Martin in Tjaša sta obiskala že 10 držav, se med potjo znebila rezervnih delov, saj sta ugotovila, da je petka prava “avtomobilska mašina”, doživela prenekateri kulturni šok, mimobežne prijaznosti domačinov, prebrodila več medsebojnih konfliktov, nevarnosti na cestah in peklensko vročino. Njuna pot do Mongolije sicer še ni končana, svoje dosedanje vtise pa sta razkrila v spodnjem pogovoru.

Katere države sta na vajini dogodivščini že obiskala?

Obiskala sva že 10 držav, če štejemo iz Slovenije (torej Avstrijo), drugače je Uzbekistan deveta. Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Turčija, Iran, Turkmenistan in zdaj Uzbekistan.

Kako poteka vajino potovanje?

Potovanje poteka predvsem vrooooočeeeee, ravnokar je ura ena popoldne in je 37 stopinj v Bukhari. Imava že tehnike, kako čim bolje prenašati vročino v avtu, ki temeljijo na dosti polivanja z vodo.

Razen tega gre vse po planu, Petka prenese vse, kar te ceste vržejo pred njo, še sama sva presenečena!

Kje vama je bilo najbolj zanimivo?

Najbolj zanimivo…hmmm…bi rekla gostoljubnost ljudi v teh krajih, ki naju je res presenetila (razen Turkmenistan, to je poglavje za sebe), skozi nama trobijo in mahajo na cestah.

Izkušnja je tudi že samo voziti po teh državah, ker je kultura vožnje čisto drugačna kot pri nas. Sporazumevajo se s trobljenjem, mahanjem in rinjenjem sem in tja. Razen tega, narava je prečudovita, zdaj sva pa na predelu stare svilene ceste, ki res navdušuje s srednjeveško islamsko arhitekturo.

FOTO: Facebook/Petka gre v Mongolijo

Se vama je zgodila že kakšna zanimivost, anekdota?

Dobila sva recimo darilo na teheranski obvoznici, kjer nama je voznik vzporednega avta pri 90km/h čez okno dal flaško za vodo (za večkratno uporabo) in se zraven drl: “Welcome to Iran!” Iranci so naju nahranili vedno ko sva kam prišla, v Turčiji pa sva spala ob zvokih streljanja v daljavi.

FOTO: Facebook/Petka gre v Mongolijo

Poglavje zase je Turkmenistan. GPS sledilci v avtih, 15-letni vojaki z orožjem, eden je celo poskusil eno punco iz druge ekipe nadlegovati za neko stavbo. Tamkajšnji Ashgabat  je bela prestolnica, vse novo, a nikjer nikogar.

»Gates of Hell« v tej državi pa je bila izjemna izkušnja – kako spraviti Petko čez puščavski “offroad”? Samo enkrat sva malo ostala v pesku in še to, ker sva bila preblizu avtu pred nama. Smo jo hitro izkopali ven.

Ste se srečala s kakšnimi nezgodami ali nevšečnostmi?

Recimo; na banki v Sloveniji so nama dali stare dolarje. Res stare, iz 80ih in 90ih. Trajalo je 3 države, da sva se jih znebila!!! V Iranu sva jih komaj nekaj razmenjala, sva pa zato dobila slabši menjalni tečaj. V Turkmenistanu jih sploh niso želeli. Če ne bi bilo druge ekipe z nama, bi morala čakati na meji, da nama nekdo posodi denar. Meja se je za tisti dan že zapirala…. V Uzbekistanu sva jih na koncu lahko razmenjala samo na banki, pa še to sva morala plačati 5% provizije, da so jih sploh vzeli. Težava je zato, ker je najboljše razmenjavati denar na črnih trgih, ker dobiš (dosti) boljši menjalni tečaj, kar pa midva nisva mogla. V Turkmenistanu na primer na črnem trgu dobiš 17 manatov za en dolar, uradni tečaj so 3 manatov za en dolar. Tako da sva zgubila kar nekaj denarja, ampak dobro, je zdaj mimo.

Koliko še imata do cilja?

Do cilja, če štejemo do Mongolije je nekje 5000 km, če štejemo do Slovenije malo več.

Ali je potovanje s Petko na tako dolge razdalje naporno ali vse poteka po načrtih?

Imava pa vedno več zaupanja v Petko, ker je res nič ne vrže iz tira očitno, zato sva se že na koncu Turčije znebila dodatnih rezervnih delov, da se znebiva odvečne teže, ker je bila res nizka.

Potovanje je lahko kar naporno na take razdalje v manjšem avtu, nikakor se ne moreš raztegniti in pretegniti, se je potrebno večkrat ustavljati. Kot že omenjeno, je največji problem vročina in predvsem vroč veter, ki piha po puščavi. Najboljša tehnika je, da si zakriješ okno s kakim šalom, da ne sije sonce po tebi in na glavo daš mokro krpo, pa se še malo poliješ. Samo piti vodo ni dovolj.

Ali takšna pot predstavlja izziv tudi za vajin odnos – se kaj sporečeta?

Sporečeva se verjetno vsak dan za bedarije, na primer: zakaj je nekdo kliknil gumb na radiu, ampak je po par minutah vredu. Najbolj napeta sva bila v Turkmenistanu, ker je že sama država vojaška, vse je zelo drago, nikjer niso želeli najinih dolarjev, pa se tisto kar sva dvignila, je bil slab menjalni tečaj. Zdaj sva v Uzbekistanu, uživava šašlikih, čaju in kavici… Zdaj sva super. 🙂