Aleš Novak je mesto umetniškega direktorja Festivala Borštnikovo srečanje prevzel leta 2018, a je v preteklih letih aktivno soustvarjal kulturno dogajanje v mestu. V času vodenja Mladinskega kulturnega centra je sicer diplomant ljubljanske gledališke akademije pripravljal festival sodobnih uprizoritvenih umetnosti Performa, med pripravami projekta evropske prestolnice kulture v Mariboru je prevzel vodenje mestnega urad za kulturo, hkrati pa sodeloval pri pripravi današnje statusne ureditve Festivala Borštnikovo srečanje, za kar je prejel posebno Listino za zasluge pri ureditvi statusa festival Borštnikovo srečanje sveta SNG Maribor.

Zakaj je Festival Borštnikovo srečanje letos v drugačnem terminu?

“Zamisel je stara več desetletij in izvira iz tega, da je jesenski termin neugoden tako za matično hišo SNG, kot tudi za druga slovenska gledališča. Jeseni je intenzivno obdobje študija novih predstav, oktobra je običajno druga premiera v sezoni in to nam je povzročalo precej organizacijskih težav. Tudi sicer velja, da je termin ob koncu pomladi oz. ob koncu gledališke sezone v Evropi najbolj uveljavljen festivalski termin. Običajno do takrat večina gledališč izvede večji del letnega programa in vzdušje že nekoliko bolj sproščeno. Borštnikovo nagrajuje najvidnejše dosežke aktualne gledališke sezone in najprimerneje je, da to storimo ob koncu sezone.

Tudi sicer velja, da je termin ob koncu pomladi oz. ob koncu gledališke sezone v Evropi najbolj uveljavljen festivalski termin. Običajno do takrat večina gledališč izvede večji del letnega programa in vzdušje že nekoliko bolj sproščeno.

Ta premik ni povsem brez logističnih in organizacijskih težav, saj je treba izvesti tranzicijo med starim in novim terminom. V prihodnje bomo sprejeli samo le še odločitev, ali bomo v prihodnje organizirali festival konec maja (zadnji teden maja, prvi teden junija) ali ostanemo v junijskem terminu, ki se zaenkrat kaže ugodnejši zlasti za študente AGRFT, ki imajo konec maja vrsto izpitov. Upamo, da junijski termin ne bo prinesel osipa gledalcev, ki bi se že ozirali na poletne vsebine, dopuste itd. Festival letos širimo tudi na nove lokacije, dodajamo nove vsebine, ki so bolj poletno obarvane.

Letos tudi otvarjamo prenovljeno kulturno prizorišče Sodni stolp, in to z gledališko glasbenim programom, tako da Borštnikovo srečanje pravzaprav uvaja novo mestno prizorišče, nato pa se na tem prizorišču dva festivala prelijeta eden v drugega, Borštnikovo v Lent. S tem tudi pokažemo, da v Mariboru znamo sodelovati in se povezovati, in da imamo v mestu visoko razvito festivalsko kulturno ponudbo, ki je zanimiva tako za meščane kot tudi obiskovalce.”

Omenili ste nove lokacije, na katerih lokacijah bo torej letos potekal festival?

“Festivalsko jedro se seveda odvija na matičnih odrih v SNG Maribor, del programskih vsebin tudi v Lutkovnem gledališču Maribor, nekaj tudi na njihovem zunanjem avditoriju. Uporabljamo kapacitete Vetrinjskega dvora, notranje in zunanje, tam že tradicionalno poteka strokovni program. Nekateri so me vprašali, ali bomo zaradi epidemičnih omejitev festival pripravili zunaj.

Letos tudi otvarjamo prenovljeno kulturno prizorišče Sodni stolp, in to z gledališko glasbenim programom, tako da Borštnikovo srečanje pravzaprav uvaja novo mestno prizorišče, nato pa se na tem prizorišču dva festivala prelijeta eden v drugega, Borštnikovo v Lent. S tem tudi pokažemo, da v Mariboru znamo sodelovati in se povezovati, in da imamo v mestu visoko razvito festivalsko kulturno ponudbo, ki je zanimiva tako za meščane kot tudi obiskovalce.

To seveda ni mogoče. Borštnikovo potrebuje klasično gledališko infrastrukturo za izvedbo večjega dela gledališkega programa, dodatne vsebine pa lahko širimo na nova prizorišča, kar se bo dogajalo tudi v prihodnje. Eno od predstav izvajamo tudi pred Domom Danice Vogrinec, gledališče želimo približati ljudem, ki morda ne morejo priti k nam. Ena od predstav tekmovalnega programa je tudi v Ljubljani, selitev iz logističnih in tehničnih razlogov ni bila mogoča.”

Kakšne so bile prilagoditve glede na ukrepe za izvedbo festivala?

“Primarno smo se ukvarjali z vprašanjem, kdaj in v kakšni obliki bomo festival lahko izvedli, pri čemer smo izhajali iz predpostavke, da želimo festival izvesti v stiku z občinstvom, ne glede na to, koliko ljudi je lahko v dvorani. Nismo se odločili za digitalno, spletno verzijo, za katero so se odločali številni festivali po Evropi, ker mislim, da je to redukcija gledališke izkušnje, ki ne bi bila avtentična, ob tem pa bi festival s tem izgubil tudi praznovanje gledališke ustvarjalnosti in druženje. Lahko smo predvidevali, da se bo epidemija v spomladanskem delu letošnjega leta iztekla in naša predvidevanja so se uresničila.

 Letošnji obisk gledališke predstave ali dogodka na festivalu je pomembna gesta tudi podore ustvarjalcem in gledališču nasploh.

Delali bomo z najmanj 75-odstotno zasedenostjo dvoran. Že s tem smo seveda, glede na to, kako težko leto je za nami, lahko zadovoljni, saj ohranjamo stik z občinstvom. Letošnji obisk gledališke predstave ali dogodka na festivalu je pomembna gesta tudi podore ustvarjalcem in gledališču nasploh.”

Festival se bo delno prekrival s Festivalom Lent, vidite v tem primeru kakšen izziv?

“Izziv vidim v možnostih sodelovanja in povezovanja, medsebojne podpore. Sijajno se mi zdi, da je v Mariboru bogato in kakovostno kulturno dogajanje. Zelo malo se pokrivamo, le ob koncu. Nekaj dogodkov je skupnih, to je naša skupna gesta do mesta in prebivalcev. Smo v obdobju intenzivnega dogajanja, ne le Borštnikovo in Lent, tukaj so še številni drugi dogodki, celo gledališki festivali potekajo sočasno. Neverjeten privilegij je, da lahko v Mariboru vidimo tako kakovostno gledališko produkcijo, kot jo že vrsto let ponuja Borštnikovo, in da so vstopnice dejansko dostopne, v cenovnem smislu in tudi, da niso takoj razprodane. Vstopnice so tudi sedaj, dobra dva tedna pred predstavami, še vedno na voljo.”

Kakšno je sicer dojemanje kulture v Mariboru?

“Raznoliko. Od navdušenja do prezira, precej je tudi nezainteresiranosti. Mariborski ustvarjalci in organizatorji pripravljajo veliko res zanimivih in kakovostnih programov in vsebin, ki prepogosto ostajajo prezrte. Kultura in umetnost še nista sestavni del družabnega življenje večine prebivalcev, razumem, da je tako stališče nepopularno, vendar želim biti iskren. Če pridem na vrhunski koncert, kino predstavo ali v gledališče in je dvorana tretjinsko zasedena, imamo problem, ki ga je treba nasloviti. To počnemo z uvodnimi sklopi Borštnikovega srečanja, za občinstvo je treba delati in to prepoznavam kot del našega poslanstva. Je pa kultura seveda v splošnem prepoznana kot vrednota, o tem ni dvoma, vendar si želim aktivnega odnosa do kulture.”

Za vami je težko leto, kako se čas zaprtja odraža na igralcih?

“Zelo različno, po pogovorih s kolegi sem zaznal tudi veliko potrtosti, nekateri se soočajo s preddepresivnimi stanji, in to celo ustvarjalci, ki v socialnem smislu niso bili ogroženi in so ostajali zaposleni v gledališču. Epidemija in ustavitev javnega delovanja gledališče je psihološko slabo vplivala na vse nas, porušila je delovni ritem, posegla v ustvarjalne procese in notranjo disciplino, ustaljene vzorce delovanja, morda v kakšnem segmentu omogočila tudi nek nov premislek, kar je dobro, pogosto pa je sprožala občutke malodušja. Za ustvarjalce je pomembno, da lahko ponovno ustvarjajo in vzpostavijo stik in skupnost z gledalci in kolegi.

 Kultura in umetnost še nista sestavni del družabnega življenje večine prebivalcev, razumem, da je tako stališče nepopularno, vendar želim biti iskren. Če pridem na vrhunski koncert, kino predstavo ali v gledališče in je dvorana tretjinsko zasedena, imamo problem, ki ga je treba nasloviti.

Sicer pa je odprtje prineslo intenzivno dogajanje, velik obseg programa, številne ponovitve, ker je v teh sedmih, osmih mesecih izpad programa tako gromozanski. Mnoga gledališča se trudijo, da bi v čim krajšem času nadomestila vsaj del tega izpada, vsega seveda ne bo mogoče nadomestiti. Posebej težko pri abonentskem sistemu gledališč, kjer so nastali veliki dolgovi do abonentov, veliko število predstav je odpadlo. Se pa zelo veselimo, da lahko spet ustvarjamo, delamo, organiziramo. Prvi stik s publiko, kot sem lahko sedaj opazoval, je bil težko pričakovan, iskren in v obojestransko podporo in tudi radost.”

V kakšni kondiciji je gledališče po premoru?

“O tem je težko soditi, ker je odprtje kratko. Mislim, da so ustvarjalci ohranjali temeljno kondicijo in odzivnost, da so delovni procesi tekli, čeprav v minimizirani obliki. Gotovo se bodo številni gledališčniki pobirali dlje časa, to so individualne zgodbe in ni splošnega recepta. Upam, da bo gledališče iz epidemije izšlo prenovljeno in regenerirano.”

Kaj pa posluh države in kulturnega ministrstva v času epidemije?

“Pretežni del slovenskega gledališča sestavlja mreža slovenskih gledališč, ki so organizirana kot javni zavodi. Ti so bili tudi v času epidemije financirani redno, ni prihajalo do zastojev ali večje socialne negotovosti. Država je torej ohranila utečen mehanizem podpore delovanja javnih gledališč tudi v času trajanja epidemije, kar je gotovo ustrezno. Pri nevladnikih in samostojnih ustvarjalcih je zgodba zahtevnejša in negotovost precej večja. Mnogo bolj so bili izpostavljeni in želim si, da bi bil njihov status urejen primerljivo s kolegi v institucijah.”

Covid kriza je vplivala na pojav digitalizacije v samem gledališkem procesu. Bi lahko to vplivalo na transformacijo gledališke izkušnje?

“Gotovo bi lahko vplivalo, epidemija bi lahko bila katalizator novih pristopov, tehnologij, estetik in modelov delovanja. Video snemanje, projekcije, raba tehnologije znotraj gledališča, vse to nas spremlja že dolgo časa. Danes razumemo, da je dostopnost do umetniškega dela lahko tudi drugačna, da obstajajo tudi druge poti do gledališke produkcije in gotovo so bila v tem času opravljena intenzivna premišljevanja in raziskave različnih oblik in formatov povezovanja. S stališča evropskih praks, ki sem jih spremljal, so se nekatera gledališča in ustvarjalci hitro po začetku epidemije resno zakopali v raziskavo možnosti, ki jih ponuja spletna prezentacija gledališkega dela.

, da so ustvarjalci ohranjali temeljno kondicijo in odzivnost, da so delovni procesi tekli, čeprav v minimizirani obliki. Gotovo se bodo številni gledališčniki pobirali dlje časa, to so individualne zgodbe in ni splošnega recepta. Upam, da bo gledališče iz epidemije izšlo prenovljeno in regenerirano.

Obstoječa in nova gledališka dela so adaptirali ali na novo postavili iz perspektive drugačnega gledanja gledališke predstave. Izjemno vesel sem bil gledaliških predstav, ki so bile v času epidemije premierno uprizorjene prek spleta in so bile znotraj tega formata dobro premišljene in izvedene skladno z možnostmi novega medija. Takih sicer ni bilo zelo veliko. Naša prihodnost bo v pomembni meri digitalna, gledališče pa bo gotovo ostajalo zavezano živemu in neposrednemu stiku.”

Tekmovalni program ostaja enak, spremljevalni program pa je delno prenovljen… Kaj lahko torej pričakujemo na prihajajočem Borštnikovem festivalu?

“Edini segment programa, ki ostaja nespremenjen, iz prejšnje festivalske edicije, je tekmovalni program, ki ga je izbral selektor Rok Bozovičar. Od desetih izbranih predstav jih bomo izvedli osem, dve sta umaknjeni z repertoarja. Oba uvodna programska sklopa, namenjena mladim občinstvom, usposabljanju, mentorjem in strokovnim delavcem ter študentom gledaliških šol, pa sta zasnovana povsem na novo – lani smo ta segment namreč v celoti uspešno izvedli. Vrhunske predstave tako sledijo že v uvodnih sklopih, in pravzaprav se v sklopu mladega in študentskega gledališča skriva tudi več festivalskih biserov, upam, da ne bodo spregledani. V spremljevalnem programu del nerealiziranih vsebin prenašamo od lani, del vsebin pa je tudi tukaj zasnovan na novo.  Festival je celovito pripravljen, zares in scela, ni kakšna okrnjena prehodna edicija.“