Namakanje je osnovni tehnološki ukrep, katerega namen je zagotoviti optimalno rast in razvoj gojenih rastlin. Namakanje je dodajanje vode rastlinam, kadar je med vegetacijo v tleh primanjkuje. Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo so prepričani, da je namakanje kmetijskih zemljišč tehnološki ukrep, ki dolgoročno okrepi kmetijska gospodarstva, pripomore k učinkovitejši rabi vode v pridelavi hrane in daje potrošniku možnost lokalne oskrbe z varno in zdravo hrano. Naravne danosti za razvoj namakanja v Sloveniji so prostorsko raznolike, a dobre. Program razvoja podeželja (PRP) 2014–2020 je omogočal nepovratna finančna sredstva za vzpostavitev namakalnih sistemov, kar so izkoristili tudi v Lenartu, kjer so pred časom zaključili z gradnjo namakalnega sistema v Selcah.

O tej temi smo se pogovarjali red. prof. dr. Denisom Stajnkom, nosilcem predmetov Osnove namakanja in Namakanje II, s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. (op.a. Odgovori predstavljajo osebni pogled oziroma stališče profesorja do omenjene problematike in niso uradni odgovor fakultete ali univerze.)

Kakšne so vaše napovedi glede kmetijske pridelave v prihodnje?

Potrebno se je vprašati, ali je ta prihodnost do leta 2030 in zadeva sedanje gospodarje ali do 2050, če mislimo na prihodnji rod kmetov. Verjetno mislite v povezavi s klimatskimi spremembami, ki se jim tudi Slovenija ne bo mogla izogniti in iz katerih lahko razberemo, da bi se naj v Sloveniji temperatura glede na globalno povprečje nadpovprečno povečevala, medtem ko naj bi bila letna količina padavin približno enaka, vendar z drugačnim letnim razporedom padavin. V kolikor to pomeni manj padavin v času vegetacije, potem je smiselno razmišljati o proti suši bolj odpornih sistemih, kot so: spremenjeni načini obdelave tal, odpornejše sorte ali vrste rastlin.

V kolikor to pomeni manj padavin v času vegetacije, potem je smiselno razmišljati o proti suši bolj odpornih sistemih, kot so: spremenjeni načini obdelave tal, odpornejše sorte ali vrste rastlin.

Težko je reči, da bo kratkoročno do leta 2030 pridelava manjša kot danes, saj je odvisna od mnogih drugih dejavnikov (cene, kmetijske politike, razmerja v dobavnih verigah kmet-predelovalna industrija-trgovina- kupec). Zgodba pa se seveda lahko precej spremeni do leta 2050, če ne bo prišlo do večjega svetovnega soglasja o načinih boja proti klimatskim spremembam. Žal, imajo ljudje večinoma kratek spomin za naravne nesreče in še vedno vstajajo pri uveljavljenih, preverjenih praksah, kar je pogosto povezano s starostno strukturo in izobrazbo kmetov.

Bomo zmogli brez namakalnih, oroševalnih ali še kakšnih drugih sistemov?

Kmetije se bodo morale v največji meri prilagoditi na spremenjene klimatske razmere, saj je zgolj dobrih 34 % (75. 868 ha) vseh njivskih, sadjarskih in vinogradniški tal možno namakati (povzeto po CRP Raziskavi Biotehniške fakultete, Univerze v Ljubljani iz leta 2012 z naslovom Projekcija vodnih količin za namakanje v Sloveniji). V te površine so seveda vključene tudi površne, na katerih je potencialno možno oroševanje (sadovnjaki). Torej vsaj 2/3 kmetij  ne bo nikoli zaradi ekonomskih in ekoloških razlogov imelo možnosti namakanja svojih površin.

Katere poljščine oziroma kulture so najslabše prilagojene na sušne razmere? Katere najboljše?

Tudi to vprašanje zahteva kompleksen odgovor, ki se začne z intenzivnostjo kmetijske pridelave in pričakovano višino ter kakovostjo pridelkov, saj je znano, da so rastline, ki jih obilno gnojimo in ščitimo pred boleznimi in škodljivci, veliko bolj občutljive na sušo (konvencionalna pridelava) kot tiste v ekološki pridelavi. Vedeti moramo, da so pojavnost, pogostnost in škoda po suši zelo odvisni tudi od tipa tal, pri čemer kmetijske kulture ob istih vremenskih razmerah najbolj trpijo na lahkih tleh in najmanj na težkih. Torej ni nujno potrebno opustiti pridelavo določenih kultur, ampak se prilagoditi s tehnologijo, sortami, izbiro lokacije in tipa tal.

Torej ni nujno potrebno opustiti pridelavo določenih kultur, ampak se prilagoditi s tehnologijo, sortami, izbiro lokacije in tipa tal.

Poleg tega se postavlja vprašanje trga oziroma kupcev, ali in v kolikšni meri so se pripravljeni s svojimi navadami prilagoditi novim, suši prilagojenim kulturam. Znano dejstvo v Sloveniji in tudi širše v Evropi je, da večji del na poljih pridelane hrane pridelujemo neposredno za živali in ne za ljudi. Torej ni najboljših in najslabših poljščin. Npr. pšenica uspeva na svetu tudi na območjih, kjer je zgolj 250 mm padavin v vegetaciji, je pa količina pridelka manjša in morda kakovost nekoliko slabša. Pri večini vrst zelenjave kompromisov ni, saj pomanjkanje vode pogosto povzroči večinski izpad pridelave. Pri sadnem drevju pa najbolj trpi kakovost pridelkov.

Kako daleč smo v Sloveniji z namakalnimi sistemi?

Namakanje je tehnološki ukrep, ki je v Sloveniji nujen v primeru gojenja v zaprtih prostorih, na prostem pa v intenzivni vrtnarski pridelavi, drevesničarstvu in trsničarstvu ter jagodičevju. Največ površin je v Sloveniji v kategoriji njive in vrtovi ter pašniki in travniki, kjer pa namakanje ni nujen ukrep in ga kmetje večinoma izvajajo zgolj ob sušah ali pa v želji bo večjem in kakovostnejšem pridelku. Namakanje zahteva denar, znanje in čas za nadzorovanje sistema, tudi če je vse ‘avtomatsko’, opremljeno s senzorji. Zaradi teh dejstev se izven kmetijstva in v medijih največkrat govori o namakalnih sistemih, kadar suša prizadene večji delež kmetijske pridelave oziroma jo občuti tudi nekmečko prebivalstvo.

Po podatkih SURS-a se je leta 2020 namakalo 3.958 hektarjev zemljišč ali za 25,5 % večja površina, kot je bila namakana v prejšnjem letu 2019, a je bila količina porabljene vode za 12,5% manjša kot leto pred tem.

Velikost namakanih površin in porabljena količina vode se med leti spreminjata in sta v največji meri odvisna od vremenskih razmer v tekočem letu. Prav tako vsi v registru vpisani namakalni sistemi vsako leto ne delujejo (okvare, servisi, pomanjkanje vode, starostna in lastniška struktura lastnikov, premalo zainteresiranih uporabnikov, …). Po podatkih SURS-a se je leta 2020 namakalo 3.958 hektarjev zemljišč ali za 25,5 % večja površina, kot je bila namakana v prejšnjem letu 2019, a je bila količina porabljene vode za 12,5% manjša kot leto pred tem. Več kot polovica te površine (69 %) so bile njive in vrtovi, 15 % so bili sadovnjaki, oljčniki in drevesnice, 9 % zemljišča, ki jih uvrščamo med športna igrišča, 5 % namakanih površin pa so bila smučišča (zasneževanje). Le 2 % namakane površine so bili rastlinjaki, travniki in vinogradi.

Kakšne so zadnje rešitve na tem področju?

Ministrstvo za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano že od osamosvojitve Slovenije v različnih programih podpore kmetijstvu vlaga sredstva v izgradnjo in posodabljanje namakalnih sistemov. Trenutno sta še vedno odprta dva ukrepa v okviru Programa razvoja podeželja (PRP) 2014-2020 z naslovom 4.3 Podpora za naložbe v infrastrukturo, povezano z razvojem, posodabljanjem ali prilagoditvijo kmetijstva in gozdarstva, ki je bil objavljena marca 2021, namenjen pa je operaciji Izgradnja namakalnih sistemov. Predmet podpore je izgradnja in dograditev namakalnih sistemov, vključno z izgradnjo vodnih virov v skladu s predpisi, ki urejajo kmetijska zemljišča, brez namakalne opreme. Nakup namakalne opreme se lahko financira iz podukrepa 4.1 Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva, z operacijo Naložbe za izboljšanje splošne učinkovitosti in trajnosti kmetijskih gospodarstev .

Kako delujejo tako imenovani pametni namakalni sistemi?

Danes smo povsod v družbi, v gospodinjstvu in tudi na kmetijah priča digitalizaciji procesov in uvajanju pametnih tehnologij, s pomočjo katerih naj bi prihranili denar, čas in seveda vodo, če govorimo o namakanju. Isto velja za namakanje, pri čemer gre za povezavo senzorskih sistemov, procesno–logične enote ter namakalnega sistema (črpalke, cevi, ventili, razpršilci, mikrorazpršilci ali kapljači) v eno povezano delujočo celoto. Senzorji so namenjenih zbiranju podatkov o vremenu in vlagi v tleh, procesno–logična enota primerja vhodne podatke z nastavljenimi vrednostmi (pragovi) in se odloča za čas in količine dodane vode, ustrezno opremljen namakalni sistem pa se odzove na ukaze procesne enote. Poudariti velja, da moramo vsak sistem vseeno še fizično kontrolirati, kar še posebej velja za kmetijsko pridelavo, ki se odvija pod ‘milim nebom’ in jo lahko prizadenejo najrazličnejše vremenske ujme.

V zadnjih letih smo večkrat priča pozebam, zlasti pri sadnem drevju. Kakšne so rešitve?

Spet smo pri zelo kompleksnem vprašanju, ki zahteva širši zorni kot poznavanja razlogov, vzrokov ter posledic pozeb. Že naši dedje so za sadovnjake izbirali sadjarske lege, ki so bile naravno zaščitene proti večini spomladanskih pozeb, torej lokacije na nekoliko višjih in prepišnih legah in ne v dolinah, kjer se zadržuje hladen in vlažen zrak. Na drugem mestu je primeren izbor sadnih vrst in sort, pri čemer so najbolj neodgovorni vrtičkarji, ki sadijo na svojih parcelah v celinski Sloveniji vedno več sredozemskih sadnih vrst. Na tretjem mestu lahko ponovno omenim način in intenziteto pridelave, od katere je v določeni meri tudi odvisna naravna odpornost sadja proti boleznim, škodljivcem in deloma tudi pozebi.

Morda je na krajši rok še najceneje varovanje cvetja in plodičev na sadnem drevju s parafinskimi pečmi, baklami ali velikimi rotacijski plinskimi pečmi (v ravnini).

In nazadnje smo pri tehničnih rešitvah zaščite sadnega drevja, ki vključuje različne metode dodajanja toplote v nasade, med katerimi se ob zadnjih pozebah največkrat pomisli na oroševanje – to je dodajanje toplote drevju s pomočjo vode. Ta sistem je uporaben le v nasadih, ki že imajo vodo in so ustrezno opremljeni za tovrstno zaščito, saj iste naprave, ki omogočajo zaščito pred sušo, niso primerne tudi za zaščito pred slano, kar pomeni, da imamo spet dodatne investicije. Resnici na ljubo, nikjer ni zagotovljeno, da bo oreševalni sistem zadoščal za zaščito pred konkretno slano v določenem letu, saj je njegova tehnična omejitev pri približno -6 stopinj C. Poleg tega moramo imeti na zalogi dovolj velike količine vode za primer večdnevnih pozeb in nenazadnje se moramo vprašati, ali bodo naše drevje in armatura nasada prenesli dodatno maso ledu. Morda je na krajši rok še najceneje varovanje cvetja in plodičev na sadnem drevju s parafinskimi pečmi, baklami ali velikimi rotacijski plinskimi pečmi (v ravnini).

Poleg tehničnih rešitev se omenjajo tudi na vremenske razmere odporne sorte/vrste rastlin. Kakšno je stanje na tem področju?

Najprej se moramo zavedati, da so razlike v odpornosti proti zmrzali med posameznimi sortami znotraj iste sadne vrste zelo majhne in so največkrat povezane z zgodnostjo cvetenja. Sadno drevje sadimo za vsaj 10–12 letno obdobje polne rodnosti in ga ne moremo zamenjati z drugo sorto ali vrsto vsako leto. Nadalje je tu vprašanje trga. Če nas trgovci in kupci poznajo po pridelavi jabolk, se ni mogoče že naslednje leto pojaviti z novo sadno vrsto, ki je niti še ne moremo tako hitro pridelati. Po drugi strani pa je res, da obstajajo bolj in manj odporne sadne vrste, vendar se mora vsak najprej vprašati, kam bo to sadje prodal (npr. aronijo ali rdeči ribez).

Kaj menite o še nekaterih drugih rešitvah, npr. steklenjakih, ogrevanih z geotermalno energijo (vodo)? Morda omenite še kakšne druge mogoče rešitve!

Gojenje zelenjave in jagodičevja ter seveda okrasnih rastlin v rastlinjakih predstavlja najboljšo zaščito gojenih rastlin pred boleznimi, škodljivci in vremenskimi vplivi, ki se bodo v prihodnosti verjetno zelo spreminjali tako v Sloveniji kot globalno, vendar je povezano z visokimi investicijskimi in vzdrževalnim stroški, med katerimi prevladuje strošek energije za ogrevanje. Geotermalna energija sodi med obnovljive energetske vire, ki je odlična alternativa fosilnim gorivom, a je v Sloveniji omejena zgolj na nekatere lokacije in tudi za te so potrebna soglasja Ministrstva za okolje in prostor. Zato vidim večjo možnost in priložnost v uporabi lesne biomase, ki je v Sloveniji bolj dostopna in jo je možno izkoriščati tudi v sodobnih elektronsko krmiljenih kotlih na sekance, ki ne zahtevajo veliko dodatnega ročnega dela.