Oktober je mesec posvečen ozaveščanju o raku dojk in spodbujanju boja proti tej vedno pogostejši bolezni. Roza oktober pa je tudi čas, ko se osredotočamo na zgodbe posameznikov, ki so se ali se še vedno soočajo s to boleznijo. V tem duhu želimo predstaviti zgodbo Melite Ragolič, ustanoviteljice šole umetnosti in galerije Atilem.
Javnozdravstveni problem
Rak dojk je najpogostejši tip raka med ženskami razvitega sveta. V Sloveniji smo ob koncu leta 2020 imeli kar 1459 potrjenih primerov, med katerimi pa je bilo približno 1% moških. V zadnjih letih se rak dojk vztrajno povečuje. V petletnem obdobju, med letoma 2016 in 2020 je v povprečju zbolelo 1481 žensk letno, od tega jih je 439 boj proti bolezni žal izgubilo. V teoriji so najpogosteje prizadete ženske med 50. in 65. letom, v praksi pa lahko doleti vsakogar.
Diagnoza: “Rak dojke”
“Tumor sem zatipala že 10 mesecev pred uradno diagnozo. Žal takoj ko sem ga zatipala, nanj nisem bila pozorna, saj sem se šla cepit in sem mislila, da je oteklina od tega. Cepljenje seveda nima nobene povezave s tem, sem pa takrat postala bolj pozorna na to. Takrat je celo povsod po spletu pisalo, da po cepljenju zatečejo bezgavke in se mi ni zdelo sumljivo. No, zaradi tega sem potem tudi opazila, da imam nekaj trdega v levi dojki.”
Ko je Melita stopila k zdravniku je prejela zaskrbljujočo diagnozo – rak dojke. “Odločila sem se, da naredim en čisto rutinski pregled. Šla sem k okulistu, na mamografijo in podobno. Ko sem šla na Fontano na omenjeno mamografijo, sem se s tole gospo, ki to opravlja, še hecala. Med tem, ko sem se jaz šalila je ona ostala tiho in samo kimala. Ko sem zunaj sedela in čakala, da me pokliče zdravnica v ordinacijo, sem pri sebi razmišljala “Zakaj se ni nasmejala? Ali nisem bila smešna?” Zdravnica je vrata odprla s sklonjeno glavo in mi samo rekla, da je slabo. Ko sem videla monitor, oziroma tumor na njem, mi je bilo vse jasno. Šlo je za zelo velik tumor, kar 3×4 centimetre,” nam je zaupala.
Hitro ukrepanje
Po sami diagnozi so stvari stekle zelo hitro. Mamografiji so sledili številni pregledi, laboratorijske preiskave, ultrazvoki in magnetne resonance. Kmalu za tem je sledila tudi operacija. Po odstranitvi 122 gramov težkega tumorja s tkivom pa je padla odločitev konzilija – potrebne so kemoterapije.
Ko čakaš na odločitev konzilija še vedno upaš, da kemoterapija ne bo potrebna. Ko človek sliši besedo “kemoterapije”, se mu svet podre, tudi meni se je.
Kemoterapije
Kljub začetnemu strahu, se je Melita odločila za prejemanje kemoterapij. “Prvotno so se odločili za 6 kemoterapij. Takrat sem si mislila: “Na 14 dni, 6 kemoterapij, bom preživela, bo šlo skozi.” Potem pa so po prvih treh, ki so bile zelo hude, določili, da jih dobim še 9, in to tedenskih. To pomeni, da jih na koncu ni bilo 6, ampak 12. Ko mi je onkologinja rekla, da jih dobim še 9, me je totalno sesulo. Svet se mi je podrl. Ampak druga ti ne preostane,” je povedala in dodala, da so bile kemoterapije zelo hude. “Med kemoterapijami niti ni bilo tako hudo, hudo je bilo dogajanje po njih. Se pravi, ko je telo dejansko sprejelo ves ta “strup”. Se ponovno sestavit in spravit na noge, da pridobivaš na kondiciji, da izgubiš telesno težo, ki se je med kemoterapijo nabrala.”
“Ob sredah sem imela kemoterapije, v četrtek sem bila OK, v petek mi je postalo slabo. Sobota, nedelja in ponedeljek pa so bili katastrofalni. V torek sem se postavila na noge in v sredo celo zgodbo ponovila. Čez čas še samo gledaš urnike in delaš kljukice, da bi s stvarjo čim prej opravil.”
Stranski učinki
Stranski učinki kemoterapij so bili res grozni. Od slabosti, do spremenjenega vonja in okusa, vrtoglavic, nespečnost, celo mračne misli. Ogromna preizkušnja pa je bila tudi izguba dolgih blontnih las. “Naenkrat ti povejo, da je čas, da greš po lasuljo. Frizerko sem takrat tudi prosila, da me kar obrije. Mi je jasno, da vsakemu zrastejo lasje nazaj, je pa grozljivo, ko si iz danes na jutri brez. Čez čas ti tudi vse dlake odpadejo, tudi obrvi in trepalnice.”
Kljub temu je zdravnica vedno stala ob njeni strani in ji dajala jasne informacije o postopku. Melita je poudarila, da je zaupanje v svojega zdravnika ključno. “Marsikdo mi je rekel “Kemoterapijo si vzela? Jaz ne bi, to je strup.” Meni pa je zdravnica lepo razložila kako stvar deluje in sem ji verjela in zaupala,” je pri tem poudarila.
Podpora okolice
Ključnega pomena je bila podpora moža Romana in njenih prijateljic. “Ob sebi moraš imeti nekoga, ki skrbi zate. Pri meni je to bil moj mož Roman. Dejstvo je, da mi je on fizično pomagal pri 99% vseh opravil. Prevzel je vodenje šole in vsa gospodinjska opravila. Sem pa kljub temu hodila vsaj enkrat na teden na naše tečaje, da nisem izgubila stika z otroki. Da je bolezen prisotna sem jim prav tako povedala in so res neverjetno lepo sprejeli. Tudi prijateljice so mi ves čas stale ob strani in z mano čakale ob telefonu. Pomembno je imeti ljudi, ki te tudi na tak način podpirajo.”
Pozitivno razmišljanje pomaga pri zdravljenju
Melita je posebej poudarila pomen pozitivnega razmišljanja. Kljub vsem težkim trenutkom se je odločila, da se bo osredotočila na svoje telesno in duševno zdravje. Spremenila je prehrano, se začela ukvarjati s športom, zmanjšala stres in si vzela čas zase. “Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi, ampak delam na tem, da se ne ponovi,” je poudarila.
Med pogovorom se je celo pošalila o svojih obrveh, kar res kaže na njen pozitivni vidik na svet. Saj pravijo, da je smeh pol zdravja. “Hecno je, da so mi obrvi in trepalnice odpadle šele, ko je bilo vse že mimo. Ko sem hodila na obsevanja sem si jih risala. Ena je bila višje, druga nižje. Potem sem nosila kape, a mi je bilo zaradi hormonske terapije vroče in so se mi obrvi zaradi tega brisale. Skratka same težave.”
Ozaveščanje
Skozi celoten pogovor je Melita vedno znova poudarjala pomembnost samopregledovanja in hitrega ukrepanja ob morebitnih nejasnostih. “Jaz sem naredila napako in upam, da me ta napaka ne bo v prihodnosti drago stala,” je povedala. Ravno zaradi tega je v soboto, 21.10.2023 otvorila razstavo v znamenju roza oktobra.
Šola umetnosti in galerija Atilem je tako v sodelovanju z Ilichom pripravila ganljivo roza razstavo. Ta vključuje likovna dela otrok, mladostnikov in odraslih, kot izraz hvaležnosti tistim, ki se nepopustljivo borijo proti tej zahrbtni bolezni. Namenjena je predvsem ozaveščanju širše javnosti. Razstava bo za javnost odprta do konca oktobra.
Naj bo ta zgodba o borbi, upanju in pogumu opomin za vse ženske.
