Boris Krabonja t.i. mariborski Robin Hood je na družbenem omrežju Facebook pretekli teden presenetil z objavo, da odslej ostaja samo še učitelj. Krabonja, profesor zgodovine na Srednji ekonomski šoli Maribor, je bil Mariborčanom bolje poznan kot neustrašen humanitarni aktivist, ki deluje v Humanitarnem združenju »Žvižgač«. Vendar Žvižgač odslej deluje brez njega, saj je uresničil svojo napoved, da se umika. Krabonja zagotavlja, da ne bo nikoli nikomur odpovedal pomoči, se pa je vseeno marsikaj spremenilo. Odslej deluje pod svojimi pogoji.   
Trije poglavitni vzroki za njegov odhod iz društva
Boris Krabonja razlaga, da se vse skupaj vleče že od oktobra. Današnji dan je bil samo dan končne odločitve. Krabonja nam je zaupal, da se je odločil za odhod iz humanitarnega društva Žvižgač zaradi treh večjih razlogov. Prvi je, da je društvo postalo družinsko podjetje. »Ko sem iskal sodelovca  za društvo sem našel pet ljudi, ki so mi bili blizu. Ko sem jih spravil v skupnost sem ugotovil, da ni bilo tiste prave sinergije. Vsaka skupina rabi nekoga, ki vodi. Jaz znam dobro govoriti, voditi pa očitno ne. Teh sposobnsoti kot kaže res nimam. To se je počasi spreminajlo v neko družinsko podjetje ne pa v prostovolno organizacijo«. Drugi razlog je, da jih je država spremenila v organizacijo, ki samo hrani ljudi. »Dražva nas spreminja v organizacijo ki deli hrano. Če nahraniš ljudi to ne pomeni, da rešiš njihov problem. In to je nikoli dokončana zgodba. Besen sem na ministrstvo za socialo, z odpisom dolga so naredii en velik nič.« Kot tretje pa je zgrožen, da ga obsojajo ko pomaga drugim (beguncem, romom…). »Ko sem se javno odločil, da bom pomagal beguncem se je vsul plaz kritik na moj račun, da izdajam slovenski narod. Dejali so, da raje pomagam drugim. Nekateri donatorji so se držali, da če pomagam beguncem ne bodo več darovali. Nekateri, ki sem jim pomagal želijo ustanoviti domoljubno gardo. S to bi me naj utišali. Pri sebi sem si rekel, da bodočih nacistov hranil ne bom in izstopam iz igre.«
»Moja huminiatarnost je upor proti sistemu«
Krabonja nam je zagotovil, da nikoli v življenju več ne bo ustanavljal nobenega društva. »Nisem tega sposoben. Jaz hočem ustvariti svoja načela, brez kakršnekoli oblike diskriminacije. V sekundi ko je nekdo v moji bližini, ki diskriminira ljudi v tistem trenutku sva midva končala. Pod temi pogoji sem pripravljen še delat naprej. Zagotavljam pa nekaj, da država ne bo imela miru pred mano. Žvižgači so pozabili, da humanitarnost ni da sem nek striček iz Maribora. Moja huminiatarnost je upor proti sistemu.« Humanitarno društvo Žvižgač bo tako delovalo še naprej, vendar brez njega. »Boris ni žvižgač in žvižgač ni Boris.« Žvižgači pa bodo še naprej pomagali. Oni bodo delali še naprej pod svojimi pogoji, Boris pa kot pravi sam gre naprej svojo pot.
»Dober humitarec sem če delam za Slovence za ostale pa ne? Nikoli ne bom spreminjal svojih mnenj in načel.«
24 ur na dan bo učitelj, ki bo pomagal
Krabonja dodaja, da lahko postaneš prostovoljec šele takrat, ko imaš dovolj jasno sliko kaj je prostovoljstvo, on pa je kot kaže žal ni imel. »V to prostovoljstvo sem vstopil preveč naivno, ker potrebuješ veliko znanja. Ukvarjal sem se s stvarmi za katere nimam dovolj znanja. Jaz pa ne delam stvari če nimam jasne slike.« Tako bo sedaj »samo« še učitelj. Mnogi se ne zavedajo, da to ni samo podajanje neke snovi v razredu. Učitelj je oseba, ki se 24 ur na dan razdaja, da pomaga dijakom. »So najbolj kritična masa v družbi. Garam da dobim njihovo naklonjenost. Kar izrečem zagovarjam. Živim kot učim. Učim, da rasizem ni ok, jaz pa bom poslušal da rome ne smem hraniti? Ne gre to tako. Moja vrata so odprta za vse ljudi ki me potrebujete z razliko da bo to odslej pod mojimi pogoji. Pomoč ne izbira ne jezika, ne barve ne ničesar. Pod temi pogoji sem pripravljen delati še naprej.« Krabonja še dodaja da je z ravnateljico na šoli sklenil profesionalen odnos. Kar pomeni, da je na šoli profesor, ki poučuje zgodovino. Vse ostalo se v šoli ne sme dogajati. »Sem vzel to v zakup, tako pač je. Jaz potrebujem službo. Šola je šola.« Krabonja pa naš pogovor zaključuje z mislijo: »Mojega upora proti sistemu še ni konec. «