Pisatelj, pesnik, scenarist in dramatik Feri Lainšček prejema Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju literature – za romane, pesniške zbirke, kratko prozo, dela za otroke in mladino, filmske scenarije in radijske igre. “Lainščkovi literarni dosežki s svojo visoko umetniško vrednostjo že skoraj 40 let pomembno bogatijo zakladnico slovenske kulture,” piše v odlomku iz utemeljitve, ki jo je napisala Irena Avsenik Nabergoj.

Lainšček velja za vrhunskega pesnika in pisatelja panonske Slovenije, ki v svojih delih tankočutno slika življenje preprostih ljudi z roba družbe …”

V slovenski literarni prostor je Lainšček vstopil leta 1982 s proznim prvencem Peronarji in do danes objavil več kot sto monografskih del. V mladinskem slovstvu je med najbolj prepoznavnimi zbirka pravljic Mislice (1999), v književnosti za odrasle pa je izjemen predvsem po svojih romanih. Med najodmevnejšimi so nagrajeni romani Ki jo je megla prinesla (1993), Namesto koga roža cveti (1991) in Muriša (2006). Njegova dela so bila prevedena v številne svetovne jezike, več njegovih romanov je doživelo filmsko upodobitev.

Lainščkovi literarni dosežki s svojo visoko umetniško vrednostjo že skoraj 40 let pomembno bogatijo zakladnico slovenske kulture.

Kot še piše v utemeljitvi, je Lainšček “vrhunski pesnik in pisatelj panonske Slovenije, ki v svojih delih tankočutno slika življenje preprostih ljudi z roba družbe, s prikazovanjem lirične, iščoče plati ciganske duše pa izraža spoštovanje do drugačnih”. V njegovi poeziji se arhetipski drobci in pesniške slike ravninske pokrajine stapljajo s panonsko melanholijo in osebno ljubezensko vizijo. S svojim narečnim leposlovjem je prispeval k utrjevanju duhovnih mostov med matično domovino in porabsko zamejsko skupnostjo, je med drugim zapisala Irena Avsenik Nabergoj.

Mušič je v 60. letih veljal za “čudežnega dečka”

Mušič pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejema na področju arhitekture, na katerem deluje že skoraj 60 let, piše v odlomku iz utemeljitve, ki ga podpisuje komisija za arhitekturo in oblikovanje. Mušič se je kot komet pojavil na zvezdnem nebu jugoslovanske arhitekture v 60. letih, kjer je veljal za “čudežnega dečka”. Iz 60. in 70. let izvirajo izjemne strešne krajine raznolikih projektov od Zagreba preko Beograda do Skopja in Bitole. Zadnjo mednarodno potrditev za ta svoja dela Mušič doživi z izborom na veliko razstavo jugoslovanske arhitekture v MoMA v New Yorku leta 2018.

V 80. letih Mušič svoje težišče prenese na Slovenijo, kjer ustvari svojo prvo sakralno arhitekturo, cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah. To so tudi leta, ko postmodernizem radikalno prelomi z modernizmom in ko se iz pariškega Beaubourga zmagoslavno vrne “rehabilitirani” Jože Plečnik. Mušiča se ti dogodki intimno dotaknejo in njegov arhitekturni jezik je odtlej obarvan z besednjakom in elementi klasične arhitekture, spet preoblikovane s sodobnimi materiali na oseben, avtorski način.

V utemeljitvi nagrade je poudarjeno, da je Mušič izjemen risar in samosvoj arhitekturni potohodec ter humanist, prepoznaven v posebni, včasih kontroverzni drži, ki vztraja ‘proti toku časa’ in arhitekturnim trendom …

Memorialna arhitektura mu je kot umetniku med arhitekti še posebej blizu. Kot rdeči niti ji sledi v 90. letih, na sodoben način pa se naveže tudi na baročno izročilo. V utemeljitvi nagrade je poudarjeno, da je Mušič “izjemen risar in samosvoj arhitekturni potohodec ter humanist, prepoznaven v posebni, včasih kontroverzni drži, ki vztraja ‘proti toku časa’ in arhitekturnim trendom, še vedno lovi duha ‘arhitekture za vse čase’, kot se je izrazil njegov oče, ter nagovor ‘večnostne arhitekture’, kot ga neslišno nagovarja nepreseženi mojster slovenske arhitekture, Jože Plečnik”.

Veliki Prešernovi nagradi bodo skupaj s šestimi nagradami Prešernovega sklada podelili 7. februarja, na predvečer Prešernovega dne.