Po tem, ko smo pred dnevi objavili članek o porodih na domu, tokrat v celoti objavljamo izkušnjo Mariborčanke Marine Popovič Frangež, ki je rodila doma. Svojo izkušnjo je zapisal tudi njen mož Matevž. Izpoved objavljamo v celoti.
»Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj,« je odmevalo iz naše kopalnice
»Ne zaviraj poroda, naj pride, ker si želi in ker si je ta čas izbrala,« mi je nežno rekel mož Matevž. Pričakovala sem jo maja. Bil je april, a sem se sprostila in ji rekla »Pridi.« Dopoldan je bil tih, tu in tam sem postala in predihala popadek. Popoldne so se začeli stopnjevati in tudi družba v naši hiški je postajala večja. Iva in Barbara sta prispeli prvi.
Matevž je prihitel domov, babica je prišla
Mislila sem, da imam še veliko časa, da bom zložila oblekice za mojo deklico, da bom prižgala svečke, pripravila glasbo za ples. Vse bi moralo biti popolno, kot sem si zamislila. Pa me je prehitela. Kar naenkrat se je »film« začel odvijati. Rojevala sem. Nisem imela časa razmišljati in nisem več iskala popolnosti, kot sem si jo zamislila. Ujela sem trenutek, ki je postal nova popolnost.
Zaželela sem si kopeli in da me objame voda. Med čakanjem, da se banja napolni, sem se spomnila pesmi: Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj. Pomislila sem, kako bodo vsi v naši hiši mislili, da sem čudna, če bom med porodom pela. A sem si drznila. Pesem mi je dala pogum. Smejala sem se in vedela, da delam prav. Da zmorem dati življenje. Popadki so bili prijetni. Res mi je bilo lepo. Nisem jih več predihavala, prepevala sem jih. Potopila sem se v prijetno toplo vodo in pela. Mož je pel z menoj. Držal je moj ritem in med popadki je bil njegov glas balzam za moje telo. Nisem razmišljala kako dolgo še, nisem se spraševala, če sem odprta, nisem razmišljala, koliko še.
Prepustila sem se valovanju glasbe, njegovega glasu in njene pesmi. Čudovito je bilo. Misli so se porazgubile v vesolje želja, ki so mi jih dale velike ženske.
Nov val popadkov je prekinil moje petje. Ni več šlo. Bili so močnejši od mojega glasu in vrnila sem se k predihavanju. Čutila sem, da jih moram predihati. Ne več v vodi, sedaj se je začelo zares. Hitreje, močneje in intenzivnejše sem doživljala vsak popadke. Ni mi več padlo na pamet, da bi pela. Matevža in babico sem držala močno za roko in se vsake toliko ujela, da govorim: »Prihaja, je že nov, je že tukaj, nikamor it, daj mi roko«. Moža nisem spustila niti za milimeter od mene. Tu in tam so misli odtavale k sinu, ki sta ga čuvali Iva in Barbara, slišala sem njihovo branje pravljice. Veselila sem se, da jo sinek objame.
»Odpiram se, spuščam, sprejemam,« sem v sebi ponavljala Ninine besede. Nina, hvaležna sem za tvoje misli. Nisem čutila bolečine. Vse je bilo intenzivno, a v moji glavi je vsak popadek pomenil njen prihod v naš objem.
»Devet centimetrov, zdaj boš rodila,« je smeje se rekla babica. Nikoli ne bom pozabila njenega smejočega se obraza v tem trenutku. Zdi se mi, da je tako kratko trajalo in da je preteklo tako malo časa od kopeli do poroda. Dihala sem glasno in globoko. Zvoki so prihajali iz medenice, se mi zdi. Spomnila sem se Andreje in njene imitacije levjega rjovenja. Spomnila sem se Nine, Simone in najinega nedokončanega pogovora. Pomislim tudi na babico, ki je štiri otroke rodila doma, vedno mi je bila vzor. Zdaj je čas, da rodim. Tako preprosto je bilo, zavestno, prisotno. Dotaknila sem se njene glavice, še preden se je rodila. Vesolje nima besed za občutke, ki sem jih doživela in ki jih doživljam ko tole pišem.
Sončica moja. Prišla si. Objela sem te. V objemu našega doma, v atijevem objemu in v objemu bratca. Hvaležna zate. In vsem, ki ste mi dali mir. Matevž, Mitja Lev zate, Iva in Barbara, Lenja, Nina, Mateja, Simona, Andreja, Jasna, moja pokojna babica. In Ti, sončica moja, ki si mi dala največ poguma.
Prisluhnila sem sebi in moj ženski glas je vedel, da delam prav. Vse je točno tako kot mora biti.
Dojemanje poroda na domu je z nami delil tudi Marinin mož Matevž Frangež:
Zdi se, da se je vse skupaj zgodilo v petnajstih minutah
»Muc, je to to?« sem jo vprašal potem, ko me je prebudila sredi noči. Marina ni bila prepričana. Z izkušnjo prvega poroda, ko sva ob prvih popadkih na vrat na nos in mnogo prezgodaj sredi noči odbrzela v porodnišnico, sva vedela, da utegne še trajati, kljub temu pa sem se spominjal mnogih pripovedi, da gre drugič vse hitreje. Gledal sem na uro in skupaj sva preštevala čas do naslednjega popadka. Med njimi je bilo pet minut, kdaj tudi deset, petnajst. Med tem preštevanjem sva zaspala.
Zbudil sem se spet ob šestih zjutraj. Ponedeljek. Le dva dni po petkovem kongresu Pozitivne Slovenije, ki je napovedal konec vlade, me je ob osmih zjutraj v Ljubljani čakal krizni sestanek poslanske skupine. Čas med popadki se je podaljševal, Marini se je zdelo, da so šibkejši. Dilemo je presekala Marina in rekla, da naj grem v službo. »Obrnem se takoj, ko pokličeš.«
Zdi se mi, da sem vsakih pet minut klical domov in preverjal stanje. Vedno bližje sem bil Ljubljani, vedno bolj se je zdelo, da gre za false alarm, vajo. Tudi po prihodu v službo sva z Marino ostala neprestano na zvezi in očitno je bilo, da v kratkem ne bo nič. Tisti dan smo imeli sejo in spomnim se, da smo končali ob pol štirih. Takoj sem preveril stanje doma in ugotovil, da dobimo obisk. Marina je bila očitno suverena, da se ne bo nič zgodilo in ni želela (ponovno) odpovedati Ivinega in Barbarinega prihoda, morda celo prvega, odkar smo se dober mesec nazaj preselili v hišo. Ja, Marina pravi temu gnezdenje. Le dva tedna pred Mitjevim in dober mesec pred Minjinim rojstvom smo se selili. Upam, da bomo pri tretjem zmogli brez tega.
Popadki so se sicer začeli počasi zgoščevati in Marina jih je brez težav predihala. Bili so blagi, uvodni popadki, ki pa so počasi odpirali pot za prihod najine deklice. V dobri uri sem bil doma. Iva in Barbara sta že bili na obisku pri – Mitji, s katerim sta se igrali na terasi. Marina je ležala na kavču. Od tod naprej se je začelo dogajati z bliskovito hitrostjo.
Moja žena je »one in a million«
Trmasta, odločna, vztrajna, z idejami, ki so stare kot človek in napredne kot neslutena prihodnost. Že kmalu po Mitjevem rojstvu je začela fantazirati o tem, da želi roditi doma. Kot pogosto pri njenih avantgardnih idejah običajno pustim, da se unesejo, s potekom časa pa počasi pilim njeno voljo k zame razumnim zaključkom. Tokrat sem se uštel. Dva tedna pred rokom ni nič kazalo, da bi mehka diplomacija kaj zalegla. Marina je medtem že organizirala vse potrebno. Naša, slovenska babica, je na porodniškem dopustu z le nekaj tednov staro deklico poskrbela za dogovor z babico na avstrijski strani meje. Pravzaprav dvema, eno v primeru, da rodimo pred 28. aprilom, drugo za primer, če bo mala čakala na rok 2. maja.
Potem, ko sva najino dilemo malo zaostrila in je Marina ostala neomajno odločena, da bo rodila v zavetju našega novega doma, jaz pa vedno bolj spoznaval, da ne bomo prav nič šli »lepo v porodnišnico kot vsi normalni pari«, je Marina vendarle zmagala. Pogovorila sva se z babico Jasno, ki ni prav nič siva, nima sključenega križa in ne očal, ampak je prijetna mlada ženska z v Nemčiji pridobljeno babiško izobrazbo in prav tam zajaganim očetom njenih treh otrok. Seveda je bila prepričljiva, jaz pa kot vedno zaupljiv, ko o materiji, o kateri vem malo, govorim z nekom, ki ve vse. Pomirjen, da je integralni del babištva tudi klic rešilca v primerih, ko bi eden od (po pravniško taksativno naštetih) znakov kazal, da utegne iti kaj narobe. Pogovor pri Jasni je bil poučen, še najbolj impresioniran sem bil nad masažo trebuščka in navodili, kako naj Marina leži in sedi, da se bo mala pravilno naravnala, da bo porod čim lažji. Tega denimo nas v materinski šoli niso učili, pa je pravzaprav najbolj logična stvar od vsega. Poskrbi, da bo stvarca lepo obrnjena in da ostalo naredijo popadki in malo gravitacije.
»Kdo bo rodil, kdo bo rodil doma, kje, kdaj?«
Tekal sem med Mitjem, ki je užival v družbi Ive in Barbare in sledil Marininim navodilom, kaj moram pripraviti, kako ji pomagati. Iva in Barbara še nista vedeli, za kaj gre. Ker je bil ravno 28. april, ni bilo ne prve in ne druge avstrijske babice, vskočila pa je kar Jasna na porodniškem dopustu. In k nam zraven pripeljala svojega nemškega moža in njuno nekaj tednov staro tretjerojenko. Ko je sončil tamalo na aprilskem soncu, je vprašal Barbaro v angleščini: »A ni to lepo?« »Kaj je lepo,« ga je vprašala Barbi. »No, da bo doma rodila,« odgovori Jürgen. Barbi je v svoji simpatični zmedenosti vpraševala: »Kdo bo rodil, kdo bo rodil doma, kje, kdaj?«
Jaz sem fin človek, poizkušam upoštevati možnosti in obveznosti drugih. Ko je postalo jasno, da porod ni več daleč in sem že približno petdesetkrat skakal po stopnicah naše enonadstropne hiše gor in dol, prinašajoč in odnašajoč nevemvečkaj, sem vprašal naši naključni varuški: »Do kdaj imata čas?« Iva je bila zmenjena ob pol osmih, ura je bila nekaj čez šest in Marini sem pravkar pripravil kopel. Okej, vaju lahko prosim, da ostaneta do sedmih? Ja, ja, ni problema. Kaj bi človek brez prijateljev?
Z Marino sem prepeval popadke in še vedno skakal semtertja in urejal kajpavemkaj. Čas je tiktakal z nemogočo naglico. Takrat se mi je zdelo, da enourna kopel ni trajala več kot deset minut, zdaj se je spomnim le v času nekaj minut. Ura je bila sedem in prevzel sem Mitjo, da ga oblečem v pižamo in spravim spat, preden se začne generalka. Iva in Barbi sta me nekajkrat vprašali, ali naj raje ostaneta, jaz pa – fin človek – ne pristanem na to, da bi zaradi naših potreb odpovedovali svoje obveznosti in dogovore. Še dobro, da sta me začeli ignorirati in se odločili ostati. Megleno se spomnim, da sva z Ivo v kuhinji spila vsak eno rakijo za pogum. Ne vem natančno, ali je bilo to okoli sedmih ali uro kasneje, Mitjo smo spravili v posteljo, na eni strani z Ivo, ki je brala pravljice, in na drugi strani z Barbaro, ki ga je čohala po laseh. Okej, to je porihtano, hvalabogu po volji pametnih žensk, ki se nista pustili odgnati neprisebnemu moškemu v šoku, medtem ko simultano izmenjuje vloge moža, očeta, medicinske sestre, strežnice, porodničarja, priložnostnega popevkarja, čistilke, gostitelja nemškemu očetu babičine hčerke in vseh ostalih karakterjev, ki jih v javnem zdravstvu opravi cela ekipa usposobljenega osebja.
Marini sem pomagal do spalnice. Popadki so postali močnejši, komaj se je še premikala. To je moralo biti torej preden sem Mitjo plus Ivo plus Barbaro spakiral v spalnico na ure pravljic, ki bi se morale končati z Mitjevim spancem. Minuto zatem, morda pa je bilo tudi pol ure kasneje, je Jasna ugotovila: »Odloči se, kje boš rodila. Še popadek ali dva, pa te ne bomo več mogli premakniti.« Okej, selitev. Mitja v pižamici in s spremstvom gor, mi v dnevno sobo. Morda sem malo popačil svoj viteški spomin, a zdi se mi, da sem nosečo in popadkajajočo Marino v naročju nesel v spodnje nadstropje in jo položil na kavč, kjer se je namenila roditi. Priznam, da sem razmišljal tudi o tem, s čim za vraga bom spravil dol krvave madeže iz našega novega hrastovega kmečkega poda, in zakaj za boga milega se ne odloči roditi v kuhinji dva metra stran, kjer bomo bele ploščice že nekako zglancali.
Mislim, da smo bili še v spalnici, ko sem Jasno prvič vprašal, ali naj pripravim brisače in vročo vodo. »Ne, ni treba,« je dejala. Sedaj, na tleh dnevne sobe, s pleskarsko folijo na tleh, prekrito z debelo koco, ki sva jo po zame še vedno povsem neracionalnem običaju tako kot ostalih tristo svatov dobila na neki srbski poroki, sem jo vprašal ponovno: »Pripravim brisače in vročo vodo?« »Ne, ni treba,« spet jasen in kratek odgovor. Marina je bila takrat odprta dobrih devet centimetrov in mala bo vsak čas tu. Med sedmo in tričetrt na deveto je minilo vsega skupaj pet minut in jaz sem spet – nepomirjen, da sem zrihtal vse razen brisač in vroče vode – nekaj minut pred porodom živčno vprašal: »A zdaj pripravim brisače in vročo vodo?«
»Ja pa kaj naj s tem?«, nekoliko nervozno vpraša babica Jasna. »Ja, kaj pa vem, v vseh filmih s porodi jih imajo,« razložim. Zanimivo, da so me potem mnogi, ki sem jim pripovedoval to izkušnjo, vprašali o brisačah in vroči vodi.
Neverjetno, kako nam Hollywood zabetonira neke stvari v sinapse, kot tudi to, da na porodu ženska kriči in davi očeta svojega še ne rojenega otroka. No, pri nas je bilo drugače, zelo drugače.
Preden se je rodil Mitja, je Marina pred mene posadila cel kup literature. Zaposlen s službo, selitvijo, (našim psom) Lučem in vsem ostalim sem prelistal večino in v celoti prebral Naravni porod Ine May Guskin, slovite ameriške babice na njeni Farmi. Vedel sem vse o naravnem porodu, seksualni stimulaciji, masaži, poljubljanju, o vsem, kar naj bi pospeševalo in olajševalo porod brez epiduralnih anestezij in drugih pomagal medicine. Opremljen z vsem tem sem mislil, da imam porod v malem prstu. Jok, brate. Ko je bilo Marini na tistih blazinah mariborske porodnišnice najhuje, sem jo poljubljal, masiral, poizkušal vzburiti, a ona je povsem ignorirala pametne nasvete Ine May Guskin in želela samo eno: da jo držim za roko.
Pri Minji sem se izkušnji priključil neposredno. Pel, ko je bilo Marini do petja, da se prebije skozi popadek, dihal z njo, jo krčevito objemal, držal njeno glavo v naročju in ji s svojimi lici brisal pot iz obraza. Itak, da je to moja mala literarna prispodoba, ampak zdi se mi, da sem ji tako prevzel vsaj malo bolečine njenih popadkov.
Najprej je prišla glavica in Marina jo je objela v svojo dlan
Zadnji popadki so bili močni in neverjetno boleči. Z Marino sva predihala skupaj, glavo sem zaril v njene lase in ji sopel v vrat. Minja je bila v nekaj trenutkih tukaj. Prijel sem jo. Moje roke so bile prvo, kar je začutila potem, ko jo je ustje njene matere sprostilo iz telesa. In takoj zatem materine prsi, njene roke in poljubi. Ne vem več, kdaj sem začel jokati, ali že pri glavici ali kdaj kasneje, ampak vem, da so mi po licih tekle solze popolne sreče. Da si tu, princeska moja, in da me je že v prvem hipu osvojila tvoja lepota, v kateri uživam in se vanjo zaljubljam vsak dan, sončece moje.
Kljub temu, da sem bil mala živčna razvalina, do konca zaposlen z vsem, kar je bilo potrebno storiti, je res le eno: harmonična izkušnja. Z Marino sva se ujela popolnoma. Vem, da sem ji bil v močno oporo in da sva rodila skupaj.
S solzami na licih sem šel navzgor v spalnico. Z blaženim nasmehom in objokanimi lici sem brez besed vzel v naročje Mitjo in hvaležno pogledal Ivo in Barbaro. »Sestrica je prišla, sine moj,« sem mu zašepetal, ko sem ga nesel po stopnicah. Pobožal jo je po glavi, tako kot jo poboža še danes, ko se nekajkrat na dan stisne k njej. On je njen junak.
Prvi porod je trajal celo večnost, Marina se mi večji del časa ni zdela prisebna. Ko je rodila in se zaradi sebi enako trmaste babice Erike za nekaj popadkov izognila carskemu rezu, je vzkliknila: »Zdaj bi lahko šla na Pohorje!« Po porodu doma se mi je zdelo, da bi lahko premikala gore. Mogočna, suverena, samosvoja. Tako Mama. Sanjala je ta porod in svoje sanje je uresničila na najčudovitejši možni način. Čarovnija, ni druge, moja mala čarovnica.
Vem, da me je tisti dan ljubila bolj kot kdajkoli prej.
