Vsako leto se na noč čarovnic lotimo izrezovanja buč in strašljivi obrazi krasijo naša dvorišča. Ta običaj, ki ima poseben pomen, se je oblikoval iz ene izmed irskih legend.

Nekoč je živel pijanček Jack, ki je barantal s hudičem

Pred davnimi časi je na Irskem živel kovač Jack Oldfield, v domačem kraju so ga številni imenovali tudi Stingy Jack ali po slovensko Škrti Jack, drugi so raje uporabljali vzdevek Drunk Jack oziroma Pijani Jack.

Na predvečer praznika vseh svetih, torej 31. oktobra, je Jack sedel v vaški gostilni, ko se je nenadoma poleg njega pojavil hudič, ki je prišel po dušo pijančka. Jack se je strinjal, vendar pod enim pogojem, in sicer, da mu hudič časti zadnjo pijačo. Hudič ni imel nič proti, vendar ni imel pri roki denarja. Zato se je spremenil v kovanec. Vendar je Jack hudiča, ki je bil v podobi kovanca, pospravil torbico za denar in jo dobro zaprl. V torbici je poleg kovancev imel tudi srebrn kriz, zaradi katerega se hudič ni mogel nazaj spremeniti.

Jack Oldfield.

Jack je nato s hudičem sklenil posel. Osvobodil ga je iz torbice za denar, v zameno pa je moral hudič obljubiti, da bo pijančkova duša svobodna še deset let.

Jack je hudiča “nategnil” še drugič

Po desetih letih miru se je hudič vrnil. Odločen je bil, da bo tokrat Jacku vzel dušo. Tudi tokrat se je pojavil v noči pred vsemi svetimi. Toda ponovno ni šlo vse po načrtu. Jack je prosil hudiča za zadnji obrok, za katerega si je izbral jabolko.

Hudič mu je naredil uslugo in splezal na jablano. Jack je hitro potegnil nož in vrezal podobo križa v lubje drevesa, zaradi katerega je hudič obtičal na jablani. Tako je Jack ponovno barantal s kraljem podzemlja. Obljubil mu je da ga spusti z drevesa, če bo njegovo dušo za vedno pustil pri miru. Hudič ni imel druge možnosti, zato je privolil.

Po smrti Jack ni mogel ne v nebesa ne v pekel

Potem, ko je Jack po mnogih letih umrl, je prosil za sprejem v nebesa. Ker v življenju ni bil pretirano dober človek, so ga zavrnili. Poslan je bil pred vrata pekla. Toda tudi tam so mu zavrnili vstop, ker je hudič obljubil, da ne bo nikoli vzel njegove duše. Hudič ga je poslal nazaj, od koder je prišel. Ker pa je bilo tako temno, mrzlo in vetrovno, pot pa je bila zelo dolga, se je hudič usmilil in dal Jacku žareče oglje naravnost iz peklenskega ognja.

Jack je oglje položil v izdolbeno repo, ki jo je imel s seboj. Od takrat na večer vseh svetih tava njegova prekleta duša s svetilko po temi.

Odlitek tradicionalnega irskega Jack-o’-Lantern v Muzeju podeželskega življenja na Irskem.

Iz te legende izvira običaj izrezovanja buč. Kos gorečega oglja v buči ali repi naj bi odgnal hudiča in vse zle duhove. Pijanček Jack je tudi razlog, zakaj buče imenujejo “Jack O’Lantern” ali po slovensko “Jack s svetilko”.

Sicer so številni stari narodi bili prepričani so tisto noč meje med našim svetom in drugimi svetovi postale tanke. Tako so ljudje lahko prehajali med svetom ljudi in magičnim svetom ter obratno. Zaradi strahu pred zlimi duhovi so ljudje takrat kurili ogenj. Kasneje so ga pač postavili v lučke iz repe in buč.

Jack je imel izdolbeno repo, zakaj potem izrezujemo buče?

Razlog, zakaj izrezujemo danes buče in ne repo, kot je to storil Jack, je v izseljevanju Ircev v Ameriko. Izseljenci so običaj prinesli v novo deželo in ker so tam našli buče, so se odločili, da bodo za izrezovanje uporabili te večje plodove.