Mariborčan, ki je prehodil Ameriko

Težko je v kratkem intervjuju ali zapisu na družbenih omrežjih povzeti šestmesečno pot skozi ameriško divjino, čez drn in strm, a občasno komu tudi uspe.

Pogovarjali smo se z Luko Zevnikom, trenutno najbolj prepoznanim mariborskim popotnikom. 24-letni Slivničan, ki na Instagramu pod imenom Slobackpacker objavlja koščke svojih popotniških sadov, je oktobra zaključil 182 dnevno apalaško pot, pohodniškega velikana, ki se razteza čez 3531 kilometrov visokih gor, neskončnih gozdov in neokrnjene divjine ameriške vzhodne obale. Začne se v zvezni državi Georgiji na jugu in konča v Mainu na severu ter sega čez 14 zveznih držav.

Če se pogovarjate z Luko takoj ugotovite, da živi za potovanja, še posebej za pohodništvo. Apalaška pot ni njegov edini pohodniški dosežek, v preteklosti je namreč že prehodil El Camino de Santiago, romarsko pot v severni Španiji.

Torej ideja za pot. Na vašem Instagram profilu sem zasledil, da ste prehodili El Camino de Santiago. Je to bil začetek vsega?

Camino sem prehodil leta 2019. Navdih zanj sem dobil, ko sem pil kavo na balkonu in mi je nekaj reklo, da potrebujem počitek in da si moram zbistriti glavo. Vse od 16 leta naprej sem neprestano delal, zato sem se želel odmakniti, po domače rečeno sem imel vsega dovolj.

Navdušila me je tudi mama, ki je je Camino že prehodila. Ko mi je to pot predstavila sem si sprva mislil, da se ji je zmešalo, zakaj bi nekdo šel hoditi slabih tisoč kilometrov, a ko me je med potjo poklicala je še tako srečne v življenju nisem slišal. Zato sem začel razmišljati, da bi se mogoče res moral podati na to pot. Ko sem prišel na konec, sem ugotovil, da so me končno nehale boleti noge, dobil sem nov zagon, da bi prehodil kaj daljšega.

Za apalaško pot sem izvedel od skupine Američanov na Caminu. Pogovarjali smo se celo, da bi jo skupaj prehodili, kar me je seveda navdušilo. Bil sem stoodstotno prepričan, da bomo pot skupaj prehodili, zato sem jim čez eno leto napisal, da sem pripravljen, ampak so mi vsi odpovedali. Zato sem si dejal, da če sem sam prehodil Camino, lahko grem sam tudi na apalaško pot.

Kako je izgledal vaš nahrbtnik? Ste imeli težavo ga napolniti?

Težave, da bi napolnil nahrbtnik nisem imel, sicer mi je pa tekom poti razpadel. Vmes sem si naročil novega, ampak se je pojavil nov problem: pošiljali so mi ga iz ene pošte na drugo, tako da sem trikrat prišel na pošto, kjer ni bilo paketa. 500 do 600 kilometrov sem hodil z uničenim nahrbtnikom. Še zdaj imam brazgotine in ciste, praktično mi je razpadla vsa oprema razen noža (smeh).

Kaj pa slovenska zastava? Se vam je tudi ta raztrgala?

Slovensko zastavo sem dobil en teden pred koncem, tako da je ostala v enem kosu. Prostora nisem imel niti za pomarančo, zato sem si jo moral naročiti proti koncu poti.

Nadaljujva kar z najpomembnejšim vprašanjem. Ste srečali Bigfoota?

Bigfoota sicer nisem videl, videl sem le znake in nalepke z napisom “Bigfoot is real”, ki so bili še posebej pogosti na jugu, proti severu tega vidiš vedno manj. Imaš tudi veliko ljudi, ki legendi o Bigfootu verjamejo, ampak če ga jaz nisem po 182 dneh v gozdu videl, potem tudi ne vem…

Ampak predvidevam, da ste morda imeli kakšno srečanje z medvedom ali dvema…

Z medvedi nisem imel težav, prvega sem videl komaj po dveh mesecih. Celotno srečanje je bilo neprijetno, saj se mi je na razdaljo petih metrov približal majhen medvedek, kar je pomenilo, da je v bližini bila tudi njegova mama. Medvedi so najnevarnejši, ko branijo svoje mladiče.

Na začetku poti smo se popotniki pred medvedi obvarovali tudi z obešanjem hrane izven kampov, vendar sem to čez nekaj časa prenehal početi, saj je velikokrat hrana čez noč izginila.

Kako dolgo ste sploh varčevali za apalaško pot?

Privarčeval sem dve leti in pol, čeprav sem po enem letu že imel dovolj za apalaško pot. Zapletlo se je na ameriški ambasadi, kjer so mi dvakrat preklical vizum zaradi covida. Ko so mi ga drugič razveljavili, sem se odločil, da oddelam še eno leto in grem na pot za celo leto.

Celoletno potovanje je Luka začel na Zanzibarju 16. decembra 2021 in končal 22. oktobra letošnjega leta v Kanadi. Vmes je še obiskal Mehiko, avstrijske Alpe in seveda ZDA.

Ste se dolgo pripravljali?

Iskreno, šel sem dvakrat na Pohorje (smeh). Pred ameriškim podvigom sem obiskal prijatelja v avstrijskih Alpah in se med smučanjem polomil, zato sem se v strahu pred morebitno poškodbo brzdal. Sem pa tudi človek, ki želi biti neprestano presenečen, zato se o poti praktično nisem pozanimal. Šel sem na kavo z Jero Mušič, drugo Slovenko, ki je prehodila apalaško pot. Jera mi je povedala vse potrebno, zato ostalih priprav nisem potreboval.

Ste na poti srečali tudi popotnike drugih narodnosti?

Drugih narodnosti večinoma ni bilo, prevladujejo Američani. Mogoče je bilo 5 odstotkov Evropejcev. Bili pa so izjemno presenečeni, ko sem dejal, da sem iz Slovenije, saj jih večina sploh ne pozna Slovenije, ampak ko ugotovijo, da sem prečkal ocean, letel 11, 12 ur, da sem prišel sem zgolj z namenom, da prehodim to pot, so bili zelo fascinirani. Moram reči, da so me vsi zelo lepo sprejeli. Imel sem morda 2 ali 3 slabe izkušnje, vsi so bili tako prijazni, da sem dobil občutek, kot da so Američani želeli, da bi jaz povedal doma, kako dobri ljudje so.

Kako pa je bilo s hrano? Kako pogosto ste naleteli na trgovino, kjer ste si lahko kupili nove zaloge?

Hrano sem imel ponavadi pripravljeno za 5 dni vnaprej. Trgovine srečaš v povprečju nekje na 4 dni, tako da si moraš pripraviti zalogo za 5 dni. Ker pa trgovine niso dobesedno zraven poti so mi pomagali tudi lokalni ljudje, ki so mi včasih dali nekaj hrane, včasih pa me zapeljali do najbližje trgovine oziroma civilizacije, kjer sem redkokdaj tudi spal.

Torej ste tudi spali na pravi postelji?

Da, 5 do 6 krat.

Jesenske barve, rdeči javor, z Mainom ne moreš zgrešiti. Maine je bila moja zadnja zvezna država na apalaški poti, a je moj čas v Mainu zaznamovala hektičnost, saj se mi je viza počasi iztekala. Težava je bil tudi mraz, saj so se ponoči temperature spustile pod ledišče. Vendar ko se dotakneš znaka, ki zaznamuje konec poti te vse mine, po drugi strani pa se vse začne. Pojavijo se ti vprašanja kako naprej, kaj te zdaj čaka.

Verjetno je bila potočena tudi kakšna solza…

Seveda, med potjo so se mi nekajkrat orosile oči, a na koncu sem se zaradi ponosa, da sem končal pot, izlil.

Bil sem nahoden, to je bilo vse. Med potjo svoje telo zelo dobro pripraviš in ga poženeš tako daleč, da težko zboliš. Zbolel tudi nisem zato, ker sem pazil, da nisem svojih oblačil preznojil. Vsak dan sem imel modno revijo, saj sem se preoblekel 30-krat; takoj ko sem se ustavil, ko mi je bilo toplo, ko sem prišel v kamp….

Kaj so bili najbolj edinstveni trenutki potovanja, tisti, ki jih ne boste nikoli pozabil?

Najbolj se mi je v spomnim vtisnilo streljanje na odročni kmetiji, kjer sem prvič v življenju v roke prijel pravo pištolo. Na kmetijo sem prišel v družbi dveh sopotnikov z namenom, da si napolnimo zaloge vode, saj so bili vsi potoki v okolici izsušeni. V daljavi sem zagledal kmeta, ki sem se mu zadrl, če si lahko pridem napolniti vodo. Takoj, ko sem se mu približal sem videl, da si je dal pištolo za pas. Ko sva si s prijateljem napolnila zaloge vode, je prijatelj kmeta vprašal, če lahko streljam z njegovo pištolo. Kmet mu je prikimal in mi v roke posadil pištolo.

Vprašal sem ga, kam lahko ustrelim, nakar mi je odgovoril “samo ne vame”. Tako smo si izbrali drevo in vanj streljali. Po streljanju sem se mu zahvalil in dobil hladen pogled ter vprašanje, če dejansko še nikoli v življenju nisem streljal. Odvrnil mi je, naj počakam sekundo in se čez trenutek vrnil s petimi kosi polavtomatskega orožja, s katerim smo nato streljali uro in pol.

Izmed ljudi, ki sem jih na poti spoznal se mi je v spomin najbolj zatisnil Barefoot Joe (bosi Joe). To je človek, ki že 10 let hodi bos. Med potjo sem mu komajda sledil, saj je skakal po kamnih in tekel kot koza. Človek ima drugače oblikovano nogo kot mi.

Nepozaben je bil tudi del poti, ko sem se podal na goro Washington. Na gori so vladale ekstremne vremenske razmere; pihal je veter s hitrostjo 160 kilometrov na uro, temperature so se spustile do -15 stopinj Celzija, ujela me je ledena nevihta. Na gori Washington, ki je najnevarnejša gora v Ameriki – do zdaj na na gori umrlo že 160 ljudi, sem 41 ur preživel na površini devetih kvadratnih metrov, lomil led, da sem imel pitno vodo, zmanjkalo mi je tudi hrane.

Kaj vam je bilo najbolj všeč na apalaški poti?

Za to pot moraš biti malo nor. Vseeno je, koliko denarja imaš in kakšen avto voziš, vsi smo v istem dreku. Noben ti ne more pomagati, vsi hodimo po isti poti. To mi je bilo tudi najbolj všeč.

Ste se tekom poti kdaj zazrli vase in si dejali, da več ne morete nadaljevati?

Da, prišel je takšen trenutek, pravzaprav jih je bilo več, vendar ni bilo toliko “ne morem več”, kot “kaj je to meni treba”. Največji takšen trenutek je bil, ko sem stopil na klopotačo, ki me je za pol metra zgrešila. To je bil tudi prvi trenutek, ko sem si dejal “kaj je to meni treba”. Prijatelju, ki je bil zraven mene sem rekel, da bi, če letalska karta ne bi bila tako draga in če ne bi investiral toliko denarja, sedel na letalo in s prvim letom prišel domov.

Eden takšnih trenutkov je bil tudi na gori Washington, kjer me je dobila nevihta. Temperature na gori so se spustile pod -15 stopinj Celzija. Čutil sem, kako mi je znoj na hrbtu zaledenel, ampak za takšno razmišljanje ni bilo časa, saj sem vedel te napaka lahko stane življenja. Vse markacije so bile pod debelo plastjo ledu, katero sem moral zlomiti, če sem želel nadaljevati po pravi poti. Na vsakem koraku sme čutil bolečino, ampak sem čez čas dodobra spoznal svoje telo in odmislil bolečino.

Kaj bi sporočili nekomu, ki bi želel prehoditi apalaško pot?

Naj me kontaktira (smeh). Dal bi mu nasvete, koristne informacije in napotke ter bi ga cel čas spremljal. Vsakdo, ki se želi podati na apalaško pot mora biti stoodstotno pripravljen in si to resnično želeti. Vsako leto pot začne okoli 4500 ljudi, prehodi pa jo zgolj 10 odstotkov – v prvem tednu jih obupa več kot 30 odstotkov.

Pomembno je tudi pravilno sestaviti svoj nahrbtnik. Na začetku poti je bila teža mojega nahrbtnika 25 kilogramov, a sem se po 3 mesecih zavedal, da ne bom prehodil poti, če teže ne spravim pod 20 kilogramov.

Naslednji korak?

Trenutno iščem sponzorja. Ustrezno opremo imam, iščem pa finančno pomoč, saj so ti treki dragi. Profil sponzorja ni pomemben, dobrodošli so vsi (smeh).