Smo v času dopustov, ko se številni, seveda tisti, ki si to lahko privoščijo, odpravijo na lepše. Zaradi turističnih bonov Slovenci več dopustujemo doma, še vedno pa je zelo popularna bližnja Hrvaška, tako Istra, Kvarner, kot tudi srednja in južna Dalmacija. Turistični delavci pravijo, da se Slovenci še vedno odločajo za dopust v Grčiji, Egiptu, odpravijo se tudi na Tenerife, Madeiro, Islandijo, … Ob tem pa se zastavlja več vprašanj: koliko dopusta si je potrebno privoščiti, da se resnično spočijemo; se je bolje na oddih odpraviti za dlje časa ali večkrat po malo; se na dopustu res več prepiramo, kolikšna je starostna meja, pri kateri se lahko otrok brez staršev odpravi na letovanje in podobno. Na vsa ta vprašanja je odgovarjal Heliodor Cvetko, univ. dipl.psiholog, psihoterapevt in supervizor, zaposlen na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor.

Heliodor Cvetko

Ali bi si moral dopust privoščiti prav vsak in zakaj? (Tudi kmet, brezposelni, … )

Da, dopust je dobrodošel prav vsakemu, saj vsi potrebujemo spremembe ali dejavnosti, okolja, ljudi, …

Koliko dni dopusta potrebujemo, da se dejansko spočijemo?

To pa je že v veliki meri odvisno od vsakega posameznika, njegovega karakterja, dejavnosti, obveznosti. Nekateri lahko zelo hitro preklopijo iz ene dejavnosti v drugo, hitreje »pozabijo« vsakdanje obveznosti, drugi potrebujejo več dni ali cel teden, da jim misli več ne uhajajo v službo, k poslovnim partnerjem, v hlev, … Da si odpočijemo in se relaksiramo, pa potrebujemo vsaj nekaj takih povsem »odklopljenih« dni; tri, pet, sedem, dokler ne začnemo spet (pozitivno) razmišljati o svojih obveznostih.

Je bolje dopust koristiti v enem terminu (npr. dva tedna skupaj) ali v dveh?

Ponavljam, da je to odvisno predvsem od našega karakterja in tudi naše dejavnosti. Če torej potrebujemo več časa za preklop, nujno potrebujemo daljši dopust, npr. dva ali tri tedne skupaj, da sploh pride do pravega efekta. Če pa preklop ali organizacija (pakiranje, prevoz, postopki na mejah, letališčih, namestitev, …) nista problem, pa so zelo dobrodošli krajši oddihi na pogostejše periode, npr. na dva meseca, ali še pogosteje.

Ali priporočate tudi krajše oddihe, npr. čez vikend na morje?

Samo tistim, ki jim prej našteto ni v breme in lahko uživajo v vsakem trenutku, ko so z doma, tudi v avtomobilu, v koloni, …

Se pri ljudeh v času covida tudi na dopustu pojavljajo skrbi v povezavi z zdravjem?

Tisti, ki so posebej zaskrbljeni za svoje zdravje in prav povsod vidijo nevarnost za okužbo, se seveda težje sprostijo in od takega dopusta nimajo veliko. Ti morajo zelo dobro načrtovati lokacijo (kjer npr. ni gneče), čas, način potovanja. Prav vsi, ki se odpravljamo na dopust, predvsem v tujino in na bolj rizične destinacije, pa moramo biti pripravljeni na morebitne nevšečnosti. V tem smislu so tudi povsem običajni dopusti v tem času kar adrenalinski, saj ne vemo, kaj nas čaka in kako se bo izteklo.

Drži, da skupni dopust za partnerja pomeni svojevrstno preizkušnjo? Da se velikokrat pojavijo prepiri, …?

Da, če odnosi niso dobri, jih dopust, ko smo več skupaj, ko se drug drugemu ne moremo izogniti, ko smo skupaj pri prav vseh dejavnostih, praviloma še poslabša. In namesto, da bi uživali, se imeli lepo, trpimo.

Glede vračanja z dopusta. Nekateri so prepričani, da po vrnitvi pred vnovičnim odhodom v službo potrebujejo še kak dan počitka. Kaj menite vi?

Odvisno od človeka, od njegovih osebnih potreb. Nekoga ne moti, da ima še vse v kovčkih, pa zasvinjan avto ali da celo po neprespani noči odide takoj v službo. Drugi pa mora prej vse pospraviti ali celo preživeti dan v običajni rutini, da se lahko potem vrne na delovno mesto povsem neobremenjen, nasmejan in z dobrimi občutki. Pomembno je, da spoštujemo te svoje potrebe, sicer lahko dobre občutke z dopusta kaj hitro zapravimo.

Glede počitniških letovanj otrok, npr. v Punatu in še kje. Obstaja kakšna starostna meja, kdaj lahko otrok odpotuje na tovrstna letovanja sam, brez staršev, oziroma v družbi prijateljev?

Predšolskih otrok praviloma ne pošiljamo na taka letovanja brez prisotnosti staršev, razen v izjemnih primerih in za krajši čas. Ko je v skupini otrok, s katerimi se tudi sicer vsakodnevno srečuje (npr. v vrtcu) in z vzgojitelji, ki jih dobro pozna že od prej. Pa vsak tak primer mora biti posebej pretehtan; ali je pričakovana korist večja od rizika, ali izkazuje otrok dovolj visoko stopnjo socialne in čustvene zrelosti in ali bomo lahko situacijo hitro in brez problemov rešili, če se slučajno kaj zakomplicira. Vse to je treba tehtati tudi pri starejših, že šoloobveznih otrocih, še posebej, ko se prvič odpravljajo od doma, brez staršev ali za daljši čas (npr. en teden). Vsekakor je dobro, da imamo kako predhodno izkušnjo, da je otrok vzdržal cel dan brez staršev, prespal na drugi lokaciji ali bil nekaj dni odsoten s kakim sorodnikom (npr. starimi starši ). In to uspešno, brez posebnih komplikacij.