Anamarija Valentina Dajnko se ukvarja s prav posebnim hobijem. Potem ko je ob prvem stiku s konjem med njima vzklila posebna vez, ki traja že vse življenje, se je nato preizkusila v jahanju, nazadnje pa se konjem poklonila na način, da poskuša njihovo lepoto in mogočnost ujeti na fotografijo. Morda se na prvi pogled zdi neizvedljivo, a ob pogledu na fotografije, je eo jasno. Naloga ji je še kako dobro uspela. Čeprav se je sprva videla na precej drugačnih in veliko manj idiličnih scenah, pa je bil vedno fotoaparat tisti pripomoček, na katerega ni pozabila. 25-letna Mariborčanka je sicer absolventka magistrske stopnje na fakulteti FERI v smeri medijske komunikacije, kjer je pridobivala potrebna znanja, sicer pa je tako kot ljubezen do konj v njej rasla še ljubezen do fotografije. Veliko uporabnih znanj in izkušenj je tako pridobila tudi pri pomoči očetu, ko je sodeloval pri fotografiji in snemanju dogodkov, po njegovi smrti pa je s fotografijo nadaljevala tudi v njegov spomin. Za fotografije s podpisom Dajnko Photography je bila tudi nagrajena, za prihodnje leto je z izborom fotografij pripravila tudi koledar.
Kako dolgo se že ukvarjate s slikanjem konj?
S fotografiranjem konj se ukvarjam že odkar sem v roke dobila fotoaparat in začela jahat. Resneje sem se s tem hobijem pričela ukvarjati kakšnih 5-6 let nazaj.
Dajnko Photography
Ste tudi sami navdušeni nad konjeništvom?
Seveda sem. Čeprav doma nimamo kmetije, niti nikoli nisem imela konja, sem vedno našla način, da sem se družila s konji. Spomnim se dogodka, ko sem še bila majhna in smo šli na kmetijo mamine bivše sodelavke, ki je nekaj časa tudi imela konje. Takrat je njihova kobila imela žrebička, ki sem ga imela možnost dojiti s flaško. Vmes se je pripetil dogodek, ko me je žrebiček prevrgel, a se ta dogodek ni prelevil v strah (se spomnim, da sem se še smejala). Prve poskuse jahanja sem opravila že kot otrok, a sem se nato z jahanjem začela ukvarjati pri 11-12 letih. Ker nisem imela takšne sreče imeti lastnega konja in si privoščiti več treningov, je sicer napredek bil viden kasneje, kot pri kolegicah, ki so imele lastne konje. A lahko rečem, da kljub temu, da nimam ogromno izkušenj s tem kako je imeti konja oz. skrbeti zanj, se vedno, če je le možnost izobražujem (vsaj na spletu, če ne drugače) pri različnih trenerjih (skozi leta sem jih tudi veliko menjala), o delu na tleh s konjem, kako delujejo, kako posredovati “ukaz” konju, da ga ta razume, itd. Zadnja 2-3 leta sem se začela ukvarjati s preskakovanjem ovir, za kar imam željo narediti tudi tekmovalno licenco in iti na kakšno tekmo. Trenutno zaradi poškodbe križa ne jaham, in ga močno pogrešam, a upam, da se lahko čim hitro vrnem.
Dajnko Photography
Od kod ljubezen do konj?
Resnično ne znam povedati. Verjetno od risank in kakšnih serij, ki sem jih gledala v otroštvu. Bi morala vprašati mamo za to. Vem, da so mi v otroštvu tudi kupovali razne igrače s konji, tudi tistega velikega plišastega konja, na katerem si lahko sedel, (ki ga imam še sedaj). Vedno sem bila bolj introvertiran človek/otrok in so mi konji verjetno bili kot neka terapija. Čez leta se je to spremenilo v ljubezen in da za nekaj časa lahko pobegnem od realnosti hitro napredujočega sveta in nenehnih dogajanj.
Od kod pa zanimanje, ideja za tovrstno fotografijo?
Prvotno sem hotela biti patologinja oz. fotograf kriminalnih dogodkov (takšnih, ki jih vidimo v serijah). In ja priznam, preveč sem gledala Doctor G (patologinjo) in Na kraju zločina: Miami. Vmes sem začela poljubno fotografirati živali in konje. Za tem sem imela obdobje eksperimentalnega fotografiranja “duhov”, kjer sem modele postavljala v različne pozicije, da sem ustvarila neko zamegljenost/prosojnost telesa – torej videz, da je na fotografiji dejansko duh. Za tem obdobjem, ko sem resneje začela tudi jahati, sem se posledično začela bolj ukvarjati s fotografijo konj. Vedno sem spremljala razne fotografinje po svetu, ki so fotografirali konje (predvsem Katarzyna Okrzesik-Mikołajek, ki mi je tudi vzornica). V Sloveniji pa takrat fotografiranje konj še ni bilo tako razširjeno (sicer še zdaj ni), in sem si rekla, da bi pa jaz začela, čeprav seveda nisem bila med prvimi.
Kje ste se sicer izobraževali in pridobivali potrebna znanja?
Z raziskovanjem in eksperimentiranjem z lastno opremo, nekaj od očeta; veliko pa iz kanala Youtube, raznih delavnic in veliko branja knjig avtorjev/fotografov, ki so se že ukvarjali s to vrsto fotografije ter seveda samo prakso. Poleg fotografiranja konj, rada pridobim znanje na drugih področjih. Nazadnje sem se poskusila v t.i. “fairy tale” (pravljični, op.a.) fotografiji, kjer nas je učila znana ukrajinska fotografinja Irina Dzhul, ki jo je povabil v Slovenijo fotograf David Keinne. Od nje sem pridobila veliko novega znanja, ki ga poskušam vključiti tudi v fotografijo konj.
Dajnko Photography
Kakšno je zanimanje za tovrstno fotografijo pri nas? Kdo se pretežno odloča za fotografije?
Zanimanje za fotografiranje konj je kar veliko, ampak je dandanes že kar nekaj konkurence/prijateljev, ki se s tem še uspešnejše ukvarjajo. Velikokrat je problem prevoz konja, zame tudi (kot študentki) prevoz na drugi konec Slovenije, zato tudi sama fotografiram bolj v predelu od Prekmurja pa do največ Ljubljane in sem s tem tudi bolj omejena. Za tovrstno fotografijo se večinoma odločajo jahači, ki želijo fotografiranja za spomin ali bodisi prodajo konj in prijatelji, ki želijo kolegu jahaču fotografiranje podariti kot darilo.
Dajnko Photography
Kako pa fotografiranje sicer poteka? Koliko truda je potrebno vložiti, da pravzaprav animirate in slikate tako mogočno žival?
Fotografiranje vedno poteka v bližini doma konja in lastnika. Želim, da sta oba na fotografiranju karseda sproščena, saj tudi tako konj bolj sodeluje in se ne ozira pretirano okoli sebe. Res je, da včasih potem ta lokacija ni optimalna, a vedno poskusim najti delujoče elemente na lokaciji, da se lepo povezujejo z zgodbo in povezanostjo med njima. Fotografiranje konja in lastnika vedno razdelim v dve opciji: v polni opremi ali v oglavki, ki je res trpežna, saj je prestala tudi pobeg konja in njegovo postavljanje na zadnje noge. V kolikor misli jahač/lastnik, da uporaba vrvice ni primerna in, da bi raje bil fotografiran s konjem v opremi, to upoštevam. Vedno se prilagodim stranki, saj bodo tudi fotografije izpadle lepše, če sta oba mirna in brez strahu, kot pa, če bi lastnik mogel biti konstantno na preži. Pri takšnem fotografiranju si lahko vzamem dlje časa, saj se vsake toliko konj premika in mu ni zoprno. Večina fotografov, vključno z menoj, najraje poseže po naravni zlati uri (ang. »golden hour«), povsem iz tehničnih razlogov – izognemo se ostrim sencam, napetim očem in zažganim obrazom. Pri fotografiranju na črnem ozadju, omenim, da je krajše, saj je konju potrebno več stanja in posledično prej postane nemiren. Občasno mi pri fotografiranju pomaga fant, ki deluje predvsem kot asistent za pridobivanje pozornosti konja (smeh). Na to temo sem pripravila tudi diplomsko nalogo. Odločitev izbire fotografij prepustim lastniku oz. stranki, v smislu, da jim pošljem galerijo preurejenih fotografij, ti se pa odločijo, katere so jim najbolj všeč.
Dajnko Photography
Kakšne pripomočke potrebujete?
Pripomočki so v veliki meri priboljški in telefon z youtube zvoki prhanja, rezgetanja konj ali kakšnih visokih tonov (npr. piskajoče igrače ali podobno). Včasih imam tudi konje, ki so tako navajeni vseh zvokov, da jim je čisto vseeno za svet in ne reagirajo na nič. Pri takem potem poskusim vsaj pridobiti oba ušesa obrnjena naprej. Pri fotografiranju na črnem ozadju odlično deluje manjše ogledalo, saj se takrat izredno našopirijo (sicer ne vsi) in lepo ukrivijo in napnejo vrat, kar tudi lepše izpade na fotografijah.
Kakšni “modeli” so konji? Kako zahtevno je delo z njimi?
Konji so radi težki modeli. Ne morem primerjati portretno fotografiranje ljudi s portretnim fotografiranjem konj. Znajo biti trmasti in moraš bit zares hiter, da jih uloviš v tisti eni sekundi, kjer stojijo točno tako, kot si si zamislil, ker se bo morda v naslednjem trenutku že npr. grizel za nogo. Ljudem pa v glavnem rečeš, naj se postavijo tako in tako in imaš že narejeno fotografijo.
Dajnko Photography
Kako potekajo priprave na fotografije?
Moram priznati, da sem včasih kar nervozna pred fotografiranjem, saj se lahko zgodi, da so fotografije na fotoaparatu videti odlične in ostre ter brez šuma. Kasneje pa jih pogledam na računalniku in je ravno obratno – slaba svetloba, rahlo neoster subjekt in šum. Ampak na srečo naredim toliko fotografij, da imam potem kar nekaj izbire in ostrih fotografij. Dan pred odhodom si pripravim vso potrebno opremo, da slučajno kaj ne pozabim. Na lokacijo pa rada pridem vsaj pol ure prej, da si ogledam prostore, kamor lahko postavim konja oz. konja in lastnika. Z lastnikom sem dan prej na vezi, da se zmenimo vse podrobnosti. Seveda je pomembno tudi, da je konj dejansko čist, sem že imela trenutke, ko kakšen ni bil čist, in so potem portretne fotografije v večini neuporabne in manj privlačne.
Kakšne motive upodabljate (glede na letni čas, priložnosti, po željah lastnikov…)?
Večino delam glede na letni čas ali na želje lastnikov. Osredotočam se na to, da je konj prikazan v naravi, po možnosti stran od motečih stavb. V trenutnem božičnem času pa se pogosto poslužujem venčka, ki ga ovijem okoli vratu konja.
Dajnko Photography
Ste prejeli že kakšno nagrado?
Sem. Sicer ne v zvrsti fotografiranja konj, temveč bolj v drugih tematikah. Rada sodelujem v kakšnem fotografskem natečaju, še raje pa imam, če dobim nagrado. Pri natečajih fotografske zveze Slovenije, sem dobila nekaj 2. in 3. mest. Od kakšnih lokalnih pa tudi kakšno prvo mesto. To vedno jemljem, kot potrditev, da delam v pravi smeri tudi v drugih smereh moje fotografske poti.
Sodelujete tudi s kakšnimi konjeniškimi klubi, društvi in zanje pripravljate fotografije?
Zaenkrat še ne. Sem pa vedno pripravljena na kakšna sodelovanja.
Dajnko Photography
Koliko časa slikanje približno traja?
Vsa moja fotografiranja trajajo največ 1-2 uri. Vedno pa spremljam počutje konja, kdaj že začenja postajati nemiren, kdaj pade motivacija lastniku in kdaj končamo tudi v roku ene ure fotografiranja (ali celo prej). Vedno želim, da je fotografiranje za stranko in konja neka zabava in dober spomin. Nikoli nočem, da bi jim fotografiranje postalo mučno ali dolgočasno. Včasih se sicer zgodi, da imam s kakšnim lastnikom šum v komunikaciji, zato je tudi včasih potrebno dlje, da dosežem od lastnika in konja željeno pozo.
Koliko fotografij povprečno posnamete?
Uf. Zelo odvisno od vrste fotografiranja in konjevega sodelovanja in počutja. V kolikor zelo rad sodeluje in kot rada rečem “da je pravi pozer”, jih naredim včasih manj, kot, če ni konjev dan in je potrebno več časa, da dobim željene fotografije. Okvirno jih naredim med 500-800, včasih se pa zna zgoditi, da mi je všeč nek detalj ali svetloba in jih naredim celo preko 1000.
Kako dolgo traja obdelava fotografij?
Obdelava fotografij je odvisna od vrste fotografiranja, ampak načeloma vse fotografije preuredim v dveh ali treh tednih, v kolikor sem na polno zasedena. Če imam čas pa fotografije včasih preuredim že v enem tednu. Na primer fotografije s konjeniških tekem se trudim preurediti do naslednjega delovnega dne, saj vem, da če kateri jahač zmaga, ali je za njim/njo prva tekma, bo želel to čimprej objaviti (oz. ovekovečiti spomin). V kolikor fotografiram lastnika in konja, je obdelava in čas odvisen od tega, ali se bo lastnik fotografiral s konjem v jahalni opremi (torej sedlo, uzda, itd.) ali z vrvično oglavko, ki jo kasneje izrežem, da konj poleg lastnika deluje prost. Slednje zahteva dlje časa za preurejanje in je tudi bolj kompleksno. Fotografiranje na črnem ozadju mi vzame največ časa, saj črno ozadje rada vrišem sama, zato za posamezno fotografijo včasih porabim tudi do dve uri. Najhitreje poteka portretno fotografiranje parov, saj zahteva najmanj obdelave.
Dajnko Photography
S čim se še ukvarjate?
Poleg jahanja in fotografiranja sem velik ljubitelj gledanja serij, predvsem teh “true-crime”, srhljivk in podobno. Če imam le čas, in če so zelo zanimive, jih pregledam v enem ali dveh dneh. Zelo zanimive so mi serije o serijskih morilcih in njihovi psihologiji; nekako sem se tega lotila tudi za svojo magistrsko nalogo. V prostem času tudi igram kakšne igre.
Kakšne fotografije poleg fotografij konj še ustvarjate?
Poleg fotografije konj se ukvarjam tudi s portretno fotografijo parov, zelo poredko tudi z fotografiranjem novorojenčkov. Občasno se preizkusim tudi v kakšni produktni fotografiji in fotografiji porok. Najraje pa se lotim umetniške fotografije, ki mi pusti prosto pot ustvarjanja.
Razmišljate morda o razstavi? Kje predstavljate svoja dela?
Vsak fotograf vedno razmišlja o kakšni razstavi. Vendar so velikokrat razstave preveliki strošek in je dejanska organizacija razstave veliko dražja, kot če fotografije prikažeš na spletu. Imela sem že nekaj razstavljenih fotografij, predvsem po kakšnem fotografskem natečaju, kjer je bila moja fotografija sprejeta ali nagrajena in nekajkrat tudi na fakulteti, ki jo obiskujem. Ampak seveda pri teh razstavljenih fotografijah so bili konji redkokdaj modeli. Ker se dandanes vse vrti okoli spleta in družbenih omrežjih, predstavljam svoja dela na straneh Facebook, Instagram in občasno tudi na TikToku. Letos sem tudi prvič ustvarila lasten koledar, od katerih sem del prispevkov podarila tudi Društvo za zaščito konj. Ta koledar nekako dojemam kot drugačen način “razstave” mojega dela.
