Še ne tako dolgo nazaj je v vsaki malo večji vasi delovala kovačija. Kovači so bili ob učitelju in župniku cenjeni gospodje, in to predvsem zato, ker si brez njihovih uslug ni bilo mogoče zamisliti kmetovanja. Veliko kmečkih pripomočkov je bilo namreč odvisnih od dela kovača. Pa ne samo od njih, tudi od drugih rokodelcev; kolarjev, mizarjev, pletarjev košev, slamokrovcev, zidarjev, sedlarjev, čevljarjev, krojačev, šivilj, … Vse te poklice je povečini uničila industrija. Še najdalje so se obdržali kovači, so pa tudi ti danes zelo redki. Le še tu in tam najdemo kakega, ki še zna sukati kladivo ob nakovalu.

Kljub bolezni še vedno poprime za kovaško kladivo

Eden takih je 60-letni Roman Šafarič, ki prihaja iz Dragotincev v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. V svoji kovačnici kljub slabšemu zdravju še vedno velikokrat zakuri kovaški ogenj. Kot pove, izhaja iz kovaške družine. Njegov oče Roman je leta 1955 na mali kmetiji odprl kovaški obrat. Ker ni imel mojstrskega izpita, ni smel imeti vajencev, zato se je učil pri kovaškem mojstru Francu Kocuvanu, ki je imel kovačijo v Sovjaku. “Pri njem sem dobil potrebno znanje iz tega poklica. Moram pa povedati, da sem veliko znanja dobil tudi pri očetu, ki je opravljal zahtevnejša kovaška dela. Po njem sem leta 1982  prevzel obrt in jo vodil vse do invalidske upokojitve, saj sem se po težki bolezni leta 2005, upokojil. Veliko let je delavnica samevala, saj sem bil nesposoben prijeti kladivo v roke.” Romanov oče se je po predaji obrti sinu posvetil kmetovanju. Na šest hektarov veliki posesti so imeli po šest glav živine in nekaj prašičev. Danes imajo še le kakega prašiča za svoje potrebe, ob tem pa še koze, zajce, kokoši, race. Imeli so tudi vinograd, a so tudi to dejavnost, ker iz zdravstvenih razlogov več ne uživajo alkohola, opustili.

V kovačnici se je ustavil čas

V Šafaričevi kovačnici je vse tako, kot je bilo pred mnogimi leti. Povsod je polno železja, kovačnica je črna, takšna, kot je bila več kot pol stoletja. Pravi, da če bi jo prebelil, ne bi bila več kovačnica. V njej je veliko kovinskih izdelkov, ki so tam odloženi “za vsak slučaj”. Velja namreč pravilo, da kovač ničesar ne zavrže. Že Romanov oče je dejal, da po sedmih letih pride vse prav. Tako sta v kovačnici ob kovaškem kladivu najpomembnejša nakovalo in kovaški primež, ki mu pravijo »šraufštok«. Ko kovač kuje železo na nakovalu, potrebuje še razna druga kladiva in klešče. Tam je tudi več »šnajcagov«, priprav za rezanje navoja, ki pa niso metrični, pač pa original kovaški. Ne manjkajo pa niti sodobni pripomočki. Tako je v kotu postavljeno staro mehansko vzmetno kladivo, ki ga poganja elektrika, videti je mogoče kotne brusilke, stabilne vrtalne stroje, varilni aparat s plinom in še kaj. Tudi kovaški ogenj se več ne prepihuje s kovaškim mehom, pač pa z ventilatorjem.

Naslednikov nima

Roman kljub težki bolezni še vedno rad zahaja v kovačnico. Pravi, da zato, ker človek, ki je predan delu, težko opusti svoj poklic. “V delavnico se odpravim samo zato, da mi mine čas. Ker kovačev ni več, me mnogi prijatelji prosijo, da jim kaj naredim. Kolikor zmorem, jim ustrežem. Kot je znano, od dela ne postane nihče bogat. Si pa s kovaškim delom polepšam marsikateri dan.” Romanu ob strani stoji žena Ksenija, ki po potrebi prime tudi za težko kladivo. S cmokom v grlu omeni, da bo, ko bo prenehal z delom, Šafaričeve kovačije najbrž konec, saj imata z ženo le tri hčerke, vnuki pa se gotovo ne bodo podali v kovaške poklice.