Še tik pred novim letom se je v dokumentarcu Skrivnosti z Beethovnove ulice radovedno spraševal, kakšne povezave je imel Ludwig van Beethoven s Slovenijo in Slovenci. Izkazalo se je, da kar precejšnje. Z malo domišljije na podlagi realnosti. Nato je v prvem delu nadaljevanke Primeri inšpektorja Vrenka z mlado zalo in na pol golo deklino razlagal, kje in kaj da fotografira. Edini v zares sproščeni in pravi mariborščini. Spet na Pohorju. Tam torej, kjer je briljiral v filmu Stekle lisice (2017), kjer je igral in napisal scenarij. Za prvi slovenski vestern. Kjer seveda prežagajo šank.

»Všeč mi je, kar sem videl. Ni ne prepočasi, ne prehitro, ravno prav za kriminalno serijo,« nam je igralec, šansonist, pianist, režiser, prevajalec in scenarist Jure Ivanušič povedal v intervjuju po prvem delu nadaljevanke Primeri inšpektorja Vrenka. Še dobro. Ker v drugem se izkaže, da… Ne bomo razkrili. Seveda nisva mogla mimo vsesplošne opazke, da v seriji kljub krasnim kulisam Mariborsko ne govorijo mariborsko. Po naše. Ivanušič obenem poudarja, da je slovenščina tako lep jezik in da so narečja v bistvu bogastvo.

Jure, kdo od velikih skladateljev, ki ste jih upodobili, nam je najbližje?

»Po stiku z nami?«

Tudi, ampak predvsem po tem, kdo nam je najbolj pisan na kožo.

»Uuu, dobro, težko vprašanje (smeh). Ampak saj že stikov je bilo kar nekaj. Franz Liszt je koncertiral v Mariboru in Rogaški Slatini. Gustav Mahler je bil v Ljubljani, Benjamin Britten v Mariboru. Za Beethovna pa vemo, da se z Dunaja praktično ni več premaknil, ko se je enkrat tam ustalil.«

In če ne gre Mohamed h gori… Beethovnih povezav s Slovenci res ni umanjkalo, kakor nakažete v filmu?

»Povabljen sem bil k projektu, da naredim v jubilejnem letu 250-letnici njegovega rojstva nekaj v povezavi med Beethovnom in Slovenci. Premisa je nato bila, kakšen je bil ‘moj’ odnos z njim – glede nato, da pripadam Slovencem in se je zgodila zelo iskrena konceptupana premisa, da napravimo igran dokumentarec-fikcijo, kjer igralec/glasbenik začne nekako razmišljati, kaj je imel Beethoven s Slovenci.«

Finance mu je urejal Demšar

Beethovna ste že upodabljali, ne?

»Ja, upodabljal sem ga že prej, zato me je zanimalo, kdo je ‘ta’, ki se s tem ukvarja, torej ‘jaz’, da naredi(m) še korak dlje pri odnosu z njim. V pol leta intenzivnega raziskovanja in brskanja sem potem našel blazno zanimive stvari, nekatere dokaj neznane, tudi za muzikologe in zgodovinarje. O Mariji Košak nismo vedeli skoraj nič, o Juriju Mihevcu pa zelo malo, sploh pa ne, da je bil Ignaz Zupančič iz Goriških Brd. Našel sem še (marsi)kaj, kar v film ni prišlo zaradi rdeče niti, recimo to, da mu je finančne stvari urejeval človek s priimkom Demšar.«

Kako je bilo na Beethovnovi ulici v Ljubljani spraševati ljudi na ulici, kaj vedo o Beethovnu?

»Pa… Malo je bilo naporno sredi ulice in sredi dneva spraševati in cukati ljudi za rokav, ker to ni najbolj v mojem karakterju (smeh). Mislil sem, da bodo vedeli manj, tako da me je zelo presenetil ne le njihov odziv, ampak tudi poznavanje. Niso le pokimali, da ga poznajo, ampak so znali o njem tudi kaj povedati.«

Film je bil predvajan v prime time terminu. In ne pozno zvečer, kot ponavadi, ko gre za klasično glasbo ali t.i. »resno kulturo«.

»Če daš nekaj v prime time, imaš takoj toliko večji krog gledalcev, jasno. Sploh pa ni bil to le film o klasični glasbi, le počelo je bilo, da je šlo za Beethovna. Šlo je bolj za njegove neznane povezave s slovensko govorečim okoljem. Dobili smo strašno dobre odzive od skladateljev, režiserjev in ljudi, ki se bavijo s povsem drugimi področji: od zdravnikov do fizikov. Pozitivno so film torej sprejeli tisti, ki se s klasiko sploh ne ubadajo.«

Z Vezoviškom nista odkrivala Amerike

Dokumentarna fikcija je pa pri nas bolj redek žanr?

»O, ja. Pri nas je šlo za premiso, da umetnik forenzično raziskuje in sproti pove, kaj je odkril, vmes pa se mu dogajajo domišljijski prizori. Takšen pristop ponudi precej več vprašanj kot odgovorov. Ko sva z Markom Vezoviškom naredila scenarij, za kar sva porabila neto dva meseca časa, nisva ravno odkrivala Amerike. Koncept je narekoval, da se nisva obremenjevala s tem, da bi šlo za klasičen dokumentarec, temveč da neznane stvari za naš prostor kolikor se le da plastično prikaževa.«

Predlani smo gledali podoben film tudi o Ivanu Cankarju. Leta 2000 smo poskušali z igrano serijo o Francetu Prešernu. Kaj je za nas najbolj primerno? Morda kakšen Formanov Amadeus (1984), ki je vam bil blizu?

»Režiser Miloš Forman je izjavil, da je, ko so ga peljali gledati predstavo Amadeus, najprej rekel, o joj ne, ne še ena biografija skladatelja. To je bilo namreč najmanj ‘nevarno’, take predstave in filmi so bile dolge, ustaljene tirade. Potem pa je ugotovil, da je bila super stvar, ker ni bil le film o Mozartu, ampak o tem večnem vprašanju, kako sobivata povprečnež, torej Antonio Salieri, in genij. V vseh takšnih biografskih prerezih bi bilo zato bolj važno osredotočenje na eno scenaristično stvar, ki zadeva slehernika kadarkoli: danes, pred sto leti ali čez sto let. Človeški odnosi so namreč večni, počela drame so v njih vedno prisotna. Cankar je imel, recimo, probleme z Aškercem in drugimi in zanimivo bi bilo videti upodobitev, kako se je sam notranje odzval na takšne izzive. Šolski dokumentarec pač ni več zanimiv. Žal se takih zadev ne lotevamo več, ampak razlog je predvsem, jasno, v finaninciranju. Že kostumi, recimo, so izjemno dragi.«

Veliko oglaševanja, velika pozornost

Vlagati pa je treba tudi v promocijo. Kar je vidno tudi pri gledanosti serije Primeri inšpektorja Vrenka. Za film Stekle lisice, kjer ste igrali v glavni vlogi in napisali scenarij, takšne promocije ni bilo. Film pa po svoje ravno zato velja skoraj za kultnega. Ker ga veliko ljudi ni videlo. In to leta 2017.

»Dvorezen meč je: če zelo oglašuješ, potem tudi mora delovati kot tovrstni masovni presežek, še sploh, če gre skupaj s politiko uredništva. Primeri inšpektorja Vrenka je projekt, ki ga je RTV Slovenija speljala v teh neljubih časih, ko je težko karkoli posneti, pa so vseeno vložili toliko sredstev in vsega, da so ob odličnem materialu knjig Avgusta Demšarja skušali izkoristiti aktualen trenutek. Pri Steklih lisicah je bila pa totalna neznanka, kaj bo. Film je potoval od Beograda od Moskve. In čeprav je v štajerščini, so ga tudi tam razumeli (smeh). Mene ne moti, če se govori nevtralni jezik, moti pa me, če se govori drugačno narečje, kakor predvideva dogajalni prostor. Bom tako povedal: Kekca smo vsi gledali in tam je bila uporabljena gorenjščina, ker samo podkrepi lepoto pokrajine.«

Čudno bi bilo, če bi Kekec, Mojca, Rožle, Pehta, Kosobrin in Bedanec govorili štajersko ali dolenjsko ali primorsko?

»Točno tako.«

Foto: Tv Slovenija

Bližje mariborščini kot štajerščini

Prebral sem komentar po prvem delu Primeri inšpektorja Vrenka, kjer je nekdo zapisal, da bi lahko vsaj našli fotografa – lik, ki ga igrate vi –, ki zna štajersko.

»Hahaha. Res? No, kaj še je s tem mislil, bi moral vprašati avtorja komentarja. Zase lahko rečem, da na snemanju ni bilo debate glede jezika, govoril pa resda nisem štajerščine, ampak sem bil bližje pogovorni mariborščini. Ta je malo ‘višja’, saj že v Steklih lisicah denimo nismo govorili pohorsko. Joj ne, ker nas ne bi nihče razumel. Tako je bilo tudi v filmu Slovenija, Avstralija in jutri ves svet. Pri Vrenku smo se bolj ukvarjali, kakšen lik zgraditi, kakšen naj bo psihološki profil lika. Dokaj zadovoljen sem s serijo, kar sem doslej videl, en del (pogovor je bil opravljen v petek, op. a.). Ker je sam zaplet pri Demšarju mojstrsko napisan in psihološko podprt.

Razumem, da se ljudje ubadajo, zakaj ne govorijo (bolj) mariborsko, malo manj pa, zakaj se manj ubadajo z zgodbo. Taki krimiči bi mogoče morali biti narejeni v celoti, torej ne razdeljeni na šest delov, trije primeri na dve epizodi. Razumem, da je več delov, da je tak razpis, toda format ura pa pol bi mogoče bolje deloval. Bi bolj zadela zgodba na začetku, ampak to je že stvar produkcije.«

Mimogrede, kakšen se vam zdi Maribor kot mesto na (malem) zaslonu?

»Izjemno fotogenično, prinese svežino.«

Na Hrvaškem se učijo narečij

Kaj torej narediti z jezikom? Pri nas se najbrž narečij na AGRFT ne uči?
»Jernej Šugman, recimo, je zelo govoril lepo štajersko. Pa sploh ni bil od tukaj. V Zagrebu se na faksu narečij recimo učijo. Pri nas tega, da bi bil specifičen predmet, žal ni. Je pa res, da se tam izbirajo tudi posledično specifične tematike. Igralec pa po mojem mnenju mora obvladati narečja, če ne, se ga pa pač nauči. Tako pač je.«

Tadej Toš mi je povedal, da je do onemoglosti vadil stavek »Ti, Bosanc, mi te bomo zdej ostrigl, veš, zastonj« v filmu Outsider. Vi ste tam igrali lik Podgane. In govorili orto ljubljansko.

»Lažje je, vedno, če govoriš svoje narečje, ampak če ne govoriš v svojem, ne smeš razmišljati o tem, kako govoriš. Temveč o drugih stvareh: karakterju, emotivni podstati in tem. Ko enkrat snemaš, je prepozno, da bi razmišljal o narečju. Andrej Rozman Roza je recimo napisal predstavo Baal, kjer sem se spet moral naučiti ljubljanske govorice. Šel sem po Ljubljani, poslušal, kako govorijo in se prelevelil v Ljubljčana, da je na odru postalo bolj organsko. Saj če igraš psihičnega bolnika, greš tudi na psihiatrijo študirat, kako je to videti.«

V Mehiki »prodal« Slovenijo

»Ko sem se učil španščine na popotovanju po Mehiki, ker si tam brez nje ne moreš veliko pomagati, se spomnim, da me je domačin vprašal, kaj je recimo takega na Sloveniji, da bi šel tja. En Nemec je rekel, da imamo poceni bencin in čike. In potem je Mehičan vprašal, kaj še. Proteusa imamo, človeško ribico, sem se pohvalil. Pa je rekel, da jih imajo oni sedem tisoč. Potem pa sem rekel, veš, imamo dvojino. Zgodi se nekaj v ljudeh, zakaj mi nimamo tega. Mi z manj besedami povemo več in smo mogoče celo inteligentnejši. In dvojina je jezik intime, imamo tudi, koliko, 50 narečij, kar je bogastvo. No, to ga je že bolj navdušilo.«