Ljubiteljski ekolog Franc Jesenek kljub toplejšim dnevom ne počiva. Niti ne more, nam je tokrat povedal v telefonskem pogovoru in opozoril na po njegovem pravo ekološko bombo med vrtičkarskim naseljem ob Stražunskem gozdu na Teznu, v neposredni bližini hitre ceste, ki je sicer v lasti Mestne občine Maribor.

Od zobne ščetke, okrasnih pokrovov za kolesa, do žimnic

»Najemniki vrtov imajo v bližini mesto, Stražunski potok in izvir potoka Mrzlica, kar vrtičkarjem, ki na vrtu pridelujejo najrazličnejše vrtnine, že desetletja daje zadostno vlago. Nekaterim je manj znano, da je tukaj tudi Nigradova črpalna postaja. A ‘črn madež’ temu območju že več let daje sicer ograjen prostor, kjer je namesto vrta vedno večje odlagališče odpadkov. Vsaj 20 let, koliko se spomnim, se borim, da bi pristojne službe te odpadke odpeljale, a zaman,« je pojasnil Jesenek, ki doda, da je bil na tem mestu nekoč res manjši vrtiček, a je najemnik na ta prostor kaj hitro pričel dovažati najrazličnejšo kramo. »Tukaj je najdemo vse. Od zobne ščetke, okrasnih pokrovov za kolesa, do žimnic. Ugotavljam, da gre za takšne odpadke, ki jih je moč nekje pobrati in sem pripeljati. Včasih so odpadke tudi sežigali, zato se je smrad širil daleč na okrog. Zdaj so ti prepuščeni vremenskim nevšečnostim, nekateri gnijejo, zato se poleti tod zadržujejo najrazličnejše živali. Tudi podgane,« je pojasnil Jesenek in nadaljeval, da gre za občinsko zemljišče, zato bi občina po njegovem morala skrbeti za čistočo.

Zgroženi ob pogledu na deponijo

Bližnji sosedje, vrtičkarji som ogorčeni nad divjim odlagališčem odpadkov, sploh, da je lahko kaj takšnega v njihovi bližini. Najemnik vrta Ivan Poljanec iz Maribora je za Maribor24 povedal, da ne samo on, ampak se vsi njegovi sosedje zgražajo ob pogledu na deponijo, ki je sicer ograjena. »Čudim se, da je takšno stanje nespremenjeno že več let in nihče nič ne ukrene. Slišal sem že, da so se sprehajalci občasno spraševali, če je tukaj kakšna deponija,« je razložil Poljanec. Dodal je, da njihov sosed prihaja občasno, državljanstva naj ne bi imel, zato je, pravi sam, izbrisan. »Občasno, ko ga srečam, ga vprašam, zakaj to počne, a ne dobim odgovora,« je sklenil Poljanec.