Jaš je bil rojen, 24.marca 2014. Ob rojstvu ni imel nobenih težav, te so se pričele pojavljati 3 tedne kasneje. Vse se je pričelo z na videz nedolžnim osipom, za katerega je pediatrinja trdila, da je navadna čišča. Čez nekaj dni je bilo vedno hujše, kraste je imel po celem obrazu zato se je Jaševa mamica Tosja odpravila do dermatologa v UKC Maribor. Le-ta ju je napodil na pediatrijo kot pacienta z atopijskim ali seborojičnim dermatitistem, z namenom, da se mamica nauči nege takšnega otroka. »Tam so v dveh dneh otroka umili oz. zdrgnili krastice. Nikoli ne bom pozabila kako je bilo poslušati njegov jok groze. Z možem naju niso spustili v sobo, nemočna sva stala na hodniku. Med drugim so opravili tudi različne teste na alergije. Vsi so bili pozitivni. Odgovor zdravnika je bil, da česa takšnega še ni videl. Tu se je pogovor zaključil,« je dejala Tosja Lipavc. Vmes so pomoč poiskali v Avstriji, predpisana krema je težave s kožo omilila, a čez 14 dni so se pričele pojavljati nove in ponovno so Jaša sprejeli v UKC Maribor, tokrat zaradi povečanih bezgavk. »Nato sva imela pregled pri pediatrinji, ki je po pogovoru pristala na napotnico za v Ljubljano, nazaj v Maribor več nisem želela.«

Pri 2 mesecih Jašu postavili diagnozo, omenn sindrom, potrebna je bila presaditev kostnega mozga

Meseca maja sta Jaševa starša izvedela diagnozo – omenn sindrom. »Še zdaj vem kako je izgledala soba, ljudje, pogledi, tišina. Da bova izolirana v sobi nekaj mesecev se mi je zdelo nepredstavljivo, saj je bil preostali del družine v Mariboru. Jokati sem nehala po dveh mesecih, takrat sem se vdala v usodo. Morali smo preživeti, se boriti in misliti, da bo nekoč družina ponovno skupaj.« Tosja je v bolnici z Jašem preživljala dneve čez teden, med tem, ko je oče skrbel za hčerko. Čez vikend sta se menjala. V avgustu 2014 sta izvedela, da so našli ustreznega darovalca in da bo septembra potrebna transplantacija. »Prihaja dan D, ki se ga najbolj veseliš a hkrati zelo bojiš. Pred tem je potekala 1 tedenska kemoterapija. Gledati vsa ta zdravila, ki tečejo v tvojega otroka je grozno.« 

Tosja vsem, ki se boste znašli v težkih situacijah sporoča: »Želim, da najdete v sebi moč, lučko, ki vodi skozi temo. Nikoli ne obupajte, upanje in vera delata čudeže. Če vaš doma čaka še en otrok, se mu takrat ko ste z njim popolnoma posvetite in mu o situaciji govorite pozitivno ter govorite o tem, kako bo ko se vrnete domov, kaj vse boste počeli. Z partnerjem najdite razumevaje, saj pridejo trenutki ko še sam sebe težko prenašaš. Vero v skupno prihodnost družine si izkazujte vsak dan, pa čeprav preko telefona. Posebni otroci se rodijo posebnim staršem. Zaupajte, vse bo dobro.«