22-letni študent zgodovine in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti UM iz Razvanja zase pove, da je svilogojec, ker goji sviloprejke in prideluje kokone, ter svilar, ker iz kokona odvija svileno nit in iz tega izdeluje svilene izdelke. Gotovo je eden najmlajših, sicer precej redkih, posameznikov, ki se v Sloveniji še ukvarjajo s to obrtjo. V notranjih prostorih goji domačo sviloprejko (Bombyx mori), ki zaradi stoletij uporabe v industrijske namene v naravi več ne preživi.

Navdihnila ga je japonska cesarica

Balažiča je do zanimivega in nenavadnega hobija vodila pot naključij. Na YouTubu je najprej videl dokumentarni posnetek o japonski kraljevi družini – japonska cesarica ima namreč posebno nalogo, da na Japonskem ohranja svilogojstvo. Ko so z družino v trgovini po naključju videli murve, so kupili in posadili dve, če bodo morda kdaj imeli svoje sviloprejke.

Okoli leta 2019 se je Balažič udeležil muzejske noči v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru, kjer je imel rejec sviloprejk Janez Škalič z Goričkega predstavitev svilogojstva. Nato se je Balažič povezal z rejko Rebeko Lucijano Berčič, direktorica Inštituta za svilogojstvo in svilarstvo RLB, ki mu je dala nekaj gosenic, iz katerih je vzgojil svoje prve svilene kokone.

[[image_2_article_69645]]

Vsak ima svoje postopke reje in metode pridobivanja dragocene niti

Balažič pojasnjuje, da je najbolj optimalen čas za vzrejo sviloprejk poleti, najprimernejša sta junij in julij, ali jeseni. Letos bo sam prvič preizkusil rejo tudi v jesenskem času, tako bodo v Razvanju prvič imeli kar tri reje sviloprejk, pri čemer je bila njihova poletna s kar 10.000 jajčeci do sedaj največja.

Balažiču, ki ima doma okoli sto dreves bele murve, saj se sviloprejke prehranjujejo izključno z listi tega drevesa, pri svilogojstvu in svilarstvu pomaga celotna družina. Jajčeca, ki so velika kot makova zrna, pridobivajo iz specializiranega inštituta CREA v Padovi, iz katerega jim jih običajno pošljejo kar po pošti.

Celoten razvojni krog, da rejec pride do kokona, traja približno en mesec. V peti in zadnji razvojni fazi življenjskega cikla se sviloprejke začnejo zapredati na posebnih, sicer umetno narejenih, zapredalih ali ježkih oziroma ustvarjati kokon iz svilene niti, ki jo pridelajo v žlezah v ustnem predelu. Zapredanje traja približno en teden, nato se preobrazijo v bubo.

[[image_1_article_69645]]

Kokone mora svilogojec pravočasno pobrati in jih skuhati v vroči vodi. S tem se z enega kokona odvije nit v dolžini od 1000 do 1500 metrov. Ker je svilena nit celo tanjša od lasu, je treba naenkrat odvijati več kokonov. Industrijski stroji lahko odvijajo že šest do osem kokonov hkrati, domači rejci pa z ročnimi oziroma polavtomatskimi odvijali potrebujejo več kokonov, nekje od 12 naprej. Da dobimo lesketajočo nit, primerno za nadaljnjo uporabo, je treba nit s kokona posebej obdelati še s kopelmi na bazični osnovi.

Svilogojstvo in svilarstvo sta pri nas že zamrla, sedaj doživljata ponovno rojstvo

Balažič se je poglabljal tudi v zgodovino svilogojstva in svilarstva. Pove, da smo v 17. stoletju v Ljubljani imeli manufakturo za pridelavo svilene tkanine, od katere pa se ni ohranilo nič. Imeli smo tudi nekaj odvijalnic, zlasti na Goriškem, kamor se je obrt v 16. stoletju razširila iz Benečije. Do konca 60. let prejšnjega stoletja je obrt pri nas zamrla. Tako se je šele v obdobju med letoma 2015 in 2018 nekaj posameznikov začelo ponovno zanimati za obuditev te starodavne dejavnosti.

Pri nas je bila tehnologija za pridelavo svile, na primer orodij za odvijanje, že v celoti izgubljena, zato je Balažič sam študiral literaturo, stare časopise in po opisih iz lesa izdelal odvijala. »Če bo uspelo, imam namen izdelati tudi statve, da bi lahko stkali tudi lastno svileno tkanino,« še doda. Specializiranih tkalcev, ki bi se ukvarjali samo s tkanjem svile, pri nas zaenkrat ni, med redkimi je temu v zadnjem obdobju pozornost posvečala Alenka Rupnik iz Idrije.

[[image_3_article_69645]]

Pridobivanje svile je dolgotrajen in finančno zahteven postopek

Balažič poudarja, da imamo v Sloveniji le butične rejce, ki se s tujino, na primer Italijo, ne morejo primerjati. »Vsak se trudi po svoje obuditi tradicijo glede na čas, ki ga ima za to na razpolago,« še doda Balažič, ki se sicer ukvarja tudi z vezenjem z zlatimi nitmi, šivanjem, vezenjem liturgičnih oblačil v vezilnici šolskih sester v Mariboru, njegovi izdelki umetne obrti pa so pridobili certifikat Arts & Craft Gospodarske zbornice Slovenije.

Center svilogojske in svilarske obrti se je v zadnjem obdobju preselil v podravsko-pomurski prostor, za kar je zaslužna tudi mariborska Univerza, ki je v Pivoli za različne raziskave vzpostavila moretum, nasad murv. V Mariboru ima sedež tudi Inštitut za svilarstvo in svilogojstvo RLB.