi, veliko jih živi z mlajšimi. Občutek imam, da jih nekateri zapostavljajo. Morajo pa vedeti, da bodo tudi oni nekoč stari,” razlaga Toplakova in doda, da je veliko odvisno od klime v občini. Ta je v Dupleku dobra, za kar ima, po njenih besedah, veliko zaslug tamkajšnji župan. “Prisluhne vsakemu in si za vsakega vzame čas.”  Ker je velikokrat več kot paket vreden pogovor, prostovoljke starejše in bolne krajane obiskujejo po domovih večkrat, ob božično-novoletnem času jih tudi obdarijo in jim zaželijo vse lepo.

“Rada potujeva, vedno pa vzameva s seboj kolesa”

In kaj počne Marina Toplak, ko ne služi krajanom in si vendarle vzame nekaj prostih uric ali dni? Trenutno ob večerih ob gledanju televizije kvačka snežinke, s katerimi bodo okrasili eno izmed knjigarn v Mariboru. Rada prebere tudi dobro knjigo, sicer pa ji ne uidejo klasična gospodinjska opravila, še posebej rada kuha in peče. Vsake toliko, ko ima več časa, pa z možem sede za volan avtodoma. Najraje se odpeljeta v Dalmacijo, včasih pa tudi v kakšne toplice ali samo na izlet. “Takšno nomadsko življenje nama ustreza. Rada potujeva, vedno pa vzameva s seboj kolesa.” Njene želje so skromne; želi si predvsem zdravja in, kot hudomušno doda, nekaj manj let. Politika, ne državna ne lokalna, je ne zanima, je pa z rok Mitje Horvata prejela županovo priznanje. Območno združenje Rdečega križa Maribor pa ji je podelilo bronasto plaketo za več kot 10-letno delo na področju organiziranja in izvajanja posameznih nalog humanitarne dejavnosti.