Če boste Dejana Pušenjaka, dolgoletnega novinarja Katedre, Dela in urednika sobotne priloge Večera, vprašali, kako bi se opisal, kaj da je, vam bo odgovoril, da bi rad bil pisatelj. Ampak začel bo in tudi je s tem, da je v tem trenutku gospodinjec. Ki pa je napisal knjigo. Zanj Retrovizor, ki je konec februarja izšel pri Založbi Pivec, ni samo knjiga, ampak je tudi in predvsem novinarski tekst. No, to in dnevnik gospodinjca.

Že žanrsko je njegova knjiga… Nekje vmes. Spominov in čikov polno razmišljanje o lucidnem Mariboru, karierno in doživeto presojanje novinarske tranzicije ter (vsako)dnevničarsko beleženje »sedanjosti«, ki se je zgodila do leta 2017. V Sloveniji, kot sva ugotavljala na klopci v centru mesta, namreč nimamo neposrednega prevoda za »non-fiction«. Kar pa ne pomeni, da ne gre za leposlovje. Ni ravno roman, ni zgolj (avto)biografija. Je… Pušenjak.

Intervju, v katerem se (še) tikamo

Pravi, da se mu v dobrem mesecu po izidu knjige, ki je že doživela prvi dotis, medtem pa prihaja že prvi ponatis, javljajo čisto običajni bralci, ki v knjigi niso omenjeni. Kar ni nezanemarljivo, saj je v knjigi omenjenih kar precej ljudi.

Tudi avtor tega intervjuja, ki sem izjemoma intervjuvanca tikal, držeč se tiste stare navade in nepisanega pravila, da se v našem cehu medsebojno tikamo. Tudi v intervjujih. Za vsako vikanje smo namreč nekoč mentorjem pač morali plačati špricer in se v lokalih, ki so bili tudi novinarska šola, naučili marsičesa, kar je veljalo dolga desetletja. Nato so prišli novi časi in spremembe, o katerih piše Pušenjak, ki je sicer še vedno odgovorni urednik občinskega Časopisa za prijazen Maribor.

»Berejo, berete blazno subtilno. Kar je bila pozitivna potrditev stare modrosti, da nikdar ne podcenjuj poslušalcev, gledalcev ali bralcev. Vsak drugi odziv bi lahko bil čisto dobra recenzija. Teh odzivov se najbolj veselim, torej ljudi, ki uživajo v procesu branja. Ena gospa mi je napisala, da ne čaka na konec, ampak zgolj uživa v branju. To je zame največji dosežek, ki ga avtor lahko doživi,« pravi Pušenjak, ki, kot je zapisano na platnicah knjige, stalno živi s štirimi ženskami, psičko in psom.

Ko je knjiga novinarski tekst

Če bi se zdaj opisal, kaj bi rekel, da si?

V tem trenutku sem gospodinjec, rad pa bi bil pisatelj.

No, saj knjiga Retrovizor je že izdana. Ni že dovolj za pisatelja?

Hm, ne vem, če je ena knjiga dovolj, da se kvalificiraš za pisatelja. Zame ni, dokazovati se moraš z večimi knjigami.

V knjigi zapišeš, pa tudi sicer rad poudariš, da gre za dolg novinarski tekst. Tudi sam imam rad dolge tekste, ampak ta je res ekstremno, tudi zate gotovo rekordno dolg. Skoraj štiristo strani! Zakaj je ta knjiga novinarski tekst?

Po metodi pisanja in pogledu na svet. Hodim po svetu in opisujem reči, ljudi, dogodke, kakor sem jih videl in to opišem po najboljših močeh, kar je pravzaprav novinarska metoda.

Je lokal novinarska šola?

Mimogrede, skoraj sram me je, ampak za lokal Grad, o katerem pišeš z nostalgično naklonjenostjo, nisem vedel, kje je imel vhod…

Nisi vedel? Kako?

Pač nisem. Kar po svoje dosti pove o tem, da se lahko marsikaj tudi izgubi. Kaj te je prevevalo, ko si precej pisal tudi o Mariboru? Mesta je namreč v knjigi kar precej. Pišeš o marsikaterem placu: od Grada, MKC-ja, Thalie, Tildo’sa do Hude kave.

Prevevala me je predvsem želja, da bi za sabo nekaj pustil in da bi prostori, ki so fizično izginili, vsaj nekje obstali. Pa čeprav zgolj v spominu. Opisujem prostore, ki so bili pomembni za kulturo in še bolj formacijo posameznih generacij.

Zdi se mi pomembno, da vsaj v nekem intelektualnem spominu ohranijo vrednost, kakršno so imeli. Takšno kot v mojem času. Ne dvomim pa, da danes taki lokali ne obstajajo več.

Zdi se mi pomembno, da vsaj v nekem intelektualnem spominu ohranijo vrednost, kakršno so imeli. Takšno kot v mojem času. Ne dvomim pa, da danes taki lokali ne obstajajo več.

Mogoče, zdaj v koroni tako ali tako ne moremo vedeti. So bili bari, gostilne, kafiči dobra, najboljša novinarska šola?

Tudi, seveda, ampak bistvena pri formaciji generacije je komunikacija. Prakticiraš jo lahko na marsikaterem kraju, vsekakor pa je dobro, če tak kraj nudi določeno varnost in občutek, da so tam sprejeti tudi »odbitki«, ki v vsakodnevnosti ponavadi izpadejo, tam pa najdejo prostor. Na takih mestih se lahko veliko naučiš.

Vsak kafič bi lahko imel 200 strani

Gre po tvoje za kontinuiran proces teh prostorov, po domače »punktov«, ali so vedno znova nastajali spontano?

Mislim, da je neka povezana zgodba. Kako točno nastajejo, pa nisem ugotovil. Misterij je, kako se določene družbene skupine dobivajo ravno na določenem mestu. Ti prostori so bili vsi po vrsti zelo, zelo drugačni. Ni niti skupnega imenovalca: nekateri so bili v centru, drugi ne, eni so bili vidni, drugi skriti. Ni magneta, ki bi pritegnil točno določeno skupino ljudi. Prav nepredvidljivost se mi zdi genialna.

Ko danes razmišljamo o odporu, ki ga nudimo represivnemu režimu, nikoli nihče ne more vedeti, na kakšen način bo nastal. Kje, kdaj, s kom. In to je čar življenja, ker veš, da vzniknil pa prav gotovo bo.

Ko danes razmišljamo o odporu, ki ga nudimo represivnemu režimu, nikoli nihče ne more vedeti, na kakšen način bo nastal. Kje, kdaj, s kom. In to je čar življenja, ker veš, da vzniknil pa prav gotovo bo.

V knjigi zapišeš, da bi bilo dobro, če bi nekdo napisal knjigo o vseh teh placih. Kako debela bi bila? Kaj vse bi vsebovala?

Uf, kako debela? Avtor bi se kar »fejst« moral omejiti. Nekako velja, da naj bi imela knjiga, ki se z lahkoto prebere, približno 200 strani. Moja je res dvakrat daljša, ampak sem se moral zelo potruditi, da sem držal napetost in, upam, ne izgubim bralca po prvi tretjini. Sicer pa bi za vsak kafič lahko napisal dvestostransko knjigo (smeh).

Pozitivci vs. negativci

Kako je pisati o ljudeh, ki jih poznaš, oni tebe, večina pa je še kako živih in sploh v novinarskih krogih relativno (po)znanih?

Dokaj zahtevno. Moja ideja je bila, da bi napisal knjigo o samih pozitivcih, ker nam to v glavnem manjka, žal pa v glavnem taki pozitivci iz zgodovine izpadejo. Redkokdo se spominja ljudi, ki so počeli nekaj dobrega in prijaznega, niso bili vojskovodje, kradljivci in podobno.

Ob pisanju sem nato ugotovil, da ne moreš pisati o pozitivnih ljudeh, ne da bi se dotaknil tudi negativcev, ker ti nujno stopijo na pot. Nisem imel težav s tem, kako jih opisovati, sem pa moral paziti, da mi količina negativnosti, ki se vsakodnevno sipa na nas, ne prevaga pri tem, da bi zasenčila pozitivne like.

Ob pisanju sem nato ugotovil, da ne moreš pisati o pozitivnih ljudeh, ne da bi se dotaknil tudi negativcev, ker ti nujno stopijo na pot. Nisem imel težav s tem, kako jih opisovati, sem pa moral paziti, da mi količina negativnosti, ki se vsakodnevno sipa na nas, ne prevaga pri tem, da bi zasenčila pozitivne like. Hotel sem dati nek spomin na zgodovino, ki so jo ustvarjali mladi in vsakodnevni ljudje z drobnimi prispevki.

Kakšno mesto je potem iz te prizme Maribor? Premore in ohranja več pozitivcev ali negativcev?

Težko izmerljivo. Upam, da si bodo zdaj, ko sem napisal knjigo, ljudje raje zapomnili pozitivce (smeh). Saj to ni napaka Maribora, vsa zgodovina se zvede na vojne, osvajalce, močne, premožne. Ni pa to vsa resnica. Bili smo tudi mi, ki ponavadi izpademo. Maribor ima vse potenciale, da ohrani svoje pozitivne dosežke. Ne opažam, da bi jih namenoma tiščal v anonimnost. Ali jih mesto promovira dovolj ali ne?

Glede nato, da Marko Zorko še nima svoje plošče ali spomenika, bi rekel, da ne, ampak dovolj je vsaj zavedanje, da v Mariboru živi ogromno progresivnih ljudi, ki lahko pokažejo naslednjim generacijam, kako se živi svobodno in kako stopati po njihovi poti.

Tega pa pravzaprav ne vem. Glede nato, da Marko Zorko še nima svoje plošče ali spomenika, bi rekel, da ne, ampak dovolj je vsaj zavedanje, da v Mariboru živi ogromno progresivnih ljudi, ki lahko pokažejo naslednjim generacijam, kako se živi svobodno in kako stopati po njihovi poti.

Mariborska novinarska kondicija

Novinarstvo, kar veva oba, ponudi različne izkušnje. Številni ni(s)mo ubrali tvoje poti, da bi po grenki izkušnji pisali tako… Umirjeno. Si pač želel le povedati svoj del, kakor si ga sam videl in doživel?
Ja, jaz pišem. Dobro, lahko bi naredil tudi kip, samo ga ne znam (smeh). Novinarji pišemo. Ali je bil moj vzgib zagrenjenost ali maščevanje, če te to zanima? Ne, te introspekcije nisem sposoben.

Pišeš o tem, kaj je šlo narobe v novinarstvu. Misliš, da bo kdo od tistih, ki si jim hudomušno pridal besedico »neki«, prebrali knjigo?

Ti so nebistveni. Postavljeni so le kot količki, ki se jim je treba izogniti med slalomiranjem. Želel bi si, da bi jo prebrali, velikega upanja v to pa nimam. Če bi jo prebrali, bi mi bilo vseeno super, bil bi zadovoljen.

Kakšen je Maribor zdaj novinarsko? V kakšni kondiciji je?

Morda je v slabšem položaju, kot je bil v času Katedre in Marša, res pa je, da sem star(ejši) in ti odzivi ne pridejo več toliko do mene. Vidim, da Maribor na drugih platformah živi bolj živo.

Ne bi pa pristal na tezo, da je novinarstvo v Mariboru padlo kvalitativno. Zelo so se pa zaostrili pogoji za dobro novinarsko delo, to zagotovo, ampak novinarski prispevki so še vedno na zavidljivo visoki ravni.

Ne bi pa pristal na tezo, da je novinarstvo v Mariboru padlo kvalitativno. Zelo so se pa zaostrili pogoji za dobro novinarsko delo, to zagotovo, ampak novinarski prispevki so še vedno na zavidljivo visoki ravni. Nisem zasledil, da bi bil v informativnem smislu nepotešen.

Kako je urejati dva brezplačnika

V knjigi skoraj ne omenjaš brezplačnikov RTS24, ki si ga urejal, in Časopis za prijazen Maribor, občinski časopis, ki ga še urejaš Kako je delati časopis za najširše množice?

Super. Dojemam jih kot vzvod za povezovanje mesta in ljudi. Če ga dojemaš na tak način, se mi zdi, da je teh mehanizmov kolikor hočeš. Večja težava so avtorji, presenetilo me je to, ker sem mislil, da je več ljudi, ki pišejo in razmišljajo o mestu. Najtežje vprašanje pri takem časopisu je, kako pokriti tako širok krog bralcev.

Ti je bilo ob pisanju knjige kaj žal, ker si pustil redno službo urednika sobotne priloge Večera?

Ne, ni mi bilo žal.

Razmišljal pa najbrž že si za nazaj?
To pa ja, predvsem v smislu, kaj bi še lahko naredil, ampak sem potem ugotovil, da lahko novinar prestopi iz enega medija na drugega. Sam sem to naredil s knjigo.

Kam pa naj se skrijemo brezposelni?

Zelo odkrito pišeš o svoji brezposelnosti. Ni najbolj pogosto, ponavadi se nekako potlači, skoraj stigmatizirano sramuje.

Zakaj? Če pa nas je sto tisoč, kam naj se skrijemo? Nobenih težav nimam s tem, ne razumem, zakaj bi to skrival. No, ni pa se s tem ravno za hvaliti (smeh). Najboljši detajl ob odhodu z Večera je bil, da sem imel nato v birokratskem obrazcu napisano »diplomirani filozof odpuščen iz razloga nesposobnosti«.

Najboljši detajl ob odhodu z Večera je bil, da sem imel nato v birokratskem obrazcu napisano »diplomirani filozof odpuščen iz razloga nesposobnosti«.

Moja poverjenica na zavodu za zaposlovanje je morala kar sesti na stol in priznala, uf, to bo pa kar težko najti službo (smeh). Njena prerokba se je v popolnosti izvršila!

Kakšni so zdaj tvoji dnevi?

Izpopolnjeni so vsako sekundo! Pravzaprav jih ne morem restavrarirati, ker je vsak dan dugačen, ampak nimam niti minute časa. Ni dneva, ki mi ne bi tekel brez neke zaposlitve. Moj dan je izpolnjen z zahtevnimi opravili. Se pa ne pritožujem in nikdar se mi ni zgodilo, da bi se mi čas ustavil, kar se pogosto zgodi, ko ostaneš brez službe. Imel sem morda srečo in sem vesel. Uživam v tem, da sem nonstop angažiran.

Pes na banki

Proti koncu knjige je precej simbolike, kjer je objavljeno podpisano potrdilo Tita Doberška, direktorja Dela, s katerim si lahko imel psa v redakciji. Zdi se mi, da je zate to skoraj prelomen odnos za neko družbo: ali imaš lahko psa v pisarni ali ne.

Ja, res je lahko eden od miniaturnih primerov, kjer lahko odčitamo stanje sveta.

Pa je prav, da ima nekdo psa v pisarni?

Prav je, da ga lahko imaš. Kot otrok sem s starši hodil v Avstrijo, kjer smo takratne dinarje menjavali v tedanje šilinge na banki. In moj prvi prizor iz tega področja je, da je pri bančni uslužbenki, ki je menjavala denar, ležal pes.

To danes ne bi šlo skozi, ni teorije. Sploh pa ne na banki.

Potem nam gre na slabše.

Šla sva oba, pes in jaz

Zakaj?
Ker se s tem prostor svobode in komunikacije krči. Kot sem napisal v knjigi, mi je zadnji veliki direktor najboljšega časopisa v državi dopustil, da sem lahko imel psa v pisarni zato, ker je bilo to dobro za sistem, ki ga je vodil.

Potem pa pride neki mamin sinček, ki mi to prepove in je totalno navdušen, kakšen frajer da je, ker lahko s prepovedmi uravnava stanje v podjetju, ki ga vodi.

Potem pa pride neki mamin sinček, ki mi to prepove in je totalno navdušen, kakšen frajer da je, ker lahko s prepovedmi uravnava stanje v podjetju, ki ga vodi. Nezavedajoč se, da s tem prispeva k destrukciji hiše, katere osnovna metoda je komunikacija.

Kam pa gremo zdaj? V smer, ko se bodo psi kdaj vrnili, ali tja, ko niti fikusov ne bo več v pisarnah?

To je odvisno od nas samih. Če si bomo prizadevali, da se bodo psi lahko vrnili v pisarne, si bomo to izborili. Jaz sem si to na Delu lahko izboril, na Večeru pa ne. Če bi ostal, ne bi popustil. Izboril bi si pravico, vztrajal bi pri tem: ali pes in jaz ali direktor. Morda sem pa nezavedno ravnal. In sva odšla pes in jaz (smeh).