Marko Zorec se vrača na slovenske glasbene odre. Znan je po tem, da je bil ustanovitelj in vodja glasbene zasedbe Yogurt, ki je s kar tremi avtorskimi albumi uspešno zaznamovala del slovenske glasbene scene med leti 2001 in 2007, v zasedbi pa je sodeloval tudi legendarni bobnar Aleš Uranjek. Marko se je letos kot kitarist ponovno pridružil spremljevalni zasedbi enega največjih umetnikov in pevcev našega prostora Zorana Predina, poleg tega pa je pravkar izdal tudi svoj prvi samostojni album “Parallel World”. Na njem se predstavlja kot instrumentalist na harp kitari, unikatnem instrumentu, ki ga je v slovenskem glasbenem prostoru, pa tudi širše, le redko moč slišati. Na albumu najdemo deset avtorskih skladb, ki jih je žanrsko mogoče uvrstiti med nekakšno naravno mešanico klasične glasbe, bluesa, rocka, jazza, deloma tudi ambienta. Skladbe imajo jasno strukturo, pa vseeno dovolj odprtega prostora za improvizacijo, ki je avtorju od nekdaj ljuba.

S kitaro ste po očetovi zaslugi odraščali. Vas je takoj postala zanimiva? Kako ste jo dojemali? Kot igračko ali nekaj posvečenega, o čemer otrok pač se nič ne ve, a bi hotel izvedeti?

“Za kitaro me je navdušil oče, drži. Odkar pomnim, sem imel v sebi to ljubezen do glasbe, posebej do kitare. Pravzaprav je igranje kitare vedno bilo nekaj, kar sem želel početi, če sem le imel čas za to. Kot majhen sem imel na razpolago samo klasično kitaro, sem pa že takrat sanjal tudi o električni, ki sem jo lahko občudoval samo na kakih fotografijah. Igranje kitare je takrat za mene dejansko bila igra, veselje, želja. Zanimivo in neverjetno, da sem to uspel na nek način ohraniti vse do danes.”

V meni je ostalo

Se spomnite prvih pesmi, ki ste jih vadili in zaigrali?

“Zanimivo je, da sem že kot majhen skladal tudi svoje komade, nekaj jih imam še shranjenih v enem starem zvezku, nekaj se jih celo še spomnim na pamet. Že takoj, iz prve, sem se najbolj navduševal nad rokenrol in blues glasbo, ki mi jo je posredoval oče. Tudi to je nekaj, kar je v meni ostalo vse do danes.”

Foto: Osebni arhiv

Kakšno je bili z glasbenega zornega kota osnovnošolsko obdobje? V srednji so bili že bendi? Kaj ste igrali? Kdo so bili ljudje, ki ste jih srečevali, naleteli nanje, sodelovali?

“Poleg rock glasbe sem se sicer ukvarjal tudi s klasično glasbo, saj sem ves čas obiskoval tudi glasbeno šolo. Prvi band smo naredili v prvem letniku srednje šole, dali smo si ime ODT, za katerega še danes nismo povsem prepričani, kaj je pomenilo, smo pa v tistem času bili na mariborski rock sceni kar popularni, saj smo denimo uspeli povsem napolniti dvorano Štuk s samostojnim koncertom. Poleg mene sta ustanovna člana banda bila še Matevž Bajde, zdaj priznan slovenski tolkalist, in Vasko Atanasovski, danes prav tako uveljavljen umetnik. Pridružili so se nam še Danijel Rajh, ki je kasneje z menoj igral tudi v zasedbi Yogurt, pa Matjaž Kvas in Marko Poštrak. Igrali smo priredbe starih rock skupin, predvsem pa tudi avtorsko glasbo, izdali smo tudi naš CD. Bili smo veliki prijatelji, živeli smo za glasbo in koncerte.”

Še več koncertov

Igrali ste s Predinom in drugimi znanimi glasbeniki. Kaj se spomnite iz tega obdobja?

“Še danes trdim, da je Lačni Franz ena najboljših glasbenih skupin vseh časov. Kot najstnik sem bil njihov fan. Jasno, da sem bil totalno vesel, ko sem leta 2000 bil povabljen v spremljevalni band Zorana Predina. Sicer pa lahko z največjim veseljem povem, da od letos naprej z Zoranom spet sodelujem v njegovem bandu. Nekaj dni nazaj smo v Rušah na Letnem odru imeli svoj prvi koncert v novi zasedbi, bilo je noro dobro spet stati na odru skupaj z Zoranom in ostalimi člani banda, ki so vsi po vrsti izjemni glasbeniki. V načrtu imamo seveda še čim več koncertov v prihodnje.”

Yogurt je bil vaš bend, v njem ste se avtorsko razživeli. Po vsej Sloveniji poznan. Kaj vam je bilo tam všeč?

“Yogurt je bil res dober band. V sodelovanje smo uspeli prepričati celo prekaljenega glasbenika in izjemnega bobnarja Aleša Uranjeka. Izdali smo tri plošče in na vsaki smo se predstavili z novo pevko. Glasba je bila med publiko izredno dobro sprejeta, jaz sem užival v tem, da sem lahko svobodno realiziral svoje glasbene ideje in da so ljudje to radi poslušali. Tudi ekipa je bila fantastična, v bandu sta sodelovala tudi moja dobra prijatelja, prej omenjeni Danijel Rajh in pa tudi Denis Jančič.”

In zakaj je Yogurt končal svoj glasbeni pohod?

“Ko smo se razšli še s tretjo pevko, danes izjemno uveljavljeno jazz pevko Mirno Bogdanovič, je to bil znak, da potrebujemo nekaj premora, za katerega v resnici nihče ne ve, do kdaj bo trajal. Res. Možno je vse. Včasih v življenju premor lahko prinese zanimive učinke.”

Hoteli so svoj band

Medijsko pozornost ste vzbudili tudi s The Kripls. Imenitni projekt, ki je odpiral oči in srca. Povejte kaj o njem.

“V kontekstu civilnega služenja vojaškega roka sem pristal na zvezi Sonček, kjer sem delal z ljudmi s cerebralno paralizo. Ko so tam izvedeli, da sem glasbenik, so takoj opustili vse namene in načrte, ki so jih imeli običajno pripravljene za nabornike, jasno je bilo, da se bomo ukvarjali z muziko. Ljudje so hoteli svoj band in jaz sem jim pri tem pomagal. Nekako smo določili, kdo bo kaj igral, med več deset predlogi za ime banda je prepričljivo zmagalo ime “The Kripls”. Tudi CD smo posneli, pa imeli smo koncert v klubu KGB. Bilo je noro, v najboljšem smislu besede. Videl sem, kako hitro lahko nekje srečam ljudi, ki jim igranje v bandu pomeni enako veliko kot meni. En novi mali dodatni smisel življenja je takrat vsem nam dala muzika. Tomaž Lutarič, ki je pri The Kriplsih igral tolkala, se še danes denimo po svojih zmožnostih ukvarja z glasbo.”

Foto: Osebni arhiv

Zdaj pa samostojni album, na katerem igrate kitaro z dodanim vratom s harfinimi strunami. Navidez minimalistično, četudi vsebinsko sploh ni. Veliko se dogaja, zgečka čute. Povejte, kako ste ga zastavili in kako ga zdaj čutite?

“Da, na začetku poletja sem izdal svoj prvi samostojni instrumentalni album “Parallel World”, na katerem se predstavljam s harfno kitaro. Na njem je deset komadov, inspiracijo zanje sem črpal iz življenja, ki ga živim, iz ljudi, ki jih srečujem in iz ljubezni do njih in do vsega stvarstva. Glasbeno gledano je ploščo žanrsko mogoče uvrstiti med nekakšno naravno mešanico klasične glasbe, bluesa, rocka, jazza, deloma tudi ambienta. Skladbe imajo dokaj jasno strukturo, pa vseeno je dovolj odprtega prostora za improvizacijo. Odzivi na ploščo so izjemno dobri. Prvi uradni koncert, ki bo pospremil ploščo, se bo zgodil 8. septembra v mariborskem Vetrinjcu. Tam bom nastopil z razširjeno zasedbo, skupaj s Stojanom Kraljem na bas kitari in Matjažem Jagrom na klavirju. V veliko večje veselje mi je namreč igrati v širši zasedbi, zato ta koncert že naznanja, v katero smer gredo moje ideje v prihodnje.”