Projekt Inženirka leta s pomočjo nominirank in prejemnice naziva že pet let zapored navdušuje mlada dekleta za izbiro tehnične študijske in karierne poti. Na slavnostnem dogodku v Cankarjevem domu je januarja naziv Inženirka leta 2022 prejela diplomirana inženirka strojništva in letalska mehaničarka Rosana Kolar.

Nadarjena letalska mehaničarka je zaposlena v podjetju Adria Tehnika. Za svoj poklic se je odločila že v mladih letih in od svoje odločitve ni odstopala. Svojo kariero je po opravljenem srednješolskem izobraževanju v Celju nadaljevala na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani.

Ob dnevu žena smo s Kolarjevo spregovorili o njenem poklicu in izzivih, s katerimi se srečuje. Med drugim nam je povedala, da mladim svetuje, naj bodo na poti do svojih ciljev vztrajni ter naj jih ne bo strah padcev na njihovi poti.

Foto: Andrej Križ.

Kaj vas je spodbudilo k odločitvi za vaš poklic?

Že kot otrok sem veliko brala, med drugim tudi revije, kot je Slovenska vojska. V njej je bil opisan poklic letalskega mehanika, nad katerim sem se takoj navdušila in se ravno zaradi tega tudi odločila, da zakorakam na to poklicno pot. Prvi korak je bilo seveda šolanje. Ker v Sloveniji prav šole za ta poklic ni, sem se tako vpisala na Fakulteto za strojništvo Univerze v Ljubljani, smer letalstvo.

Četudi inženirstvo ni pogoj za opravljanje poklica letalskega mehanika, sem tovrstno izobrazbo želela imeti. Po zaključenem študiju sem tako dobila naziv diplomirane inženirke strojništva.

Kako močno vas opredeljuje dejstvo, da ste inženirka?

Prav nič me ne opredeljuje, ker sem sam svoj človek. A lahko bi rekla, da so me za inženirstvo in inovativnost že zelo zgodaj navdušili moji domači, sploh starši in stari starši. Vedno so bili namreč samozadostni, neodvisni ter pristaši samostojnega iskanja rešitev, kar so prenesli tudi name. Že od začetka sem tako cenila vrednost tega, da lahko nekaj sama naredim, da lahko idejo samostojno pripeljem od začetne faze do končnega izdelka. Tako tudi doma za veliko tehničnih stvari poskrbim sama, med drugim tudi opravim lažja popravila na svojem avtomobilu.

Kaj vam pomeni naziv Inženirke leta 2022?

Projekt je zelo široko zasnovan in pri njem pravzaprav ne gre za tekmovanje, temveč za doseganje večjega cilja: opolnomočenja in navdihovanja mladih deklet za študij in poklic tehničnih oz. inženirskih smeri. Ponosna sem, da sem lahko del izjemne skupnosti inženirk, ki nam je bila zaupana ta naloga.

Foto: Andrej Križ.

Kako so odreagirali vaši domači, ko ste jim povedali, kaj želite študirati?

Že od samega začetka so mi stali ob strani. Začrtano vizijo sem namreč imela že pri enajstih letih in tudi, ko sem svojo odločitev, da bom postala letalski mehanik, naznanila svoji mami, jo je ta povsem preprosto sprejela. Nad mojo odločitvijo niso bili presenečeni, saj sem že kot otrok imela nekoliko drugačne poglede na svet. Še danes večkrat slišim, da sem bila že takrat preveč odrasla za svoja leta. Svojim domačim sem še danes – tako kot sem jim bila tudi takrat – zelo hvaležna za njihovo podporo in spodbudo, ki je bila ob določenih težkih trenutkih zelo dobrodošla.

Kako ste se prebili skozi študij? S kakšnimi izzivi ste se soočali?

Če se dotaknem tega, ali sem se soočala z izzivi zato, ker sem ženska – ne, nisem. Fakulteta je namreč akademski svet, kjer šteje samo znanje. So mi pa, kot že omenjeno, ob izzivih vedno ob strani stali moji bližnji, me spodbujali ter podpirali.

Kakšna je bila vaša poklicna pot?

Po zaključku študija in pridobitvi naziva diplomirane inženirke strojništva sem se zaposlila v podjetju Adria Tehnika, kjer delam tudi danes. Šolanje v našem poklicu je dolgotrajno, za pridobitev prve licence s tipom je potrebno nabrati najmanj pet let delovnih izkušenj.

Sama sem konec lanskega leta prejela svojo prvo licenco, B1. Ob njej sem vpisala tudi tip letala, Airbus A320 Family, ki zajema letala od A318 do A321. Po šestih letih v svojem poslu sem tako začela šele nežno božati površino svojega dela, a se nadaljnje poti in priložnosti zelo veselim.

Foto: Arhiv Adria Tehnike.

Kakšni so bili prvi odzivi vaših sodelavcev, ko ste prevzeli naloge letalske mehaničarke?

V posel me je vpeljal moj tedanji mentor, ki je danes tudi moj šef. Sprejel pa me je dokaj neposredno in me že prvi dan, če se tako izrazim ‘vrgel v vodo in rekel, naj splavam’, saj sva se že takrat odpravila na rep letala. Za to sem mu še danes resnično hvaležna. Tako da z mano že od začetka ravnajo enako kot z vsemi ostalimi sodelavci, tudi odzivi so bili povsem enaki, kot pri vsakem ‘novincu’.

Ste se morali v svojem poklicu dokazati ali so vas sodelavci takoj sprejeli?

Četudi je res, da sem kot ženska v kolektivu v ‘manjšini’ – česar sama ne dojemam kot kaj slabega – mi sodelavci ne popuščajo in so me takoj sprejeli. Seveda pa se mora vsak od nas do določene meri izkazati, predvsem v smislu odgovornosti ter pripravljenosti na učenje ter sodelovanje v ekipi. Drug na drugega enakovredno ‘pazimo’ v smislu, da drug za drugega skrbimo: da kakovostno ter pravilno opravljamo svoje delo, pridobivamo kakovostno znanje in drug na drugega prenašamo izkušnje.

Kaj konkretno delate v svojem poklicu?

Po jutranjem sestanku z ekipo se lotim nalog, ki jih moram tisti dan opraviti. V splošnem je moja glavna zadolžitev ta, da po vnaprej določenih nalogih vzdržujem letalo. Predvsem se ukvarjam s področjem menjave manjših komponent, popravil, ki mi jih dovoljujejo procedure …

Gre za zelo zanimivo, a tudi fizično zahtevno delo, zato tudi redno obiskujem fitnes. Obenem pa je delo lahko tudi stresno in psihično zahtevno, saj z zavedanjem, da bodo na letalu v zraku potovali ljudje, sam nase ustvarjaš določen pritisk. Sama se ga zavedam, a svoje delo zelo rada opravljam.

Kaj bi svetovali ženskam, ki se želijo podati na inženirsko pot?

Predvsem, da naj bodo trdoživa. Žensk v tehniki družba še vedno ni ravno navajena – še vedno se nas primarno povezuje s čustvovanjem, medtem ko so tehnični poklici osredotočeni izključno na preučevanje določenega predmeta. Ti poklici v ospredje tako postavljajo predmet sam in se ne ukvarjajo s čustvenimi vplivi, ki bi ga ta morda lahko imel na druge.

Foto: Andrej Križ.

Sicer bi pa vsem mladim podala še dva nasveta. Prvi je ta, da naj jih ne bo strah mnenja okolice, saj je včasih prav to tisto, ki nas lahko zaustavi pri nadaljnjem razmišljanju. Drugi pa, da jih ne sme biti strah padcev na poti. Padci so namreč nekaj samoumevnega in nanje prej ali slej naletimo vsi – a prav zato so tudi ključni koraki za doseganje uspehov.

Kakšni so cilji v vašem poklicu?

Kot sem že omenila, sem nedavno prejela svojo prvo licenco, B1. Na tej točki si želim uživati sadove dela, ki mi je ta prinaša, in obenem nagraditi že pridobljeno znanje ter se pri delu čim bolj fizično izboljšati.