Misel na to, da bi nekoč imela družino – nič nenavadnega. Želja večine žensk – postati mamica. A kdo bi si mislil, da ne bo tako enostavno. Čeprav si vsak od nas zastavi določene cilje, ima določene načrte za prihodnost, ta pot nikoli ni lahka, sploh, če so na njej ovire na katere nisi niti pomislil.
Že pred zaključkom šole sem se zaljubila, vse se je odvijalo tako hitro in kmalu sva s fantom zaživela skupaj. Tako kot imajo pari težave, sva jih imela tudi midva. Vzponi in padci so najino zvezo le še okrepili.
Želiva si postati starša
Po nekaj letih zveze, sva začutila, da želiva korak dlje. Želela sva postati starša. Dogovorila sva se, da ne bova nikamor hitela, temveč se prepustila življenju. O želji nisva razlagala na glas, vedeli so le najbližji, saj nisva želela občutiti pritiskov in poslušati nenehnih vprašanj: »Kaj je že uspelo?«.
Vsak mesec večje razočaranje
Kljub temu, da nisva imela prevelikih pričakovanj, sem bila vsaki mesec znova razočarana. Že na dan, ko bi morala dobiti menstruacijo, sem letela v trgovino po test nosečnosti.
Med vožnjo domov sem mislila na ‘plusek’ in kako v tem primeru presenetiti »ateka«.
A bilo je zaman. Ne le enkrat, ne dvakrat,.. Prvo leto je bilo naokoli in začelo me je skrbeti. Partner je vseskozi ostal pozitiven in me bodril, da naju to kmalu čaka in naj si ne jemljem preveč k srcu.
Občutek praznine
Zaradi njega sem se trudila ostati pozitivna. A vsak dan je v nama praznina, ki je drugi ne morejo občutiti. To vedo le tisti, ki so bili ali so v isti situaciji kot midva.
Klinika za neplodnost
Po dveh letih poskušanja je bil čas, da »preverijo« kaj se dogaja. Bila sem mirna, vse dokler nisem prejela pisma z datumom prvega posveta. Takrat sem se začela vsega še bolj zavedati: »To se nama dejansko dogaja!«.
Zakaj ravno midva?
Težko je vsak dan poslušati o tem kako nekateri otroci trpijo, kakšni so nekateri starši, težko je gledati nosečnice, ki se nosečnosti ne veselijo, težko je opazovati trebuščke, na katere si v taki situaciji še bolj pozoren, medtem, ko ti še vedno »čakaš«.
»Bodo v šoli otroku rekli, če sta po njega prišla babica in dedek!«
Po nekaj letih veze naletiš na mnogo neprimernih besed in vprašanj: »Kaj čakata? Bodo v šoli otroku rekli, če sta po njega prišla babica in dedek? Se vama ne zdi, da sta malo pozna?«.
Boleče besede in vprašanja odmevajo v ušesih, sprašuješ se ali ljudje res ne razmišljajo?
Mislim si: »Ne pametuj, pojma nimaš, kako trpim!«.
Tako čuti mnogo parov
Šele, ko pristaneš pred ambulanto za zdravljenje neplodnosti, se zaveš, da nisi sam. Da te razume in s teboj čuti nešteto parov. Vsi imamo različne težave, a eno željo – dobiti čudež življenja, kar otrok tudi je, čeprav se preveč ljudi tega ne zaveda. »Otrok ni in ne sme biti nekaj samoumevnega!«.
Potrebna bo operacija
Za nama so preiskave, spermiograf in hormonski test. Rezultati so bili dobri, na ultrazvoku pa viden neprehodni jajcevod. Zdravnica mi je svetovala laparoskopijo, poseg pri katerem so mi jajcevod »odmašili« in na katerega me bodo vedno spominjale tri majhne brazgotine.
Čeprav morda sedaj pričakujete srečen konec, temu »še« ni tako. Še vedno upava, še vedno verjameva, da bova tudi midva nekoč dočakala kar si želiva. Za svojo izpoved sem se odločila zaradi več razlogov:
– da pari, ki doživljajo enako, vedo, da niso sami ( morda je celo v njihovi bližini nekdo, ki vaju razume, pa ga preveč boli, da bi o tem govoril ),
– da se ljudje zavejo, da je otrok čudež in ne nekaj samoumevnega,
– da bi morda posamezniki prihodnjič raje premislili preden izrečejo “kako pametno” na to temo
»Ne vprašajte kdaj, zakaj? Morda je za na videz srečnim obrazom neizpolnjeno srce, ki z vso ljubeznijo čaka majhno bitjece v svojem naročju!«.
ANONIMNA
