Ko se nosečnost zaradi različnih razlogov prehitro konča. Ko porod nastopi v fazi, ko bi se bitje naj še razvijalo v varnem objemu maternice. Ko je sreča na strani otroka in mame, da sta oba živa. Takrat nastopi čas borbe.
V Sloveniji se vsako leto rodi več kot 1400 nedonošenčkov. Razlog je še povečini nepoznan, večina ga pripisujejo današnji medicini, ki omogoča zanositev ženskam, ki jim sicer zaradi kroničnih bolezni ali neplodnosti sicer ne bi bilo dano materinstvo. Prezgodnje rojstvo je sicer najpogostejši razlog za umrljivost, novejša medicina pa je mejo za varno preživetje spustila tudi na 4 mesece prezgodaj.
Prezgodnji porod je v mnogih primerih še vedno nepojasnjen. Z vami, dragi bralci, delim svojo izkušnjo. S tem želim ozavestiti in opogumiti pare, ki se soočajo s podobno stisko in strahovi, da je preživetje možno, da naj ostanejo močni ter optimistični.
»Tisti večer sem čutila, da nekaj ni, kot bi moralo biti. Poslušala sem svojo žensko intuicijo. Nisem zapustila bolnice in upoštevala sem navodila zdravnikov. Edino, kar sem zavrnila, je bilo pomirjevalo. Ta odločitev mi je verjetno rešila življenje, saj sicer ne bi čutila tako izrazitih krčev in odstopa posteljice sredi noči, če bi bil spanec bolj globok. Pomembne so bile sekunde. In prav vsako sekundo v nadaljnem postopku je osebje UKC Maribor pravilno reagiralo. Urgentni carski rez… Spomnim se oči porodničarke, rdeče flanelaste srajce anastezista, hodnika, panike, skalpela… In čas se je ustavil.
Vse do trenutka, ko se prebudiš iz umetne kome in ne veš, kaj se je sploh dogajalo. Začela sem se dotikati svojega telesa, kjer bi naj še 10 tednov živelo moje bitje in obnemoglo slišala zdravnico, ki sem jo le delno razumela. Vaša deklica… živa… počivajte.
Ti trenutki so najtežji. Preostane zgolj upanje, ker ostalih podatkov ni. Če pa so, so zelo skopi. Vse okoli tebe deluje skrivnostno. Pogledi medicinskih sester, šepetanje zdravnikov ob postelji intenzivne nege… In mati, ki čaka, da vidi svoje malo srce izven telesa.
Ob prvem pogledu nanjo sem se odločila, da bo zmogla! Obupati pomeni predati se in ta izbira je pogubna. Kljub besedam zdravnikom, ki te preventivno obdajo z napovedmi, ki niso zmeraj obetavne, sem se odločila, da bova zmogli. Spet sem sprejela odločitev, ki nama je rešila življenje. V bolnici sva preživeli petdeset dni. Nisem več štela pregledov, ki jih je imela moja deklica, tudi gramov ne… Štela sem njene nasmehe, sekunde, ki sem jih lahko preživela z njo. Ob inkubatorju sem ji pela pesmi, ki so naju dvignile… Patience je postala najina himna, Gunsi najin band, Bob Dylan najin guru in glasba Ennia Morricona najina uspavanka. Vzpodbuda najbližjih pa edini stik z zunanjim svetom.
Malena stara 3 dni
Minevali so dnevi in črpali sva moč druga od druge. Tudi dojenje je steklo kljub številnim preprekam in tako je materino mleko krepilo to majhno borbeno bitje. Prav to je krepilo tudi mojo samozavest, da dajem otroku najboljše, kar mi je dala mati narava.
Vsem, ki ste se znašli v podobni situaciji – ne obupajte. Vztrajajte, zaupajte in poslušajte svoj notranji glas. To je edini glas, ki ga čuti in sliši to malo bitje!«
Zapis posvečam moji kokici, borbeni deklici, ki je moj navdih ter vsem nedonošenčkom in se globoko priklanjam vsem, ki z mano delite izkušnjo nedonošenega otroka. Pomislite, kakšen privilegij imamo – imeti ob sebi tako močno bitje, ki se je borilo za preživetje in že tako zgodaj uspelo!
Malena stara 10 let
Zahvaljujem se tudi vsemu osebju UKC Maribor. Faris Mujezinović, Sabrina Bušat, Ivan Žebeljan, Veljko Vlaisavljević, Andreja Tekauc Golob, Andreja Štelcar in ostali enako pomembni – brez vas bi mi ostalo zgolj upanje. Vi pa ste s svojo strokovnostjo poskrbeli za razvoj in napredek naju obeh. Hvala iz srca. Osebje UKC Maribor je bilo takrat moja druga družina.
Prepoznaven znak prezgodaj rojenih otrok so drobcene vijolične nogavičke in s tem obeležujejo 17. november kot svetovni dan nedonošenčkov. Vijolične? Ni prav naše mesto najbolj vijolično mesto na svetu?
Viole so dokazale, da znajo stopiti skupaj, tudi kadar gre za dobrodelnost. Mnogi športniki, klubi, organizacije, posamezniki, podjetja…Naj to storijo še vsi ostali, ki s častjo nosijo grb najbolj vijoličnega mesta na svetu. Ti imajo (na žalost ali srečo) največjo moč, imajo glas in publiciteto. Predvsem oblast, ki naj v času predvolilnih obljub in upam, da tudi povolilnih izpolnitev le teh, ne pozabi na majhne borce, ki bodo morda nekega dne prav zaradi njihove vztrajnosti pripomogli k boljšemu svetu.
