Dvajsetletni Tim Marovt prihaja iz Slovenskih Konjic in je star 20 let. Poškodba, ki se mu je zgodila pri njegovih dvanajstih letih zaznamovala njegovo otroštvo oz. celotno življenje. Sedaj študira podjetništvo na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru.

Poškodba se mu je zgodila na Havajih, kjer je zjutraj odšel surfati z bratom in sestro, surfal nekje 30 minut in zaradi rahle bolečine v hrbtenici odnehal. “To mi je dalo opozorilo, da morda nekaj ni v redu,” pravi Marovt. Ko je prišeč iz vode, je odšel na kosilo na plaži, kasneje pa v hotelsko sobo, kjer se je vlegel v posteljo. “Po nekje 15 minutah ležanja sem moral na stranišče, vendar sem padel čez rob postelje, ker nisem mogel “shoditi” in tako postal hrom. Lahko sem se sicer vsedel na rob postelje, ampak ko sem se želel vstati sem imel vbistvu mehke noge,” dodaja. Tega dne se zelo dobro spominja, pravi. 

Surferska mielopatija je netravmatska akutna mielopatija, ki nastane zaradi prekomernega iztegovanja hrbtenice. Je relativno novo in redko bolezensko stanje, ki so ga prvič omenili leta 2004. Domnevno gre za motnjo prekrvavitve hrbtenjače, ki nastane zaradi prekinitve krvnih žil ali embolizmov.

Poškodba se ni zgodila zaradi padca ali udarca, zgodila se je namreč med “paddlanjem” oz. med veslanjem na deski. Mravljince v nogah in rahlo bolečino v hrbtu je takrat pripisoval utrujenosti in vročini, saj je bilo 35 stopinj, pravi. Tim Marovt je trenutno 20. primer na svetu s tovrstno poškodbo. Naredi se samo profesionalnim športnikom, ker lahko ukrivijo bolj hrbet kot ostali, samo prvi dan na Havajih in samo na Havajih. To je tudi potrjeno, pove Marovt. “Vsi, ki se jim je to zgodilo so imeli enake simptome kot jaz, vendar je okrevanje zato za vse drugačno. Eden od primerov, je recimo po štirih dneh normalno shodil in je bilo vse normalno, ostali pa so vsi ostali na vozičku,” pojasnjuje.  Po njegovih informacijah je edini, ki je napredoval do take mere, da lahko hodi. Zdravniki so v Sloveniji bili s to poškodbo prvič seznanjeni ravno pri Timu Marovtu, ker sem je tudi prvi primer v Evropi. 

Zdravniki mi takrat niso dali nekega upanja, saj so rekli, da bom celo življenje ostal na vozičku, ampak jaz se s tem nisem obremenjeval. Sam pri sebi sem vedel, da bom shodil in se tudi vrnil nazaj v športe v katerih uživam.

“Adrenalinski športi me v bistvu bolj motivirajo, kot da bi pred njimi imel strah”

Pred adrenalinskimi športi kljub poškodbi še vedno nima straha, ravno nasprotno, saj se mu zdi, da ga ravno ti držijo pokonci. Že takoj po poškodbi je imel motivacijo, da bo lahko začel premikati gležnje in se tako vrnil nazaj na motokros ter tako začel prestavljati na prestavah. “Takoj, ko sem se na Havajih poškodoval, sem zdravniku rekel, da se bom definitivno vrnil nazaj na noge oz. v šport,” pravi Marovt. Po poškodbi je prav tako že surfal na Hrvaškem, sicer za čolnom na valovih. Marovt se tudi že zelo veseli in komaj čaka, da se vrne na Havaje in ponovno surfa.

S trdo voljo in trdim delom lahko marsikaj dosežeš

Zdravniki so mu na Havajih rekli, da ima 3-4 dni časa, da se postavi na noge, drugače bo celo življenje na vozičku oz. ne bo hodil. Marovt se nikoli ni strinjal z zdravniki in je svojo poškodbo jemal kot neko poškodbo kolena, saj je bil prepričan, da se bo rehabilitiral in da se bo že čez 3 tedne vrnil nazaj na smučarske priprave v Švici. “Žal se to ni zgodilo, saj je vse skupaj trajalo dalj časa oz. še traja ampak sem pa vesel, da se mi je uspelo postaviti nazaj na noge. S tem sem sebi in drugim dokazal, da se s trdno voljo in trdim delom marsikaj doseže,” pojasnjuje Marovt. 

Težko reče kako dolgo je bil odvisen od invalidskega vozička preden je shodil, saj tega ni bilo mogoče predviditi. “Na vozičku sem bil kratek čas, leto in pol sem bil definitivno odvisen od njega, imel sem ga s seboj bilokaj sem šel,” pravi. Po letu in pol je mogoče lahko že naredil par korakov, do takrat pa ga je voziček povsod spremljal.

Na poškodbo bo vedno gledal pozitivno

“Vesel sem, da se mi je ta poškodba naredila, pa ne zato, ker sem v to moral vložiti toliko dela, ampak ker me je naredila v osebo, ki jo gledate danes,” dodaja. Na sebe je ponosen, saj je pri 12. letih moral čez noč odrasti, od takrat pa na življenje gleda iz drugačne vizije. Od poškodbe naprej so se mu zgodile stvari, ki se mu drugače verjetno nikoli ne bi. “Zelo sem vesel za to izkušnjo, vedno bom na njo gledal pozitivno in ne negativno, čeprav mi je na začetku bilo zelo težko in še vedno je pot dolga in težka, ampak vem, da sem na pravi poti,” pravi Marovt. 

“Sreča ni v materialnih stvareh, ampak je v družini in zdravju”

Kot je že povedal prej, je zaradi poškodbe začel na svet gledati drugače, še posebej na hendikepirane ljudi. Že pri 12. letih je videl, da sreča ni v materialnih stvareh ampak je v družini in v zdravju in ko ti je to enkrat odvzeto se začneš zavedati kaj vse si vbistvu izgubil.  

Drugače začneš gledati na svet, ko greš na Havaje kot športnik, vrneš pa se na invalidskem vozičku. Ko na postelji ležiš paraliziran, pol ure nazaj pa si v bistvu še tekal po plaži in plaval, ti v tistem trenutku noben denar, noben avto, nobena dobra ura ne pomeni toliko, koliko pa tvoje zdravje.

Zgodba, ki navdihuje ljudi po vsem svetu

Odkar se udeležuje maratonov, ljudje še toliko bolj opazijo, da počne stvari, ki jih polovica ali pa vsaj večina s podobnimi poškodbami ne naredi, ker imajo omejitve ali pa so enostavno leni, pravi Marovt. “Mislim, da ljudi zelo navdihujem in všeč mi je, da lahko s svojim delom pomagam tudi ostalim, ker vsakodnevno dobivam sporočila iz celega sveta,” še pove. Ljudje se zaradi njega odločajo oz. prijavljajo na kemoterapije ali pa si zaradi njegove zgodbe in vidnega napredka želijo oz. probajo izboljšati svoj vsakdanjik ter vanj vključiti šport. “Zaradi takšnih stvari veš, da si na pravi poti in ravno zaradi tega, tudi jaz dobim še dodatno motivacijo,” dodaja. 

V zadnjem času mu vedno več ljudi tudi čestita ter mu želi vse dobro. “Na začetku definitivno ni bilo tega, saj so mu nekateri celo poškodbo privoščili in mi želeli slabo,” pravi in dodaja, da vsekakor še vedno obstajajo taki posamezniki, ki v njemu ne vidijo inspiracije, je pa vsaki dan več ljudi, ki mu stoji ob strani in mi želi vse dobro. Vesel je, da ljudje v njem prepoznajo vložen trud in trdo delo ter nekaj za kar je res dolgo garal.

V URI Soča so mu na začetku predlagali, da bi se preizkusil v parašportih, vendar je Marovt vseeno pristaš tega, da bo enkrat npr. normalno smučal in ne sede. Nima niti nobenih načrtov in pa želje tekmovati oz. se potegovati v para športih. “Prej vidim, da bi mogoče probal smučarsko tekmovati in kakšno rekreativno tekmo odsmučati normalno, kot pa se preizkustiti v para športu,” pravi. 

“Vsaka minuta treninga se obrestuje”

Zjutraj ima vedno najprej raztegovanje na njegovi napravi Timson, nato pa še 2 uri in pol treninga v fitnesu. Kasneje se posveti faksu, poleg tega pa se še ukvarja z razvojem svoje rehabilitacijske naprave. Popoldan ima nato doma še elektrostimulacije, ki jih opravlja vsak dan. Zvečer pa ima še 1-2 uri treninga v fitnesu ali v naravi (tek, hoja). 4 ure na dan je torej aktivno vključen v treninge, 2-3 ure na dan ima še fizioterapijo. Marovt pravi, da ima zelo malo prostega časa, ampak so treningi izredno pomembni oz. ključni, saj se vsak trening oz. vsaka minuta obrestuje. Naprave, ki jih uporablja vsak dan ima tudi doma, saj tako prihrani veliko časa. 

“Ne obremenjujem se z radovednimi pogledi”

“Vedno sem bil mnenja, da je dobro biti drugačen od ostalih. Nimam problema s tem, kaj si ljudje mislijo o meni in da na mene gledajo drugače, čeprav mogoče tisti, ki so mi namenjali radovedne poglede niso bili mišljenja, da je dobro biti drugačen,” pojasnjuje Marovt in dodaja, da se tudi ne sramuje, če npr. pride v restavracijo in se tam spotakne čez stopnico ter pade in ga zaradi tega potem vsi gledajo. Pravi, da so to neke stvari, ki se mu vsakodnevno tudi dogajajo. Ima svoj cilj in je ponosen na to kako hodi. “Zavedam se, da sem eden redkih, ki mu je sploh uspelo shoditi,” pravi.  

“Počnem lahko vse kar mi pade na pamet”

Dvajsetletnik pavi, da lahko počne čisto vse kar mu pade na pamet, pri tem pa gleda, da npr. pri športu tehniko prilagodi svojim potrebam. “Seveda ne morem športa naštudirati čez noč, vedno je potreben določen čas, da osvojim tehniko,” pravi. Tudi v prihodnosti se želi ukvarjati z novimi športi.

Dodaja tudi, da lahko hodi tako dolgo, dokler ga ne začnejo boleti noge. To je seveda spet odvisno, saj je to lahko cel dan, lahko pa že po nekaj urah. “Se še ni zgodilo, da bi npr. zaradi mene morali prej zapustiti zabavo ali pa kaj podobnega. Tudi zdaj recimo ko sem se vrnil iz smučanja, sem smučal od 9. ure zjutraj pa do 3. ure popoldan. Sploh ni problema, saj imam po navadi več kondicije kot pa nekdo, ki gre z mano,” pojasnjuje. 

“Do konca življenja bom hvaležen svoji družini”

“Sicer smo si že pred poškodbo bili zelo blizu en drugemu, ampak definitivno smo takrat vsi stopili skupaj in delali na tem, da se bom lahko nekoč postavil na noge,” pojasnjuje Marovt. Poškodba jih je kasneje še nekoliko bolj zbližala, sam pa je mnenja, da brez tako velike podpore družine zagotovo ne bi shodil. “Na začetku se je mami zbujala sredi noči in me hodila obračati, da nisem dobil preležanin, brat in ati sta me nosila po stopnicah, sestra pa je vedno skrbela, da nisem bil lačen, ko sem prišel iz treniga,” dodaja. Vsi so stremeli k enemu in edinemu cilju, za kar jim bo večno hvaležen. 

Zaradi konstantnega napredka, zaenkrat ne razmišlja o operaciji

Čeprav so bile določene teorije, da bi dvajsetletnika lahko operirali, sam o tem ni nikoli niti razmišljal. Dokler je viden napredek in dokler vsakodnevno tudi napreduje, svoje usode ne želi prepustiti nekomu drugemu. Operacija je namreč zelo zahtevna in tvegana. “Vsi vemo, da je živec kot en las, v lasu pa je še tisoč drugih živcev,” pravi Marovt in dodaja, da je sam pristaš tega, da počasi trenira in napreduje, kot pa da bi šel na operacijo.

V kolikor res ne bi bilo druge rešitve, ne bi več napredoval ali pa bi bil celo življenje na vozičku, bi mogoče svoje stanje tudi poskusil izboljšati z operacijo. Dokler pa konstantno napredujem, o operaciji tudi ne razmišljam. 

Poškodba mu je popolnoma spremenila pogled na življenje

“Sedaj sem star 20 let, takrat sem bil star 12. Čez noč sem moral odrasti in začeti drugače gledati na določene stvari,“ pojasnjuje Marovt in dodaja, da so se njegovi pogledi spremenili predvsem na hendikepirane ljudi in ljudi z različnimi potrebami. 

Ustvaril je rehabilitacijsko napravo pod lastno blagovno znamko Timson

Gre za napravo Remotion1, pod blagovno znamko Timson. Gre za napravo za raztegovanje zadnje lože, ker ima z zakrčenostjo zadnje lože tudi probleme. Po mnenju zdravnikov, za sprostitev zadnje lože ni nobene rešitve, ker ima v bistvu nenehno tonus v mišicah. Včasih je za sprostitev zadnje lože jemal tudi tablete, ki pa so imele stranske učinke. Bil je neprestano zaspan in omotičen, zato je z jemanjem tudi prenehal. Z raztegovanjem je najprej začel s svojim trenerjem, napredek je bil zelo dober, veliko lažje je tudi hodil. Problem je nastal, ker se sam ni mogel raztegovati, trenerja pa je imel v Ljubljani. Tako se je začel zavedati, da če bo želel napredovati, se bo mogel tudi redno raztegovati. Nato sta mu pri raztegovanju pomagala še starša, vendar je z leti to postajalo vedno težje, saj ni bil več otrok in ni imel več 20 kg, pravi. Napravo je patentiral nekje leto in pol. 

Tako se je razvila poslovna ideja, da naredimo svojo rehabilitacijsko napravo, ki bi me raztegovala oz. raztegovala zadnjo ložo.

Po približno pol leta raztegovanja na svoji napravi, je prišel na idejo, da bi s svojo napravo lahko pomagal tudi ostalim s podobnimi ali pa celo enakimi težavami. Tako je naprava Remotion1, v bistvu tudi prva električna naprava, ki zmanjšuje mišični tonus. “Povezal sem se z Medicinsko fakulteto, kjer smo naredili vse meritve in čez približno pol leta bo lahko viden tudi prototip moje naprave,” pojasnjuje Marovt.

Načrti za prihodnost

V prihodnosti si želi spraviti svojo patentirano raztegovalno napravo na trg in s tem pomagati še drugim.  Poleg tega pa si tudi izredno želi izboljšati svojo hojo, da bo še boljša kot je trenutno. V zadnjem letu se je definitivno udeležil več kot 10. maratonov, kar je zanj izredno velik napor, saj je že sama priprava na maratone zahtevna in naporna.

Plani za prihodnost so veliki, zlagal bi se, če bi rekel da niso.

Še naprej želi delati to, kar ga veseli in uživati v tem kar počne. Pravi pa, da bo v letu 2023 še poleg njegovega udeleževanja na maratonih izšlo še veliko pozitivnih stvari, med drugim tudi za okolje iz njegove strani. “Rad bi pomagal ljudem še neposredno in posredno po celem svetu. Nameravam nadaljevati z maratoni in športi, ki me osrečujejo,” dodaja resnično neustavljiv dvajsetletnik.