Poskusili so kar štirikrat. V res dobri veri. No, dobri veri. Ni ravno pomagalo, da so nas, sredi trga, sredi mesta, sredi vikenda tako zajebantsko »prcnili«. O, ja. Začelo se je z glasom, okej, morda ne ravno najboljšo imitacijo, ljubljanskega župana. Dobrodošli, de. Ampak to je Dubioza kolektiv. Zajebancija vseh zajebancij. Avantgarda svoje vrste. Atrakcija lucidnosti. Band, ki ima tako prekleto zvesto publiko. Da ji je na koncu prav vseeno, če s(m)o premočeni do kože. Ker sinoči… Smo bili premočeni… Do gat! Navdušeno!

Ker lahko!

Komaj dve leti je, kar je Dubioza koletkiv nazadnje igrala na Festivalu Lent. Takrat je igrala v četrtek, pomagala je odpreti Festival Lent v zadnjem predkoronskem poletju. Nabito poln Trg Leona Štuklja je takrat skakal in se tresel. In zdaj? Ne, ni bilo tako daleč. Skakalo in treslo se je tudi tokrat. Kako se ne bi. Že malo od mraza, še bolj od dežja, najbolj pa iz prepostega razloga: ker lahko.

Še objeti smo skakali. »Saj ste testirani, ne? No, dajmo!« nam je bilo rečeno. O, ja, testi, kako dolga vrsta se je vila za vstop, ampak se je izšlo. Sploh pa… Saj je nemogoče prešteti za nazaj, kateri poizkus je bil. Skupaj so bili, mislim da, štirje. Štirje veliki, epski, neskončno poizkusi, da bi prenehalo nalivati. Poskusili so vse. Bosansko kólo. Bosanski tango. Krik v nebo, objeti po celem trgu: »Jebo kišu!« Edino, kar je vsaj malo zaleglo, je bila žvižgajoča priredba Don’t Worry Be Happy. Takrat je res malo prenehalo. Ampak nato je samo še bolj nalivalo.

Zdaj znate bosansko

Toda publika se ni vdala. Publika, oblečena v rumeno-črne drese. Ljudje, ki znajo tekste, hej, celo koreografijo na pamet. Folk, ki v zrak spusti vonj po… Svobodi, brezskrbnosti, flegmi. Prva ura je bila totalna zajebancija. Dubioza zajebancija.

Še deca je splezala na ramena staršev. Pa ena punca je vokalistoma Almirju Hasanbegoviću in Adisu Zvekiću na fantovih ramenih mahala z zastavo. Dubiozino zastavo. Koncert, ko je bilo, kakor da se vse pandemično vmes ni zgodilo. Objemanje, skakanje, rohnenje. Naučili smo se refren Himne generacije. Z napisi. La. La. La. »E, sad znate bosanski!« smo bili celo pohvaljeni. Gospod Kilobajt je pokazal, kako je Dubioza edina firma, kjer je robote zamenjala človeška delovna sila. Nato pa je začelo padati. Najprej počasi, nekako »ljigavo«, nekako pritlehno. In vse bolj. In bolj. Band je izpod odrske strehe iztegnil roke in imel takoj premočeno. Nekaj so pač morali… Pač. Probat.

Protideževno kolo

»Bomo plesali protideževno kolo. Hočete, da vas naučimo? Da ‘oteramo’ dež? Napravite velik krog v sredini, daj daj, bosanski krog. Ko mi odštejemo do štiri, se vsi obrnite v krog!« in smo šli v krogu proti dežju. Ni šlo. Pa kaj. Toliko dobrohotnosti. Noben ni bil iz cukra. »Ljudje,« je kričala Dubioza kolektiv, »pa vi ja niste normalni! Niste!«

Saj. Še dobro. Da koncerti res uspejo, da presežejo biti le koncerti, kadar postanejo skoraj kolektivni razvrat, ko se ti zdi, da si ne le na pravem mestu ob pravem času, ampak med svojimi ljudmi, potrebujejo tisto nekaj več. In dež je ponudil točno to.

Da smo dobili za bis še enkrat Volio BIH. Da je bil Blam premočeno speven, Brijuni pa ostro sporočilo politiki, tako lokalni (napis »Support Pekarna«) kot državni (Pahorjeve miške). ker vemo, kaj politika zares je. Je bilo odkričano. S prsti v zraku. Finta je le v tem, da Dubioza kolektiv to naredi tako, da nihče, naj je bil še tako premočen, ni šel domov. Ne. Ne! Kot upor. Kot ponos. Kot prošnja. Po še. In ugotovitvijo. Da je to, da nam nekdo reče, da nismo normalni, ultimativni kompliment. Ker nismo. In to je dobra stvar.

Dvaindvajseterica

1. USA
2. Volio BIH

3. Minimal

4. Free.mp3 (The Pirate Bay Song)

5. Domaćica 2.0

6. Firma ilegal

7. Rijaliti

8. Take My Job Away

9. Boom!

10. Himna generacije

11. Kažu

12. Internetska

13. Space Song

14. Prvi maj

15. Vlast i policija

16. Kokuz

17. Blam

18. Balkan Funk

19. Don’t Worry Be Happy

20. No Escape (From Balkan)

21. Brijuni

Bis
22. Volio BIH