Marijo Čuček krajani Spodnje Voličine, občani Lenarta in prebivalci osrednjih Slovenskih goric zelo dobro poznajo. Je vodja zeliščarske sekcije, ki deluje pod okriljem Kulturnega društva Rojs Srečko Niko Voličina. Zase pravi, da ni zeliščarica, temveč ljubiteljica vseh rastlin, tudi zdravilnih. Z največjim veseljem obdeluje domači vrt, prav tako zeliščni vrt pri cerkvi sv. Ruperta v Voličini, znanje pa prenaša tudi na male zeliščarje, člane zeliščarskega krožka na Osnovni šoli Voličina.

Pozimi je Marija nosila dolge hlače, dedek ji je izdelal “gojzarje”

Rojena je bila v Halozah, natančneje v Žetalah, v družini Nemec kot najstarejši otrok. Ima še sestri in brata. Oče je hodil v službo, mama je delala doma in obdelovala nekaj malega zemlje, toliko, da je zadoščalo za pridelavo hrane. Del družine je bila še stara mama. »Mama je, da je v družino prišel dodaten denar, občasno hodila na tabrh, vsako leto pa je obirala hmelj v Savinjski dolini. Na srečo nam hrane ni primanjkovalo, imeli smo tudi oblačila, kar pa ne morem reči za moje sošolce, katerih starši so bili doma in niso hodili v službo. Spomnim se, da smo učenci v gozdovih, ki jih je bilo tam res veliko, nabirali borovnice, jih nato dali eni izmed mariborskih šol, ta pa nam je v zameno darovala stara oblačila,« nam pove Marija. Posebej izpostavi mrzle zime z veliko snega, ko je večina otrok hodila naokrog v gumijastih škornjih, oni pa so imeli srečo, ker je bil Marijin stari oče čevljar in jim je izdelal prave »gojzarje«. Doda, da so bili starši naprednejši, saj sta s sestro pozimi nosili dolge hlače, medtem ko bila ostala dekleta oblečena v krila. »Imela sem sicer le ene dolge hlače, tudi hlačnih nogavic je bilo zelo malo. Zgodilo se je, da sem med prenašanjem vode za živino padla v luknjo, ki smo jo naredili na ledu na bližnjem potoku. Ker so bila moja oblačila mokra, tisti dan nisem šla v šolo. Jedli smo podobno kot drugi; zelje, repo, krompir, meso le enkrat tedensko, običajno v nedeljo. Zjutraj, ko sta se starša odpravila k prvi sveti maši, sta v mesnici v Žetalah kupila govedino, takoj, ko sta prišla domov, jo je mama dala v lonec in skuhala čisto govejo juho. To smo potem jedli, da nam je bilo toplo, preden smo se sestra, stara mama in jaz odpravile k drugi sveti maši.« Pred božičem so običajno opravili koline, tako da je bilo na mizi nekaj več mesa. V tistem času so spekli tudi potico, ki so ji v Halozah rekli pogača. Če je bilo dovolj orehov, je bila orehova, če ne, so ji dodali zmleta bučna semena. Pekli pa so tudi beli kruh z rozinami, imenovan bider.

Marija s staršema in sestro

Družina je imela dve hiši, eni so rekli stara hiša, ki je bila še krita s slamo, poleg nje je bila nova. Marija se spominja, da so s stare hiše pozimi visele ogromne ledene sveče, sneg pa je segal vse do oken. Gaz se je vila le okoli hiše in do zunanjega stranišča, pot do šole pa so plužili s traktorjem. Ker sta bližnja potoka povsem zaledenela, so se otroci, ko so se vračali iz šole, tam drsali, temu so rekli riskanje.

Otroci so z atejem odšli v gozd po smrečico

Kako pa je bilo na božiči večer? Marija pravi, da v njeni družini smrečico in jaslice še vedno postavljajo na božični večer, tako kot so to počeli v Halozah. »Že dopoldne se je po hiši širil vonj po kruhu in orehovi potici. Po kosilu se je začelo temeljito čiščenje kuhinje, kar je opravila mama, ostali prostori so bili na vrsti prej, saj je za božič moralo vse sijati. Otroci smo z atejem odšli v gozd po smrečico. Običajno je bil visok sneg, tako da smo domov prišli utrujeni in premraženi. Stara mama nam je pripravila vroč čaj. Nekaj smrekovih vej smo položili pred hišni prag, služile so za predpražnik, da nismo prenašali nesnage na sveže poribana lesena tla. Začelo se je okraševanje smrečice, ki smo jo postavili v debelo repo. Na smrečico smo obesili v zlat papir ovite orehe, drobna jabolka, salonske bombone in nekaj drobnih čokoladnih okraskov v obliki zvezdic, čeveljčkov in češenj. Pravo premagovanje je bilo potrebno, da nismo česa vtaknili v usta. Pod smrečico smo postavili voščilnice z božičnimi motivi, saj jasličnih figur nismo imeli. Proti večeru so domov začeli prihajati moji strici in tete, ki so že kot otroci služili pri kmetih na Dravskem polju. Skupaj smo se stiskali ob toplo peč in klepetali. Najlepše pa je bilo, ko smo prepevali božične pesmi.«

Božička z darili nismo poznali, je pa za nas bilo darilo že to, da je bila na mizi praznična hrana, da smo bili skupaj in se imeli lepo.

Marija nadaljuje, da so se starejši z baklami odpravili k polnočnici, otroci pa so v jasni noči skozi okno opazovali luči, ki so prihajale s hribov. Ljudje so v skupinah gazili proti farni cerkvi. »Božička z darili nismo poznali, je pa za nas bilo darilo že to, da je bila na mizi praznična hrana, da smo bili skupaj in se imeli lepo.« Je pa jih obdaril Miklavž. Na tisti večer so morali dobro očistiti čevlje in jih postaviti na okensko polico. V njih jim je nato Miklavž pustil suho sadje, kasneje že kak svinčnik in čisto majhno čokolado. »Vedela sem, da je Miklavž moj oče, ki je tisti večer hodil po celi vasi. Kljub temu pa sem pridno molila in čutila vznemirjenje kot da bi šlo za povsem tujega človeka.« Po božiču pa je v okviru šole prišel Dedek Mraz, ki jim je prinesel kakšno sladkarijo. Po starem običaju so za božič opravili blagoslov hiše in živine.

Peti razred OŠ Žetale, Marija je v prvi vrsti, tretja z leve

Posteljo so ogreli z vročim kruhom iz krušne peči in vrečkami, napolnjenimi s pšenico in koruzo

V tistih časih so kruh pekli enkrat na teden, pri čemer so upoštevali pravilo, da mora hlebec kruha, preden so ga zarezali, dozoreti. Tako so v dolgih in hladnih zimskih mesecih vroč kruh zavili v čisto tkanino in ga dali v posteljo, k nogam, da jih pozimi ni zeblo. »Zvečer smo v ničke dali moko in domači kvas, pustili čez noč in nato zamesli kruh, ki smo ga spekli v krušni peči. Nekaj testa smo vedno pustili in tega smo spekli na plošči štedilnika. To tako imenovano jerbico smo pojedli takoj, ostale hlebce pa zavili in z njimi ogreli posteljo. Za gretje pa smo uporabili še eno metodo. V vrečke iz blaga, v katerih je bil pralni prašek, smo dali pšenico ali koruzo, vse skupaj postavili v pečico in nato prenesli v posteljo. Segrevali pa smo tudi opeko, jo zavili in z njo greli posteljo,« pove naša sogovornica. Pozimi je celotna družina spala v eni sobi, v tisti, v kateri je bila krušna peč. Ob zimskih večerih so skupaj brali knjige, največkrat sta to počela Marija in njen oče, ter ob tem jedli domača jabolka. Stara mama pa je nato poskrbela, da so otroci zmoli molitev sveti angel. »Moja stara mama je ob tem vsak večer molila za srečno smrt. Tega, da je lahko smrt srečna, kot otrok nisem nikoli razumela. Ko pa je umrla, pravzaprav zaspala v spanju, takrat sem bila v prvem letniku gimnazije, pa sem počasi razumela, kaj si je želela.«

Po končani osnovni šoli v Žetalah je Marija izobraževanje nadaljevala na Pedagoški gimnaziji v Mariboru, nakar se je vpisala na Pedagoško akademijo. Poklic učiteljice je opravljala zgolj eno leto, nato pa je bila do upokojitve zaposlena kot finančnica v Intesu. Po poroki se je preselila na moževo domačijo v Spodnjo Voličino, kjer živita še danes. V neposredni bližini imata svoji hiši najmlajša hčerka in sin, druga hčerka pa živi v Koreni.