Tisti, ki so kdaj študirali slovenistiko na Pedagoški, danes Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, gotovo poznajo dr. Bernarda Rajha. Danes upokojenega univerzitetnega profesorja, jezikoslovca, ki je bil med drugim tudi ravnatelj Univerzitetne knjižnice v Mariboru in urednik revije za kulturo in družbo Dialogi.

Študenti so radi hodili na njegova predavanja, tudi sam se je dobro počutil v akademskih vodah. Kljub temu pa je težko čakal na upokojitev, kar se je zgodilo pred osmimi leti, saj je lahko takrat še bolj polno zaživel podeželsko življenje v njegovem rodnem Cerkvenjaku. Marsikdo ne ve, da je poleg jezika in narečij njegova velika ljubezen gradbeništvo, svojčas je bil celo vinogradnik in vinar, danes z ženo živi v Brengovi na manjšem posestvu in se aktivno vključuje v lokalno društveno in drugo dogajanje. 

[[image_1_article_79681]]

Življenje na kmetiji ni bilo lahko 

Pove nam, da si nikoli ni mislil, da se bo na jesen življenja vrnil v rojstni kraj in živel dokaj blizu svoje rojstne hiše. Sicer je vedno ohranjal stik z rojstno vasjo, sodeloval pri različnih dogodkih: pri krajevnem zborniku, obletnici župnije in podobno. V Cerkvenjaku je zbiral narečno gradivo, čeprav ni  narečjeslovec, ga je to vedno zanimalo. "Potem je naneslo, da sem skrbel za svojo teto, ki ni imela svojih otrok. Ker sem zanjo skrbel, mi je podarila svojo hišo. Sprva je nisem potreboval, a to je imelo posledice – nazadnje sem se vrnil v Brengovo."

Rojen je bil kmalu po vojni, v družini sta bila še dva brata in dve sestri. Življenje ni bilo lahko, delali so povsod. Od paše na travnikih, spravila snopov, sušenja sena, grabljenja listja do dela v hlevu. To je bila vsakodnevna obveznost, še pred šolo zjutraj. "Starša sta se zelo trudila. Očetu je uspelo postaviti novo hišo, obnoviti hlev. Moral je delati tudi čez mejo v Avstriji, da je zmogel preživeti družino s petimi otroki. Vedno nam je govoril, da šolanje ne bo možno, ker si ga ne bomo mogli privoščiti. A ko smo se eden za drugim odločali za poklic ali študij, so nam to vseeno omogočili."

[[image_2_article_79681]]

Za slovenistiko ga je navdušil gimnazijski profesor 

In kaj je našega sogovornika gnalo v jezikoslovje? Pojasni, da je šlo za niz naključij. "V gimnaziji sem imel izjemnega profesorja slovenščine, ki me je navdušil za ta poklic. Še danes sva v stikih. Takoj po maturi sem vpisal slovenistiko. Imel sem srečo, da sem spoznal zanimive ljudi, akademika Toporišiča, Logarja ..., ki so me spodbujali. Pri Logarju sem pisal diplomsko nalogo, s Toporišičem sva ostala v stikih tudi pozneje."

Sprva v bibliotekarstvu, nato na fakulteto 

Nato ga je poklicna pot zanesla v bibliotekarstvo, ker so ravno v času, ko je diplomiral, v Mariboru iskali človeka za Univerzitetno knjižnico. Hkrati je bil lektor za slovenščino na Univerzi v Gradcu, tako da je oboje kombiniral. "Sčasoma je bilo v knjižnici vedno več dela. Slovenistika me je kar naprej vlekla nazaj, zato sem že vzporedno predaval slovnico na Pedagoški fakulteti. Ko pa sem imel dovolj birokracije in administracije v knjižnici, prestal sem tudi selitev knjižnice v novo stavbo, sem se odločil za akademsko kariero."

Gradbeništvo kot sprostitev 

Rajh se je takoj po diplomi preselil v Maribor, v majhno podnajemniško stanovanje, in kot amaterski gradbenik hitro začel graditi svojo hišo v Selnici ob Dravi, kjer je kasneje živel skoraj 40 let. V Cerkvenjak se je vračal le med počitnicami, ko je bilo treba kaj več postoriti, za stalno pa je zaživel v Brengovi šele kot upokojenec. Ko je pogrešal podeželje, se je vrnil domov, kjer je bilo na kmetiji vedno dovolj dela. Poleg tega je sorodnikom pomagal pri gradnji. Tudi ko je še živel v Ljubljani, je enemu izmed obrtnikov pomagal pri gradbenih delih. Eno leto je bil celo upravnik pokopališča v Štepanji vasi. 

Ker mu fizično delo ni bilo nikoli tuje, je na mestu vprašanje, zakaj se ni izobraževal v smeri gradbeništva. "Preveč rad sem bral knjige. Gradnjo sem imel za sprostitev," odgovori.

S študenti  je imel vedno korekten odnos: "Med njimi sem se počutil malo mlajšega. Če da človek čez svoja ramena šest tisoč študentov, je to kar impozantna številka. Imel sem tudi občutek, da so zlasti resni študentje iskali stik z mano. Pri meni so pisali diplomske naloge, mislim, da sem bil mentor dvema magistrskima nalogama, doktorata pa nisem 'pridelal', ker sem bil že morda malce preveč v letih."

Oblikoval je narečni slovar Cerkvenjaka

Bernard Rajh se je sicer poklicno ukvarjal z zgodovino knjižnega jezika, je pa s kolegicami obiskoval tudi dialektološke simpozije, pogosto kot njihov šofer. Tako je začel zbirati tudi narečno gradivo. "Skoraj polovico svojega raziskovalnega dela sem posvetil narečnemu govoru Cerkvenjaka. Ko se je nabralo dovolj gradiva, sem ga sistematiziral in nastal je slovar. Seveda vanj ni vključeno  vse gradivo, sem pa obravnaval zanimive pojave, zlasti naglasno problematiko. Celo akademika Toporišiča sem spodbudil, da je po moji metodi opisal svoj govor v naselju Mostec v občini Brežice."

Narečni slovar, imenovan »Gučati po antujoško«, je Cerkvenjačanom tudi predstavil, pri čemer je izpostavil, da njihovo narečje spada v prleško skupino. Ob tem pojasni, da se tamkajšnji domačini nikoli niso imeli za Prleke, a po vseh narečnih kriterijih gre za prleško narečje; ima enoglasniški sistem, opozicije dolgih in kratkih samoglasnikov, pa tudi večina besedja je prleškega izvora. Manj je germanizmov, več staroslovanskega gradiva.

Nič ni narobe, če doma govorimo v narečju 

Rajh opozori, da so slovenska narečja izjemno bogata. Za primerjavo omeni velik slovanski jezik, ruščino, ki ima le tri narečne skupine. "Žal pa narečja izumirajo. Recimo z izginjanjem kmečkih orodij usiha tudi besedje. Pri svojih nečakih sem opazil, da že nimajo več samoglasniških razlik ali naglasnih posebnosti. Vse se poenostavlja v smeri pogovornega ali knjižnega jezika. Zato že dolgo opozarjam, da je treba čim več posneti, zapisati, ker čez nekaj desetletij tega bogastva ne bo več." Doda, da ni nič narobe, če doma govorimo v narečju: "Doma s svojimi ljudmi še vedno uporabljam narečje. Spomnim se, da sem na akademskih srečanjih požel največ smeha in simpatij, ko sem povedal kakšen vic v narečju –  z narečnim besedjem, intonacijo in hudomušno poanto, ki jo zmore samo podeželski človek."

Ravno mladi so tisti, ki so danes najdlje od narečij, zagotovo jim je bližje angleščina. Rajh nadaljuje, da govorijo nek nadnarečni pogovorni jezik. Čistih narečij, kot so bila nekoč, pa ni več.

Sebi in drugim je gradil hiše

V nadaljevanju pogovora se vrnemo h gradbeništvu, ki je našemu sogovorniku posebno blizu. Njegov oče je bil sicer mizar, znal pa je tudi zidati, prav tako je bil mesar in opravljal še vse drugo, kar je bilo na kmetiji potrebno. Hišo, v kateri danes Rajh živi skupaj z ženo, je zgradil kar dvakrat. Najprej za teto, potem pa, ko je odšla v dom, jo je obnovil zase. Opremil jo je z elektrarno, centralnim sesalnim sistemom, toplotno črpalko in podobno. "Pomagal sem tudi vsem sorodnikom. Vsi vedo, da ko ni bilo mogoče dobiti zidarja, so me poklicali, pa sem bil naslednji dan na delovnem mestu, če sem le bil prost. Na koncu pa sem se pravzaprav specializiral za keramiko, pri čemer sem kopalnice urejal tudi svojim akademskim kolegom. Še danes me zanima, da bi kaj obnovil, uredil malo drugače. Še posebej zdaj, ko na teh področjih skoraj ni več pravih strokovnjakov."

Pri tem je zanimivo, da je Bernard pomagal tudi svojemu bratu Feliksu, in to predvsem takrat, ko je ta kupil Tušakovo vilo v centru Cerkvenjaka in v njej uredil muzej. "Tam je bilo treba vse obnoviti; od portalov do štukatur na fasadi in podobno. Tudi muzejsko zbirko sva urejala skupaj. Ker je bilo do otvoritve malo časa, sva s hčerjo postavila začasno postavitev, ki mislim, da še danes funkcionira."

V kraju je društveno precej aktiven 

Okoli hiše v Brengovi je dober hektar zemlje. V preteklosti je imel Rajh tam zasajen tudi vinograd, a je dejavnost, zlasti zaradi zlate trsne rumenice, opustil. Še vedno ima nekaj sadnega drevja, žena pa se intenzivno ukvarja z vrtnarstvom. Politično v kraju ni aktiven, društveno pa precej. "Z občino sem sodeloval pri krajevnem zborniku, z župnijo pri zborniku ob petstoletnici. Aktiven sem v društvu upokojencev, zlasti pri projektu Starejši za starejše in v Prostoferju. V društvu vinogradnikov sem zdaj le še kot ljubitelj vina, sem tudi član Društva general Maister Cerkvenjak."

Vsako življenjsko obdobje je bilo po svoje zanimivo 

Doda, da nikoli ni prenehal biti Cerkvenjačan. Na vprašanje, katero obdobje življenje je bilo zanj najlepše, pa odgovori: "Mislim, da je bilo vsako obdobje po svoje zanimivo. Študentska leta, pravzaprav že dijaška, so bila lepa. Poklicno sem delal marsikaj. V knjižnici sem se ukvarjal z informatiko, digitalizacijo, vodenjem knjižnice. Na fakultetah sem delal z vsemi vrstami študentov; od predšolske vzgoje in razrednega pouka do slovenistike. Na graški univerzi sem tujce poučeval slovenščino. Zanimivo je tudi zdaj, ko obujam spomine, se ukvarjam z vnuki, pranečaki me vsi poznajo. Najmlajši, ki je star komaj leto dni, me že prepozna po glasu. Zmeraj je zanimivo." Za piko na i pa se uči še igranja na frajtonarico.