Veliko mesecev neprekinjenega šolanja na daljavo je eden tistih rekordov, na katerega ne gledamo najbolj s ponosom. Nekateri otroci so solidno opravljali obveznosti, nekaterim – redkim – je tak način dela celo ustrezal, zagotovo pa obstaja delež učencev, ki se v tem času niso naučili skoraj nič. »Srčno upam, da bodo učitelji zmogli neobsojajoče sprejeti dejstvo, da se v času pouka na daljavo nekateri učenci niso naučili ničesar. Tudi če so se učitelji zelo trudili, da bi se,« je poudarila Koširjeva.

Ste ena izmed dejavnih članic Facebookove skupine Tudi nekateri otroci in mladostniki so rizična skupina. Zaščitimo jih! Od kod ideja, kaj je namen skupine?

Skupina je nastala na pobudo kolega Sandija Kofola kot posledica tega, da smo vsi čutili neko podobno nemoč pri tem, da sta psihološka in pedagoška stroka, ki bi lahko prispevali k smiselnim odločitvam v dobrobit otrok, izvzeti pri odločanju o ukrepih v zvezi s šolami in vrtci. Zato smo se organizirali in oglasili sami z namenom opozoriti na psihološke vidike tako zaprtja šol kot tudi nujnih korakov ob ponovnem odpiranju. V začetku februarja smo v ta namen organizirali okroglo mizo, kjer smo strokovnjaki izmenjali izkušnje, opažanja in stališča, vezana na psihološke in pedagoške vidike in razsežnosti zaprtja in ponovnega odprtja vrtcev in šol. Že nekaj časa opozarjamo na odsotnost politične volje za iskanje rešitev, kako pouk vendarle čimprej razmeroma varno vrniti v šole. Na kontinuumu od tega, da so šole povsem zaprte ali povsem odprte, je nekaj možnosti, kako v šolah ustvariti relativno – dovolj – varen prostor; že več mesecev močno pogrešamo iskanje in udejanjanje teh alternativ.

Kaj bi izpostavili kot največjo težavo šolanja od doma?

Izkušnje otrok, mladostnikov in staršev so različne – nekaterim je šlo kar v redu, večini pa je sploh v zadnjih tednih že zelo zelo upadla motivacija za delo. Za nezanemarljiv delež otrok in mladostnikov pa je bilo šolanje na daljavo izrazito neugodno. Mnogi otroci so bili mnogo prezgodaj velik del dneva prepuščeni sami sebi, ker so njihovi starši delali – mnogi so bili namreč prisiljeni delati več kot v običajnih razmerah. Nekateri otroci pa so bili zaprti v družinskih okoljih, kjer jim ni dobro. Mnogi starši zaradi osebnih stisk niso zmogli nuditi svojim otrokom okolja, kjer bi se počutili varne in kjer bi imeli solidne pogoje za učenje.

Izkušnje otrok, mladostnikov in staršev so različne – nekaterim je šlo kar v redu, večini pa je sploh v zadnjih tednih že zelo zelo upadla motivacija za delo. Za nezanemarljiv delež otrok in mladostnikov pa je bilo šolanje na daljavo izrazito neugodno.

Zelo me zabolijo komentarji šolanja na daljavo, ki kažejo na odsotnost zmožnosti ali pripravljenosti razumeti perspektivo nekoga drugega. Komentarji tipa »moja dva sta pa čisto v redu.« Ali pa »Kaj pa jim manjka, malo so za računalnikom, potem pa gledajo televizijo.«

Zame je to prikaz, da res ne razumemo, kaj naj bi šola bila. Šola je prostor, kjer se učimo o sebi in drugih, je pomemben vidik socializacije, ki lahko kompenzira ali dopolni marsikateri manko od doma.

Nismo bili vsi na isti ladji. Vsi smo bili v isti nevihti, le da so nekateri imeli jahte, drugi solidne barčice, nekateri gumijaste čolne, nekateri pa so se lahko oklenili le kosa lesa pred seboj.

Nismo bili vsi na isti ladji. Vsi smo bili v isti nevihti, le da so nekateri imeli jahte, drugi solidne barčice, nekateri gumijaste čolne, nekateri pa so se lahko oklenili le kosa lesa pred seboj.

Kako so se pri šolanju na daljavo odrezali učitelji?

Učitelji so se morali lani marca čez noč svoje delo prilagoditi povsem novi situaciji. Pred še posebej velikim izzivom so bili tisti z majhnimi otroki, ki naenkrat niso bili več v vrtcu ali v šoli, ter tisti, ki so bili manj vešči uporabe IKT za namene poučevanja.

Mnogi so zelo hitro našli načine, kako pouk na daljavo narediti več kot le pošiljanje nalog, kako ohranjati odnos z učenci. Nekateri učitelji so se zelo trudili vsaj malo podpreti tudi vrstniško učenje, povezanost, na različne načine so učencem sporočali, da jim je mar zanje in da so na voljo. Drugi so se pač trudili manj. Dejstvo je, da je socialno in čustveno učenje zelo težko podpirati na daljavo in tukaj bo ogromno izzivov, ko se otroci vrnejo v šole. Ob vrnitvi učencev v šole bo potrebno upoštevati tudi primanjkljaje in razlike med njimi, ki so v času pouka na daljavo nastali na področju njihovih socialnih in čustvenih spretnosti.

Ob vrnitvi učencev v šole bo potrebno upoštevati tudi primanjkljaje in razlike med njimi, ki so v času pouka na daljavo nastali na področju njihovih socialnih in čustvenih spretnosti.

Bojim se, da nismo pripravljeni na ogromne razlike v znanju in v drugih vidikih, ki so v tem času nastale med učenci. Upam, da bodo učitelji zmogli brez obsojanja sprejeti, da se nekateri učenci v tem času niso naučili ničesar. In da so na področju samoregulacije lastnega učenja, samoučinkovitosti in samopodobe celo v minusu glede na stanje pred korono. Skrbi me, ker bodo mnogi od teh otrok zaradi tega dobili sporočilo, da so sami krivi, ker če bi pridno delali, bi bilo vse ok.

Krivde za neuspeh torej ne gre avtomatsko pripisati temu, da je nekdo premalo delal?

Kako naj nekdo, ki je star 8 let in si deli napravo za delo s sestro, medtem ko sta v času pouka sama doma, ker starši razvažajo pakete, delajo v trgovini ali pa rešujejo življenja, napreduje v znanju? Še posebej, če ima morda otrok že od prej manko znanja, samoregulacije, če mu manjka izkušnja, da je lahko uspešen, če se potrudi. Kako naj se tak otrok na daljavo uči in dela za šolo?

Pa težav niso imeli samo najmlajši. Mladostniki – učenci višjih razredov osnovne šole in srednješolci – naj bi samostojni in naj ne bi potrebovali pomoči staršev. Če ima mladostnik, ki ima že sicer težave s samoregulacijo učenja, možnost, da se priklopi na slušalke in med poukom igra igrice, bo to seveda počel. In nepošteno ga je zaradi tega obsojati. Tudi odrasli neradi počnemo stvari, v katerih nismo dobri ali pa niso zabavne, kaj šele otroci, kaj šele mladostniki.

Tudi v javnosti smo slišali, da smo starši sami krivi, če otroci ne bodo delali za šolo.

Zelo me je zmotil pojav, ki ga bi poimenovala vzpon pridigarjev. Tudi med strokovnjaki se je v tem času pojavljalo veliko obsojanja staršev. Zgrožena sem, da nekateri strokovnjaki za delo z ljudmi sodelujejo v viktimizaciji najbolj ranljivih skupin. Če niste v redu, je nekaj narobe z vami, vprašajte se, ali ste sploh navajeni z otroki preživljati čas, so komentarji, nad katerimi sem milo rečeno razočarana.

Že dlje časa zaskrbljeno opazujem, da se na področju vzgoje in medosebnih odnosov kot strokovnjaki pojavljajo pridigarji, ki bi se kot strokovnjaki za delo z ljudmi morali zavedati, da očitki, obsojanje in moraliziranje še nikogar niso naredili boljšega človeka (ali starša). Kadar je nekdo v stiski, res ne potrebuje še vzbujanja občutkov krivde in žuganja s prstom.

Že dlje časa zaskrbljeno opazujem, da se na področju vzgoje in medosebnih odnosov kot strokovnjaki pojavljajo pridigarji, ki bi se kot strokovnjaki za delo z ljudmi morali zavedati, da očitki, obsojanje in moraliziranje še nikogar niso naredili boljšega človeka (ali starša). Kadar je nekdo v stiski, res ne potrebuje še vzbujanja občutkov krivde in žuganja s prstom. Le v odnosu sprejemanja lahko raziskujemo svoje (tudi neprimerno) vedenje in iščemo načine, kako postati boljši.

Omenili ste, da si šolanje narobe razlagamo. Kaj je torej učenje v šoli?

V mislih sem imela predvsem to, da je šola mnogo več kot učenje matematike, angleščine, kemije … je prostor učenja o sebi in o drugih – o tem, kako v skupnosti rešujemo konflikte, kakšne odnose vzpostavljamo, kako se znajdemo v skupini z izrazito različnimi vrednotami, stališči, mnenji – kar šolski razred brez dvoma je.

A če se vendarle osredotočiva na vidik znanja – učenje je vedno nežna prisila iz območja udobja. Pravo učenje je namreč vedno težko, saj pomeni vlaganje truda brez zagotovila, da bo ta poplačan. Zato dobrega učitelja tuja literatura opisuje z izrazom »warm demander« – topel zahtevnež.

Za kakovostno učenje je potrebno oboje – visoke zahteve in podpora. Sama učenje pogosto primerjam s skokom v prepad. Če se želim ali moram naučiti nečesa novega, moram skočiti v neznano. A moram ob tem tudi vedeti, da ni nič hudega, če se malo potolčem ali če mi skok prvič ne uspe. Žal je pri nas v šolah po moji oceni še vedno preveč grobega porivanja v prepad. Rečemo, moraš, ker morajo tudi vsi ostali – pri tem pa ne upoštevamo, da je ta isti prepad za nekatere le majhen hribček, s katerega se z lahkoto odkotalijo, za druge pa nevarna in strma pečina. Ok je, da od njih zahtevamo, da skočijo. Ni pa ok, da jih porinemo in pustimo, da se vedno znova potolčejo Najbolj nevarna je izkušnja, da ti ne more uspeti, tudi če se potrudiš.

Rečemo, moraš, ker morajo tudi vsi ostali – pri tem pa ne upoštevamo, da je ta isti prepad za nekatere le majhen hribček, s katerega se z lahkoto odkotalijo, za druge pa nevarna in strma pečina. Ok je, da od njih zahtevamo, da skočijo. Ni pa ok, da jih porinemo in pustimo, da se vedno znova potolčejo Najbolj nevarna je izkušnja, da ti ne more uspeti, tudi če se potrudiš.

Bojim se, da bodo to izkušnjo zdaj številni otroci dobili. Nekaj so delali, trudili so se po najboljšim močeh, a to ni bilo dovolj. Izkušnja, da trud ni bil pripoznan in opažen, da ne glede na to, kako se potrudim, ostajam neuspešna, vodi v razvoj naučene nemoči. To pa je vzorec, ki je z vidika motivacije za učenje izrazito problematičen.

Ta nemoč se ne kaže na način, da bi nekdo dvignil roko in rekel, učiteljica, meni to ne gre. Pogosto se vzpostavi obrambna drža, ki se kaže v komentarjih, da je vse bedno, da nima smisla, da cilj tako ni pomemben. Žal marsikdo že zelo zgodaj ugotovi, da je šola prostor, kjer se on pač ne more izkazati. V začetnih letih šolanja bi moral vsakdo pridobiti izkušnjo, da je njegov trud cenjen in pripoznan. To ne pomeni, da morajo imeti vsi same petke – daleč od tega. Ključno je, da učitelj opazi, da se trudi, da to pripozna in otroka podpre pri njegovem učenju od točke, kjer otrok trenutno je, in ne, kjer bi po njegovem mnenju »moral« biti.

Zdaj, ko se otroci vračajo v šole, se bojim, da nismo pripravljeni na te ogromne razlike, ki so med njimi nastale. Zdaj bi otroci bolj kot kadarkoli potrebovali njihovim trenutnim zmožnostim prilagojene izzive. Potrebujejo sporočilo, da je potrebno veliko nadoknaditi: seveda bomo od njih zahtevali izstop iz območja udobja, seveda jih bomo povabili, da skočijo v neznano, a ključno je, da jih pri tem podpremo – jim nastavimo blazino, ko padejo, jim damo padalo. Kaj to pomeni? Pomeni, da jih učimo tudi, kako se učiti, kako se lotiti učenja, kako vztrajati, ko je težko, kako se spoprijeti s stisko, ko mi ne uspe. Otroci nas najbolj potrebujejo, kadar niso uspešni.

Kako bo po vašem mnenju zdaj potekalo poučevanje in ocenjevanje?

Na Zavodu RS za šolstvo so pripravili splošna priporočila glede izvedbe pouka po tem daljšem zaprtju šol in upam, da so na šolah poskrbeli, da so učitelji s temi priporočili seznanjeni. Verjamem, da bo senzibilen učitelj kljub odsotnosti jasnih sistemskih napotkov znanje otrok najprej preveril, poskušal kompenzirati primanjkljaje in šele potem pričel z ocenjevanjem.

Žal so nekateri učitelji – upam, da redki – še vedno prepričani, da je njihovo temeljno poslanstvo obdelati delovni zvezek in pridobiti vse ocene.

Žal so nekateri učitelji – upam, da redki – še vedno prepričani, da je njihovo temeljno poslanstvo obdelati delovni zvezek in pridobiti vse ocene. Hitenje z ocenjevanjem je v teh razmerah krivično.

Kako naj torej učitelj oceni, kako nadaljevati s poukom?

Učitelji bodo pred ogromnim izzivom in žal pri tem vsaj zaenkrat precej prepuščeni sami sebi, brez sistemske opore.
Bojim se, da se bodo pri poučevanju mnogi preveč prilagajali nekemu imaginarnemu povprečju. Nekateri otroci se dejansko v tem času niso naučili skoraj nič. Nekateri pa so v tem času dokaj uspešno napredovali.

Zdaj se bojim, da se bomo vrnili v situacijo, kakršna je bila. S težavami, ki so se še dodatno poglobile.

Takšna situacija kliče po dobro načrtovani diferenciaciji in individualizaciji, ki bi morala biti tudi sistemsko podprta. Pobud Ministrstvu za načrtovanje jasne in strokovno utemeljene strategije sistemskih in strokovnih ukrepov po vrnitvi otrok v šole je bilo, s strani različnih strokovnjakov, ogromno.

Ko smo imeli prvi val, je bilo veliko govora o tem, da je ta kriza lahko priložnost za nekatere potrebne spremembe našega sistema. Zdaj se bojim, da se bomo vrnili v situacijo, kakršna je bila. S težavami, ki so se še dodatno poglobile.

Kakšne posledice šolanja na daljavo opažate že zdaj?

Nujno bi bilo najprej oceniti stanje. Pa ne z namenom, da ugotovimo, da se nekdo ni nič učil, ne z namenom sankcij. Ta povratna informacija je ključna za načrtovanje nadaljnjih ukrepov.

V zadnjih tednih velikokrat slišim ali preberem, da je poudarjanje povečevanja razlik med otroki ter njihovega doživljanja stisk pretiravanje, da otroci sploh niso v taki stiski. Pri tem velja ozavestiti, da ljudje o svojih stiskah običajno težko govorimo, še posebej v kontekstih, ki so izrazito obsojajoči. Otrok, ki mu je hudo, običajno ne bo dvignil roke in rekel v stiski sem. Tudi ne bo vedno svoje stiske izrazil na načine, ki vzbujajo sočutje.

Vrtec oziroma šola predstavlja na področju varovanja duševnega zdravja otrok in mladostnikov ključnega “vratarja” sistema – strokovni delavci v vrtcih in šolah so običajno tisti, ki prepoznajo stisko in otroka, mladostnika in/ali družino usmerijo v specializirane ustanove. Zaradi zaprtja šol otroci in mladostniki, ki bi potrebovali specializirano obravnavo, v mnogo večjem deležu ostajajo neprepoznani in niso deležni obravnave in pomoči, ki bi jo potrebovali.

Zaradi zaprtja šol otroci in mladostniki, ki bi potrebovali specializirano obravnavo, v mnogo večjem deležu ostajajo neprepoznani in niso deležni obravnave in pomoči, ki bi jo potrebovali.

Teh stisk zagotovo ne bomo opazili in prepoznali že v prvem tednu vrnitve v šolo. Zato potrebujemo jasno strategijo ter okrepljeno ekipo strokovnjakov različnih profilov, ki bodo naslovili vse izzive, ki ji bo epidemija šele prinesla.

Nujno bi bilo najprej oceniti stanje. Pa ne z namenom, da ugotovimo, da se nekdo ni nič učil, ne z namenom sankcij. Ta povratna informacija je ključna za načrtovanje nadaljnjih ukrepov.

Ali obstajajo kaki tipični znaki stiske, lahko starši naredimo kaj, da bodo čim manjše?

Otroci potrebujejo predvsem izkušnjo, da smo jih podprli iz točke, kjer se trenutno nahajajo, da smo jim postavili neke cilje, ki so jim kos, ki so jih zmožni doseči, če se potrudijo. Če od otroka zahtevamo nekaj, česar trenutno še ne zmore, ne bo zalegla nobena obljuba nagrade in nobena grožnja s kaznijo. Samo poglobili bomo naučeno nemoč – torej prepričanje, da ne glede na to, kako se potrudim, meni že ne bo uspelo.

Kako naj bi po vašem mnenju potekalo vračanje v srednje šole, fakultete?

To je vprašanje za epidemiologe. Vendarle pa se sprašujem, kaj je zdaj z vsemi modeli, o katerih smo poslušali poleti – zakaj se zdi, kot da imamo na voljo le dve skrajnosti – popolno zaprtje in popolno odprtje, ne išče pa se načinov, ki bi tudi mladostnikom omogočili vsaj delno vrnitev v šole na način, ki bi bil relativno varen. Najbrž mnogo bolj kot to, da se družijo v nakupovalnih središčih.

Mladostniki so ena večjih žrtev te krize. Predstavljajte si nekoga, ki obiskuje triletno poklicno izobraževanje, lani je bil prvi letnik, pol leta je bil pri pouku. Sošolcev še niti ni imel možnosti dobro spoznati, da ne govorimo o praktičnem usposabljanju. Naslednje leto bo šolanje končal in s tem vsaj na papirju pridobil neke poklicne kompetence.

Mladi ljudje, ki so bili na neki poti samostojnosti so zdaj res grobo ovirani v nujnih razvojnih nalogah.

Mladostniki potrebujejo in iščejo priložnosti, da se oddaljijo iz družinskega okolja, da se udejstvujejo v drugih okoljih. V svojih razvojnih nalogah so bili zdaj mladostniki zelo grobo frustrirani. Enako velja za študente. Mladi ljudje, ki so bili na neki poti samostojnosti so zdaj res grobo ovirani v nujnih razvojnih nalogah. Ali bodo in kakšne bodo posledice tega, bo pokazal čas. Vsekakor pa bi morala biti vrnitev izobraževanja v učilnice in predavalnice ena od prioritet pri sproščanju ukrepov.