Na območju nekdanje Jugoslavije naj bi bilo po trditvah nekaterih posameznikov in organizacij v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja prodanih več kot 20 tisoč novorojenčkov. Do tovrstnih primerov naj bi prihajalo tudi v Sloveniji, slišati je o vsaj 70 otrocih, ki bi jih naj ukradla in prodala kriminalna združba, največ prav v Mariboru. Po nekaterih podatkih naj bi bilo na območju Maribora ukradenih vsaj 30 novorojenčkov. Največ naj bi jih bilo prodanih v Srbijo, Bosno in Hercegovino, pa tudi v Avstrijo, Nemčijo in Avstralijo. 

Predsednik vlade Robert Golob je pred dnevi na seji državnega zbora zagotovil, da bo vlada predstavnikom mater nudila vso podporo, prav tako je država zagotovila sredstva za izvajanje DNK-testov. Golob je v odgovoru na vprašanje poslanca NSi Janeza Ciglerja Kralja, kaj bo vlada storila, da se tragična zgodba razišče, poudaril, da so že lani poleti predstavnike teh mater sprejeli v kabinetu predsednika vlade. Notranje ministrstvo pa je dalo navodilo upravnim enotam, naj sodelujejo s predstavniki mater. 

Opozicija zbrala dovolj glasov za ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije

Komisija državnega zbora RS za peticije je pred dnevi na pobudo Simone Š. Kalanj iz društva Izgubljeni otroci Slovenije znova obravnavala primer mater, ki so v 70. in 80. letih 20. stoletja izgubile svoje otroke. Na seji je prišlo do konkretnih premikov, in sicer so ustanovili parlamentarno preiskovalno komisijo, za kar so si starši izgubljenih otrok tudi prizadevali. Podpise (30) za omenjeno komisijo sta prispevali SDS in NSi. "Od te komisije pričakujemo napredek pri iskanju najprej dokumentacije in nato otrok," je za maribor24.si povedala Simona Š. Kalanj. Trditve predsednika vlade, da država DNK-teste že financira preko Društva Ključ, sogovornica zanika: "Imam vse račune od mamic, ki so same plačale DNK-teste. Pričakujemo, da bomo z Društvom Ključ vzpostavili sodelovanje."

Vsem materam je bilo sporočeno, da je njihov novorojenček umrl, niso pa ga smele videti.

Po omenjeni seji se je število staršev, ki so se obrnili na društvo Izgubljeni otroci Slovenije, znova močno povečalo. V tem trenutku se tako ukvarjajo z že okoli sto primeri. "V društvu pomagamo staršem pri pridobivanju dokumentacije, ki je povečini sploh nimajo. Torej s strani upravnih enot, bolnišnic in pokopališč. Usmerjamo jih, na koga se lahko še obrnejo v zvezi z dokumentacijo, nudimo jim psihološko pomoč, usmerjamo jih na DNK preiskave, veliko sodelujemo s Srbijo, kmalu bomo začeli tudi z Bosno," nam je še povedala Simona. 

Z Upravno enoto Maribor so vzpostavili dobro sodelovanje

Dodaja, da so, odkar je vodenje matične službe prevzela Tatjana Arslanovski, vzpostavili dobro sodelovanje z Upravno enoto Maribor, z ostalimi matičnimi službami je sodelovanje solidno, nobene komunikacije pa niso vzpostavili s porodnišnicami in centri za socialno delo. 

Vsi primeri so predani na specializirano državno tožilstvo, Š. Kalanj do zdaj od tožilcev še ni dobila nobenega obvestila, da bi bil kak primer zaključen, da bi bil ovržen oziroma da bi bile potrebne dodatne zadolžitve kriminalistov. Gre pa en primer, ki ga obravnava društvo, k uspešnemu koncu. 

“Kot mama čutim, da otrok nekje živi”

Lani septembra smo objavili zgodbo Anice in Jožeta Bračka iz Lenarta, ki že vrsto let neuspešno iščeta svojo Simono. Leta 1986, 11. januarja, je takrat 18-letna Anica v mariborski porodnišnici rodila hčerko. Do poroda je prišlo v osmem mesecu nosečnosti, z otrokom je bilo do takrat vse v najlepšem redu. Anica se poroda in dogodkov pred njim spominja, kot bi se zgodili včeraj: “Ko se je v urinu pojavila kri, sem odšla v mariborsko porodnišnico. Tam sem dobila popadke, ki so jih sprva zaustavili, čez dva dni pa sem v rodila.” Pri tem je zanimivo, da je rodila povsem sama, brez babice ali zdravnika, tam ni bilo niti njenega moža Jožeta, saj očetje otrok v tistih časih še niso prisostvovali porodu.

“Rodila sem v soboto ob 7. uri zjutraj, in to čisto sama, brez kakršnih koli težav. Ekipa se je ravno menjavala, vrata sobe so bila odprta, tako da sem jih videla. Takoj po porodu sem poklicala babico, ta je otroka uredila, oblekla in mi ga za nekaj minut položila v naročje.”

Anica je, kot je prepričana, rodila zdravo punčko, za katero je osebje trdilo, da ima prenizko težo in mora zato v inkubator. Tisto soboto otroka ni več videla, namestili so jo v sobo, kjer je bilo še enajst mater. V nedeljo zjutraj je sestro vprašala, kako je z otrokom, nakar ji je ta dejala, da mora do zdravnice. “Zdravnica mi je povedala, da je moja punčka ponoči umrla. Menda zato, ker ni prebavljala hrane in ker je občasno dihala. Po tistem sem jo prosila, če jo lahko vidim. Odgovorili so mi, da to ni mogoče, saj da ravno delajo obdukcijo, na kateri naj bi sodelovali tudi študenti, ki naj bi se na njej učili.”

"Z možem pričakujeva, da bo predsednik vlade držal besedo in da bo država res poravnala stroške za DNK-teste. To bi nam že veliko pomenilo," nam je povedala Anica. Pravi, da so s predsednico društva Simono v rednih stikih, pogosto se tudi srečujejo. Pozdravljata tudi ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije. 

Še najbolj si želi, da bi končno spregovorili tudi ostali vpleteni; porodnišnice, še živeči zdravniki in medicinske sestre, ki so sodelovali pri porodih. "Nekaj teh ljudi še vedno živi, vendar ne želijo spregovoriti. V porodnišnici pa pravijo, da ni nikakršnih dokumentov glede teh otrok. Naša prizadevanja gredo v smeri, da resnica končno pride enkrat na dan, tega ne delamo zaradi tožb."

Ob teh besedah je bila seveda pretresena, čez čas pa so se pojavili prvi dvomi. Ni mogla razumeti, kako je mogoče, da je njena hčerka umrla ob štirih zjutraj, čez dve uri, ko je izvedela novico, pa naj bi bila že v obdukcijski sobi. Poleg tega je nihče ni vprašal, ali sploh dovoli obdukcijo. Popoldne, v času obiskov, je novico povedala svojemu možu, ki otroka sploh ni videl, vmes so jo, ker je veliko jokala, premestili v drugo sobo. Z možem sta nato prosila osebje, naj ju odpelje do hčerkinega trupla. “Odgovorili so nama, da to ni mogoče, in da bodo že sami vse uredili za pogreb. Da je vse že končano.”

Tako sta zakonca Bračko ostala brez otroka, še več, nista bila niti na njenem pogrebu. Anica pripoveduje, da so jima dejali, da bodo otrokovo trupelce položili v krsto k odrasli osebi. Kje naj bi bila punčka, za katero sta izbrala ime Simona, pokopana, še danes ne ve. O tem tudi na Pogrebnem podjetju Maribor, kot še pravi Anica, nimajo nobenih podatkov. “Tudi v porodnišnici nisem dobila odgovora na vprašanje, kje je pokopana, prav tako nisem dobila obdukcijskega lista, niti potrdila o smrti. Vzeli so mi materinsko knjižico, izginila je kartoteka, ki sem jo imela pri ginekologu. Prinesli so mi sicer mrliški list, na katerem je cel kup popravkov. Na enem delu celo piše: Ni dala denarja, otrok umrl.”