Mojca Pokrajculja je ena izmed najbolj znanih slovenskih ljudskih pravljic. Junakinja med pometanjem hiške najde piskrček, v katerega povabi živali, pri čemer ji mora vsaka predtem pokazati, kaj zna. V piskrček tako spusti lisico, volka, medveda, jelena in zajca. Neke noči se lisica prične pretvarjati, da jo boli trebuh. Mojca ji svetuje, da naj gre v kuhinjo in si skuha čaj. Lisica namesto tega poliže ves med, ki ga je  za večerjo prinesel volk. Zaradi izginulega medu med živalmi nastane prepir, ki ga Mojca razreši tako, da se morajo pred hiško vse uleči na trebuh in tistemu, ki mu bo prvi prilezel med iz ust, je tat. Lisici med prileze iz ust, a z njim spretno namaže zajca, ki ga živali nato okrivijo, da je pojedel ves med.

Pred tremi leti se je profesorica razrednega pouka Zala Hrastnik odločila, da bo na podlagi te pravljice ustvarila muzikal z enakim naslovom. Tri leta kasneje skupina mladih pod vodstvom mlade mariborske filmske ustvarjalke Katje Leitgeb pripravlja animirani film, ki temelji na muzikalu, in si ga bo mogoče ogledati še letos.

Pravljice so zelo primerne za filmsko ustvarjanje

»Zame osebno so pravljice in njihove adaptacije zelo primerne za filmsko ustvarjanje, poleg tega pa me ta tematika zelo zanima. Ta projekt se je ponudil zaradi muzikala, pri katerem sem sodelovala kot inštrumentalistka in soavtorica dveh pesmi. Projekt sem želela peljati naprej in ga dvigniti na višji nivo, kjer bo dostopen širšemu krogu občinstva,« je uvodoma povedala Leitgebova.

Na naše vprašanje, kaj jo pri pravljicah tako privlači, je Katja Leitgeb odgovorila: »Skozi takšne zgodbe na nek način spoznavamo zgodovino slovenske literature, saj si jih ljudje med sabo pripovedujejo že stoletja. Kot narod Slovence povezujejo predvsem zgodbe, pri čemer pravljica izstopa kot osrednja oblika pripovedovanja. Kot družba se razvijamo in spreminjamo, kar velja tudi za pripovedke, vendar nekateri elementi ostajajo enaki. Mojca Pokrajculja je pravljica, s katero sem odraščala jaz in z njo bodo odrastle tudi prihodnje generacije. Za potrebe animiranega filma jo bomo adaptirali in prilagodili, vendar bo zasnova v osnovi ostala enaka.«

Kot smo povedali že na začetku, je ideja samega animiranega filma zasnovana na muzikalu Zale Hrastnik, ki ga je pripravila v okviru magistrske naloge, s katero je zaključila študij razrednega pouka na Pedagoški fakulteti v Mariboru.

Kot smo povedali že na začetku, je ideja samega animiranega filma zasnovana na muzikalu Zale Hrastnik, ki ga je pripravila v okviru magistrske naloge, s katero je zaključila študij razrednega pouka na Pedagoški fakulteti v Mariboru. »To pripovedko sem izbrala, ker jo večina otrok že pozna in jo je možno predstaviti na drugačen način. V njej nastopajo živali, ki imajo človeške lastnosti, in jih lahko predstavimo preko glasbe. Tudi vsebina je takšna, da lahko vanjo vključimo pesmi in jo s tem še obogatimo,« je dejala Hrastnikova.

Ideja za projekt je nastala ob zaključku študija

Režiserko muzikala smo tudi vprašali, kdo ji je dal idejo za to, da se je takšnega projekta sploh lotila. »To je bil moj mentor dr. Bojan Kovačič. Pri predmetu, ki ga je predaval, smo tudi študenti morali pripraviti en krajši muzikal, ki na žalost ni ugledal luči sveta, ampak smo se pri tem zelo zabavali. Tedaj sem ugotovila, da mi gre pisanje besedil kar dobro od rok. Vprašal me je, če bi napisala muzikal, in iz tega je nato prišla Mojca Pokrajculja. Poleg režiserke je pri muzikalu Hrastnikova odigrala tudi vlogo glavne negativke lisice.

Povprašali smo jo, zakaj si je izbrala to vlogo: »Morda mi je ležala vloga negativke, čeprav sama nikakor nisem takšna.« Nekoliko podrobnejšo razlago pa je ponudila njena kolegica Katja: »Zala je že v gimnazijskih letih ustvarjala tudi v English Student Theatru, kjer je pogosto upodabljala zanimive in prepoznavne ženske like, zato je bila po glasu in načinu igre najbolj primerna za to vlogo, ki jo bo obdržala tudi v animiranem filmu.  Hkrati pa je lisica poleg osrednje junakinje najbolj izstopajoč lik, zato se je Zala tega lotila tudi s pedagoškim pristopom.«

Ekipo, ki bo pripravila animirani film, povečini sestavljajo ljudje, ki so sodelovali pri muzikalu. Eden izmed takšnih je tudi Luka Krof, ki je pri prej omenjenem projektu sodeloval kot glasbeni aranžer, medtem ko bo za film posnel še inštrumentalni del glasbe, ki bo med drugim vključeval tudi harmoniko in trobento.

Ekipo, ki bo pripravila animirani film, povečini sestavljajo ljudje, ki so sodelovali pri muzikalu. Eden izmed takšnih je tudi Luka Krof, ki je pri prej omenjenem projektu sodeloval kot glasbeni aranžer, medtem ko bo za film posnel še inštrumentalni del glasbe, ki bo med drugim vključeval tudi harmoniko in trobento. »V ta projekt me je potegnila Zala. Na njen muzikal sem se odzval z veseljem, saj zelo rad pišem glasbo za otroke. Sam sem že odraščal v času, ko se je tehnologija pričela razvijati z nesluteno hitrostjo, zato si zastavljam vprašanje, koliko staršev bo v prihodnosti še bralo pravljice svojim otrokom,« je za Maribor24 povedal Krof.

Pesmi morajo biti enostavne, a hkrati ne preveč banalne

Vprašali smo ga tudi, s kakšnimi glasbenimi izzivi se je pri snovanju muzikala soočal. »Pesmi morajo biti lahke in razumljive, a ne preveč banalne. Imeti morajo zlato nit, s katero držimo otrokovo pozornost. To se mi zdi glavni izziv, saj se moram sam postaviti v vlogo otroka in ugotoviti, kaj se mi zdi zanimivo in kdaj mi postane dolgčas,« je dejal Krof. Zapisali smo, da bo del glasbenega repertoarja animiranega filma tudi zvok trobente in harmonike, a to ne pomeni, da bo mogoče slišati narodno-zabavno glasbo. »Harmonika ni bila izumljena za to zvrst, temveč je naš ljudski inštrument, čigar zven je več kot primeren za takšen animiran film,« je naše domneve razblinil Krof.

Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kaj pravljica sporoča otrokom in odraslim ter, kako njeno sporočilo razumejo ustvarjalci. »Scenarij bomo prilagodili mladim gledalcem. Mojca Pokrajculja je pripovedka, ki pojasni, zakaj ima zajček kratek rep ali kratke tačke. Pravljico bomo modernizirali na način, da bo njeno osrednje sporočilo to, da lahko živali ne glede na to, kako so si različne, živijo skupaj.

Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kaj pravljica sporoča otrokom in odraslim ter, kako njeno sporočilo razumejo ustvarjalci. »Scenarij bomo prilagodili mladim gledalcem. Mojca Pokrajculja je pripovedka, ki pojasni, zakaj ima zajček kratek rep ali kratke tačke. Pravljico bomo modernizirali na način, da bo njeno osrednje sporočilo to, da lahko živali ne glede na to, kako so si različne, živijo skupaj. Mojca pa je glavna junakinja in skozi njene oči spremljamo celotno zgodbo. To bo glavna tema oz. rdeča nit celotnega filma,« je povedala Leitgebova.

Režiserka muzikala Zala Hrastnik pa je ob tem dodala: »Vsak gledalec vidi drugačno sporočilo, zato se mi zdi pravilno, da vsakemu omogočimo, da si jo interpretira sam. Morda bi na tem mestu izpostavila še strokovni vidik, saj sem želela učiteljem pokazati, da se takšnih projektov ni težko lotevati, ker so zelo zabavni in otrokom veliko pomenijo. Na ta način bi jih rada spodbudila, da bi tudi sami ustvarjali. Mislim, da bi Mojco Pokrajculjo morali uporabiti tudi v pedagoškem procesu.«

Po njenem mnenju otroci zelo dobro razumejo sporočilo pravljice, saj jih zelo boli krivica, pri čemer tudi obsojajo lisico za njeno dejanje. »Moti jih konec, ki ne prinaša katarze, saj lisica ni kaznovana za svoje dejanje, zato se jim to ne zdi pošteno. Zaradi takšnega zaključka se ponuja veliko prostora za razpravo, kako bi se zgodba morala končati in kaj bi otroci naredili, da bi se končala na drugačen način,« je še dejala Hrastnikova.

Mojca Pokrajculja ni naiven lik

Gledalec se ob ogledu muzikala sprašuje, ali je naslovna junakinja dobrosrčen ali naiven lik, saj lisica izkoristi njeno dobroto in poje ves med. »Moram priznati, da sama o tem nisem veliko razmišljala, saj je zame v ospredju krivica in razmišljanje o tem, kako do nje ne bi prišlo. Ne bi se strinjala, da je osrednja junakinja naivna, saj je lisica pretentala vse, ne samo nje. Na koncu so tako vsi lovili ubogega zajčka.

Potrebno pa je poudariti, da je Mojca Pokrajculja, preden je živali povabila v svoj piskrček, vsako izmed njih vprašala, kaj zna, tako da ni mogoče reči, da je šlo izključno za njeno dobroto. Poleg tega pa je bila njena ideja ta, da bi vsi zaživeli v slogi,« o omenjeni dilemi razmišlja Hrastnikova.

Filmske in odrske uprizoritve s pravljično motiviko pri nas niso pogoste

Natančen datum premiere še ni znan, a režiserka zagotavlja, da bo to vsekakor še letos. »To je odvisno tudi od situacije glede epidemije covid-19, čeprav mislim, da nas vse skupaj pri produkciji ne bi smelo motiti, saj lahko zagotovimo varno izvedbo projekta, a se moramo prilagoditi oviram, ki so pred nami. Trenutno razmišljamo o prijavi na Animateko in Festival mladinskega filma. Ciljamo pa predvsem na festivale, ki predvajajo kratke in mladinske filme. Želimo pa, da bi bil film predvajan v kulturnih domovih in krajih, ki nimajo kinematografov,« je o nadaljnji poti filma dejala Leitgebova in v isti sapi poudarila, da bo si ga bo mogoče ogledati tudi na spletu.

Trenutno razmišljamo o prijavi na Animateko in Festival mladinskega filma. Ciljamo pa predvsem na festivale, ki predvajajo kratke in mladinske filme. Želimo pa, da bi bil film predvajan v kulturnih domovih in krajih, ki nimajo kinematografov.

Ob tem moramo izpostaviti, da uprizoritve slovenskih pravljic skozi muzikale in animirane filme niso bile ravno pogoste, čeprav sama zgodba s takšno uprizoritvijo zagotovo dobi še dodano vrednost. Po mnenju Hrastnikove se razlog za redke uprizoritve skriva v tem, da mora ustvarjalec muzikala obvladati veliko stvari. »Najprej je treba prilagoditi scenarij, ustrezno izbrati zgodbo, napisati glasbo, besedila pesmi in notni zapis. Nato je treba poskrbeti za dramski del, za oblačila in za kostume. Veliko ljudi se tega enostavno prestraši, sploh če nima za sabo ekipe, ki bi za vse to poskrbela. Ko sem pričela s pisanjem glasbe, mi je nekaj uspevalo, vendar se mi je na določeni točki zataknilo, zato sta prišla Luka in Katja, ki sta mi pomagala. V nasprotnem primeru takšnega projekta zagotovo ne bi zmogla. Morda nam manjka to, da bi ustvarjalci stopili skupaj in pripravili zadevo. Po drugi strani pa je v Sloveniji veliko dobrih stvari, za katere enostavno ne vemo, ker niso na sporedu na televiziji,« je dejala Hrastnikova.

Ustvarjalci že razmišljajo o novih projektih

O tem problemu podobno razmišlja tudi Leitgebova. Po njenem mnenju je treba pri tovrstnih projektih povezati glasbene in filmske ali odrske ustvarjalce. »Muzikal v Sloveniji sicer ni tako razširjena zvrst, medtem ko se mi zdi, da glasbo kot tako zelo cenimo. Mislim, da je to krasna priložnost, da javnosti pokažemo, da se z malo volje in želje po ustvarjanju da veliko doseči. Kot je že Zala povedala, se velikokrat zgodi, da za marsikatero zadevo sploh ne vemo, ker enostavno ni tako pogosto oglaševana. To je tudi moj največji strah, da ljudje enostavno ne bi vedeli za naš film.«

Ustvarjalci pravijo, da tudi v prihodnosti načrtujejo podobne projekte bodisi v obliki muzikala bodisi animiranega filma, ki bodo temeljili na slovenskih ljudskih pravljicah.

Ustvarjalci pravijo, da tudi v prihodnosti načrtujejo podobne projekte bodisi v obliki muzikala bodisi animiranega filma, ki bodo temeljili na slovenskih ljudskih pravljicah. Katja Leitgeb pravi, da si želi, da bi si kdo izmed obiskovalcev na poti domov požvižgaval pesmi, ki jih slišal na predstavi, Zala Hrastnik pa, da ima na zalogi še dva muzikala, ki čakata na izvedbo, pri čemer je eden izmed njiju muzikal Povodni mož, ki ga je lani pripravljala z učenci Osnovne šole Slava Klavora, a je njegovo izvedbo preprečila epidemija covida-19.