Razgled je pa vsekakor bil po prvem razrešenem primeru zmagovalen. Krasen, zelen, vodnat. Maribor v svoji najlepši podobi. Tam. Z desnega na levi breg. Iznad promenade. Čeprav v bistvu sploh ni bilo zmage. Ne za inšpektorja Martina Vrenka. Z naglasom sicer še vedno na i in ne a, kakor so Mártini pač sicer pri nas. Ampak če smo se prejšnjo nedeljo (še) bolj spraševali, kam je šla v prvem delu mariborščina, smo se v drugem delu nadaljevanke Primeri inšpektorja Vrenka ubadali s tem, kdo in zakaj je ubil dr. Klavdija Potokarja. In v zameno dobili (retorično) vprašanje avtorja Avgusta Demšarja: v kakšni družbi živimo, če zlo naredijo »neke slike«?

Več osumljencev, več mu je jasno

In vse to se je Vrenku, ki ga skrbno, morda mestoma še zadržano, vendar ves čas povezano upodablja Dario Varga, porodilo že v Gosposki ulici. Tam, skoraj na ovinku z Ulico 10. oktobra. Tam, kamor čez dan kukajo turisti in kamor so preselili center za socialno delo. Vis-a-vis mestne cvetličarne. Tam se mu je porodilo, kar je zaman razpredal v Jurčičevi ali brskal za osumljenci in osumljenkami tudi v najvišjem lokalu v mestu. Več je osumljencev, več mu je jasno. Taki ti tipi so. Brihtni.

Ko je potreboval premislek, je zavil v nočnih urah po Trgu svobode, tam mimo kodžaka. Da, Maribor je bil spet lep na ekranih. Zelo lep. Ličen, ampak z dušo. Saj je posneto sodobno in obrtno, ampak mesto se da začutiti. Čeprav je blok, kjer se vse zgodi, stran poldrugo uro po avtocesti. Ni pa Vrenko tip za jazz lokale, niti tiste domžalske ne. Niti ne za tekanje za atejem (Janez Hočevar) tja pod Koroški most. Vrenko še vedno ve nekaj o parfumih in daje mir sodobnemu sodelavcu Marku Brezniku (Jurij Drevenšek), ki rešuje primere na tablici in nosi pametno uro ter v službenem času ne pije, ko bi si ta rad šel ogledati stanovanje pod Kalvarijo.

Dokaj slovenski razplet

Zavojev in slepih poti je v Zlatovranki, ki je bila razdeljena na dva dela in zajema prvi Demšarjev roman Olje na balkonu (2007), kar precej. Več v prvem kot drugem delu. Serija nas je tako skozi prvi primer peljala med (pre)številne like in poskrbela, da smo nekje vmes, ko smo zijali skupaj z inšpektorji v tablo, polno obrazov, ki smo si jih lažje zapomnili kot imena, že posumili skorajda vse. Kar je dobra stvar. Primer je bil napet, nato pa je bil res bolj nagnjen k tuhtanju. Kdo. In zakaj. In izkazalo se je, da tudi serija, ki si vzame čas, noče biti na prvo žogo.

Mariborska replika
Zakaj je Potokar pojedel ključ?

Mogoče je bil v paniki, pa ga je am-am.

Ko je razplet le prišel, sprva jasno le v Vrenkovi glavi, je prišel sunkovito, ne pa tudi celovito. Dokaj slovenski konec, po svoje je Maribor le kulisa in bi kaj takega lahko bilo tudi v Kranju, Celju, Kopru in tudi Ljubljani, čeprav ni povsem jasno, kako grejo skupaj bolj premožna družba in neki stari, bolj arhaični predsodki, netipični za sodobne elite. Vojni obrazi s slabo penzijo in novodobni jet-set. Fotografi z nizkimi honorarji, prostitutke, bogati tipi in doktorji.

Ivanušič zelo izstopal

Vsekakor je izstopal Jure Ivanušič v vlogi fotografa Samuela Vraza (z Ivanušičem bomo v kratkem objavili intervju, op. a.). Že zato, ker si je drznil govoriti najbolj mariborsko in ker je sprva minoren lik naredil za grandiozno živčen. Oprijemljiv in stvaren. V tem mu sledi Vrenko, saj Varga skuša ponuditi celovito sledenje inšpektorjevemu načinu razmišljanja. Ampak Vrenko bistveno manj mrmra ali tuhta na glas, kakor je to počel Taras Birsa v Jezeru. Nima notranjih bojev. Je pa, smo izvedeli, občutljiv, kadar družba ni.

FOTO: RTV Slovenija/posnetek zaslona

V drugem delu Zlatovranke smo videli morda še bolj izpiljene in veličastne podobe Maribora, ki v takih kadrih, recimo pri stavbi medicinske fakultete lahko ponudi sodobni kontrast prav tako impozantnim tovarnam v Melju. Prav tako se je za ekranizacijo dobro ponudil najvišji lokal v mestu, kjer pa so se s terase šli raje pogovarjati malenkost nižje, ker da se tam boljše sliši. Še vedno je škoda, da niso izbrali katerega od lokalov z živo glasbo, kjer bi morda Katarina Čas v vlogi Mojce bolj prepričljivo odgovorila, kako je kot Ljubljančanka sprejeta pri nas.

Novi umor na mariborski kulturni sceni

Ampak v vsakem primeru je Zlatovranka kot celota morda boljša, precej boljša, če se jo pogleda v kosu, kakor nam je namignil tudi Ivanušič. V tednu dni, četudi v teh časih, ko imamo bojda spet več časa, marsikaj pozabimo. Ampak zato bo toliko bolj zanimivo videti, kako se bo Vrenko primerjal sam s seboj. Naslednji dve nedelji sledi namreč Retrospektiva. Nova dva dela. Kjer bomo očitno videli umor v mariborski kulturni smetani. In galerija bo, če že nimamo nove, očitno kar v stavbi Izuma. Kar je pa tudi (vsaj) nekaj.