Zelo verjetno je, da romana Ulikses irskega pisatelja Jamesa Joycea niste prebrali, ne? Nič hudega. Niti če bi se zlagali, da ste ga. Ker še zdaleč ne bi bili edini! Kajti Ulikses spada med tiste knjige, za katere se bralci namreč radi zlažejo, da so jo prebrali. In prav letos praznuje svojevrstni roman sto let. 2. februarja bo sto let, kar je Sylvia Beach edina tvegala in v Parizu izdala kompleksni roman. Ki je bil kmalu prepovedan tako v Angliji kot ZDA.

Leta 2009 je bila namreč v anketi World Book Day med knjigami, za katere se ljudje zlažejo, da so jih prebrali, na tretjem mestu. Takoj za deloma 1984 (George Orwell) ter Vojna in mir (Lev Tolstoj). Zakaj? Uf. Kje naj začnemo? Knjiga je napisana v silovito modernističnem stilu. Dogaja se na en sam dan. Od osme zjutraj do druge zjutraj naslednji dan. Je popotovanje skozi Dublin. Dolgo, vsaj v prvi izdaji, gosto popisanih 730 strani.

Virginia Woolf: »Nepozabna katastrofa!«

In zakaj ljudje torej lažejo, da so prebrali Joyceovo remek delo? Z razlogom. Ulikses je pač tako delo. Znano, klasično, večno, pa hkrati tako zajetno, zahtevno, nemara celo zateženo. Joyce je pač bil poseben. Njegovo pisanje je poosebilo tok zavesti, hkrati so ga hvalili in grajali. »Nepozabna katastrofa – ogromna v drznosti, grozna v katastrofi,« je delo ocenila Virginia Woolf, ki je kasneje tudi sama spisala izjemen roman, ki se odvija v enem samem dnevu – Gospa Dalloway.

Do danes pa Ulikses ohranja status enega od literarnih fenomenov. Nenazadnje je 16. junij še danes velik dogodek. V Dublinu tudi svojevrstni ljudski praznik, t.i. Bloomsday, poimenovan po glavnem liku Leopoldu Bloomu, pa radi praznujejo po vsem svetu.

Datum ni bil naključno izbran

Ulikses je po strukturi in stilu izrazito modernistični roman. Prvič je bil po delih objavljen v ameriški reviji The Little Review od marca 1918 do decembra 1920, v celoti pa je knjiga izšla v Parizu 2. februarja 1922, na Joyceov 40. rojstni dan. Izdala ga je Sylvia Beach, ki je Joycea spoznala julija 1920 na zabavi v Parizu.

Knjiga beleži sestanke in srečanja potujočega Leopolda Blooma v Dublinu med običajnim dnevom, 16. junija 1904. Ne, datum ni izbran naključno. Na ta dan je Joyce prvič naletel na svojo bodočo ženo Noro Barnacle. Uliks je sicer latinizirano ime Odiseja, junaka Homerjeve Odiseje, roman pa vzpostavlja vrsto vzporednic med pesmijo in romanom, s strukturnimi korespondencami med liki in izkušnjami Blooma in Odiseja, Molly Bloom in Penelope, ter Stephen Dedalus in Telemachus, poleg dogodkov in tem konteksta modernizma zgodnjega 20. stoletja, Dublin in odnos Irske do Britanije.

Sojenje in vojne

Knjiga je nemudoma vzbujala polemike: od sojenja zaradi nespodobnosti v Združenih državah leta 1933, ko je odločitev v prid pomembno vplivala tudi na dela, ki so sledila in niso bila več označena za »pornografska«, do dolgotrajnih Joyceovih vojn zavoljo uredniških posegov v rokopis. Nenazadnje je bilo izdanih vsaj 12 verzij knjige skozi desetletja.

Tok tehnike zavesti, skrbno strukturiranje in eksperimentalna proza ​​– polna igra besed, parodij in aluzij – ter njegova bogata karakterizacija in širok humor so roman pripeljali do tega, da je veljal za eno največjih literarnih del v zgodovini; Oboževalci Joyce po vsem svetu zdaj praznujejo 16. junij kot Bloomsday.

Kako je Joyce prečul noč v Ljubljani?

Ne moremo pa niti mimo tega, da ima Joyce svoje obeležje tudi pri nas. Zaradi manjšega zapleta sta Joyce in njegova žena Nora postala tudi del slovenske zgodovine. Domnevno 19. oktobra 1904, ko sta zakonca iz Züricha potovala z vlakom proti Trstu, sta pomotoma izstopila na ljubljanski železniški postaji in bila tako primorana tam preživeti noč.

Ena od anekdot pravi, da naj bi bili v kupeju trije in da naj bi sprevodnik rekel »a trije ste«, kar naj bi Joyce razumel kot »Trieste« in tako izstopil. Druga pravi, da naj bi se vlak dalj časa zaustavil v Ljubljani, par pa naj bi prevarale luči, ki naj bi v njunih mislih predstavljale destinacijo – Trst.

»Ko sta prišla James Joyce in njegova draga v Ljubljano, v Hotelu Tivoli ni bilo mesta za spanje. Bila je jesen, Joyce pa je začel metati kostanje skozi kanalizacijsko rešetko,« je pred leti dejal kipar Jakov Brdar, avtor spomenika na ljubljanski železniški postaji. Spomenik so odkrili leta 2003, ko smo v Sloveniji prvikrat zaznamovali Bloomov dan.