Danes obeležujemo svetovni dan boja proti raku. Rak ne izbira in ne prizanaša. Mariborčanka je za nas spregovorila o svoji grenki izkušnji.

Danes obeležujemo svetovni dan boja proti raku. Rak ne izbira in ne prizanaša. Vsakomur, ki ga doleti diagnoza rak se v prvem trenutku svet obrne na glavo. Težko pot, ki jo je naredila še močnejšo in pogumnejšo, je prehodila tudi 55-letna Sonja Mojzer iz Maribora, sicer ljubiteljica pesništva. Napisala je namreč več kot 160 pesmi, ki jih pojejo znani in manj znani glasbeniki, doma in v tujini. Pred leti je izgubila svojo mamo, dobro prijateljico in še nekaj ljudi, ki so ji ogromno pomenili. Za nas je spregovorila o svoji grenki izkušnji.
 Zdravili so jo za obrabo kosti – pravi vzrok je je bil rast tumorja.
 
Vse skupaj se je začelo z bolečinami v križu in desni nogi. Zdravniki so domnevali obrabo in jo več let temu primerno zdravili. Bolečine pa niso prenehale, kriva je bila rast tumorja v črevesju – a tega takrat ne Sonja in ne zdravniki niso vedeli. »Če me čisto po naključju ne bi podrl voznik avtomobila, ko sem se peljala s kolesom ob Vrbanskem jezeru, me morda danes ne bi bilo več,« opisuje Sonja. Po nesreči so jo odpeljali v bližnjo bolnišnico, kjer so natančni pregledi pokazali tumor. »Ko mi je zdravnik dal v roke list, kjer je pisalo Karcinom, tega najprej nisem razumela pa sem po podrobni razlagi ostala brez sape.«.
Diagnoza rak spremeni vse: Strah, da me kmalu več ne bo.
Mariborčanki se je v trenutku, ko je izvedela diagnozo, prikazalo celo njeno življenje: »Pred seboj sem imela le svoji dve hčeri, ki sicer živita v tujini in vnukinjo, takrat komaj rojeno. Koliko časa bom še živela?«. Po tem je pričela iskati milijon odgovorov, saj ni vedela s kom naj se o tem pogovarja, ni vedela kako naj pove svojim bližnjim in kaj naj stori glede postopkov zdravljenja,..

Sonja na predavanjih vliva moč drugim.
 
Odločila se je, da bo najprej poklicala starejšo hčerko. Poslala ji je fotografijo svojega izvida in vprašala ali razume, kaj izvid pove. »Za nekaj trenutkov sva obe utihnili! Njene besede so bile – boš videla, da bo vse vredu. Nisem jokala na glas, ne pred njo!«. Kasneje je zdravnik opisal postopek zdravljenja s kemoterapijo in obsevanjem: »Takrat sem jokala kot otrok, ki mu vzamejo najljubšo igračko.«. Strah jo je bilo posledic terapije, bolečin in tega, da je morda kmalu več ne bo. Sama je izgubila mamo v svojih najstniških letih, zato se je bala za svoja tri dekleta – želela je biti ob njih.
 Kot strela z jasnega se je pojavil moški, ki ji je zaupal svojo bitko z rakom in ji vlil moči.
 
Po postavljeni diagnozi je bil naslednji korak kemoterapija, obsevanje. Imela je tri dni časa, da se odloči ali bo zdravljenje sprejela ali ne. Med tem času je srečala starejšega moškega, ki ji je vlil moči. Zaupal ji je svojo zgodbo in bitko z rakom. »Pokazal mi je drugo pot in jaz sem v trenutku, zaupala v drugo možnost ozdravitve. Ta gospod je bil v Gersonovi kliniki v Mehiki.«.
 Po nekaj mesecih je ozdravela
 
Gersonova metoda je naravna terapija, ki vsebuje vegetarijansko prehrano, pitje sveže iztisnjenih sokov in kavne klistirje. Vse to pomaga telesu, da se razstrupi in izkoristi samozdravilne mehanizme. O metodi se je posvetovala z zdravniki in se dogovorila, da se vrne, če bo potrebovala drugo vrsto zdravljenja. »Potrebno je imeti moč in voljo, ter zelo veliko discipline. Lažje se je prepustiti medicini in zdravnikom in zahtevati od njih, da delajo kot čarodeji.«. Priznava, da ljudje zahtevamo preveč.
 Odločila se je napisati knjigo Moja diagnoza rak: »Nikoli ni prepozno, da se boriš in ne odnehaš verjeti biti zdrav.«.
 
Po soočenju s kruto resnico je vzela v roke pero in pisala vse kar je doživljala. Želela je, da zapisana beseda ne zbledi in da vsaj en delček nje za njo ostane: »Da me berejo ljudje, ki so bili ob meni, da ostane vsaj zapisana beseda mojim deklicam v spomin,« pojasnjuje Mojzerjeva. Prav tako je s svojo zgodbo želela opogumiti vse tiste, ki so vero vase izgubili, ter vsem svojcem obolelih dati vedeti, kako
pomembno je, da jih ne zapustijo in da najdejo pristop do njih.
Če ne bi zbolela, ne bi spregledala in tudi ne tako spoštovala svojega življenja. Vredno je delati na sebi in se spremeniti ter delati dobro, da se ne uničuješ z nepomembnimi stvarmi.
»Moje življenje sedaj je polno: ustvarjam, pišem, potujem, sem vsak dan polna energije in žarim od sreče in veselja, da lahko počnem stvari, ki jih prej zaradi tega, ker sem pozabila nase, nisem. Življenje sem vzela v svoje roke, živim za vsak nov dan in rada imam svoje življenje,« je Sonja povedala ob koncu. Vsem, ki se borijo s to težko boleznijo želi veliko moči, da ne izgubijo upanja, se ne predajo in odnehajo živeti. Upanje umre zadnje, uživajte vsak dan in se pustite imeti radi v ljubezni do svojih dragi.