Če vam morda ime Damjan Praštalo ne pove veliko, je precej zgovoren njegov glasbeni alter ego Damzz95, ki polni dvorane in se pomika na sam vrh aktualne glasbene scene Balkana. Mariborski umetnik, rojen v Banjaluki, je izdal že veliko materiala, kar ga navdušilo tudi enega vidnejših glasbenih producentov z območja Balkana Gorana Vujičića, ki ga je povabil k sodelovanju pod okriljem založniške hiše Monopol Music. Če je oral ledino v glasbeni fuziji in iskal svojo noto nekje med rapom, hip-hopom, trapom, reggaetonom in še marsičem, se danes zdi, da je v Moncler brezrokavniku, preprostih besedilih in melodičnih komadih, začinjenih s trdim l, našel recept za uspeh. Prepričan, da bo nekoč poleg dvoran, polnil še stadione, je 26-letni Mariborčan na poti do uspeha, a obenem ostaja skromen. Ni ga sram priznati, da je bil sprva sicer prepričan, da raperja naredijo prevelike hlače in da se je resno vprašal, ali bo zmogel brez posluha. Kljub težkim življenjskim preizkušnjam se zdi, da je Damzo, kot ga kličejo prijatelji, našel tisto, kar ga postavlja ob bok velikim imenom. Predvsem zato, ker ga je najprej sprejel njegov Maribor.

Koliko časa se ukvarjate z glasbo in odkod pravzaprav zanimanje za specifično zvrst?

Z glasbo se ukvarjam približno 12 let, v osnovni poli sem igral kitaro in bobne v rock bendu. V 9. razredu, torej od leta 2009 sem se začel zanimati za rap.

Zakaj odločitev, da se preizkusite v drugi zvrsti?

Preveč konkurence, preveč bendov na sceni. Rap pa je bil sicer prva glasba, ki sem se ji resno posvetil in jo poslušal, denimo B.I.G., Tupac, Wutang. Med takratnimi vajami z bendom mi je takrat bobnar igral ritem, jaz pa sem rapal komade Murata & Josa. Videl sem, da to zmorem, da potrebujem le dobre tekste. S sošolcem sva skupaj pisala besedila, nato sva snemala na mikrofone za Skype. Sprva sem delal glasbo z dvema starejšima fantoma na osnovni šoli, v srednji šoli smo se združili in uredili klet, v snemalni studio. Najprej smo pa predvsem rapali in veliko vadili. Od 2012 se je pričela resna pot in dobili smo prve nastope v Mariboru in okolici.

Foto: Damzz95 osebni arhiv

Še vedno sodelujete z mariborsko ekipo?

Naše rap obdobje je trajalo do leta 2016, nato so se naši interesi preveč križali. Začeli smo trije naenkrat, imenovali smo se Samo kru, navdih pri iskanju imena je bil takrat popularen Tekochee kru. Bilo nas je devet, še nekaj didžejev, grafiterji, torej cela ekipa, ki smo se družili in takrat skupaj ustvarjali. Čez nekaja časa je imel vsak svoje interese in se je pokazalo, kdo ima sanje in kdo to živi. Zame je bilo to vse ali nič. Takrat sem pričel s samostojno potjo.

Kaj je bil prelomen trenutek, da ste se odločili za samostojno kariero?

Leta 2016 po očetovi smrti sem nekaj časa živel v Avstriji. Poslušal sem bolj spevno glasbo, melodično ki je šele postajala popularna, rap ni bil več tako trd, pa tudi ni bil vezan na angleščino, zato sem posledično več govoril v svojem domačem jeziku (prihajam namreč iz Bosne). Takrat sem se povezal s priznanim producentom Goranom Vujičićem iz Bosne, ki vodi založniško hišo Monopol music. Pohvalil je moje delo in moj trud. Čez teden dni sem ga obiskal v Bosni, napisal sem nekaj novih komadov, ki sem jih sestavil v petih dneh. Ustvarjati sva začela v novih ritmih. Skrbelo me je, kako bom pel, ko pa nisem pevec, a vse je nekako našlo smisel.

Kakšen smisel ste našli v glasbi vi?

V Mariboru je ekipa razpadla, ostal je producent Kubera, ki je lastnik kleti, kjer smo snemali. Mariborčani so še vedno delali hip-hop, kot smo ga poznali. Ko sem se vrnil v Maribor, sem prinesel ta stil s seboj. Razšli smo se predvsem, ker so bili naši interesi različni. Njihov cilj je bil namreč zaslužek, zame pa nikoli ni bil pomemben denar, le navdušenje ljudi in atmosfera na koncertih. Ko smo se po moji vrnitvi spet srečali, pa sem bil jaz tisti, ki sem predlagal, da bomo svojo glasbo tržili in jo pričeli prodajati.

Kakšne vsebine ustvarjate s hišo Monopol music?

Ne delamo samo zase, delamo tudi za druge. Pišemo tekste, pripravljamo podlage, organiziramo snemanja, poskrbimo tudi za marketinški del. Sedež imamo v Bosni, MBT GVNG Gang je podružnica Monopola, ki sem jo jaz ustvaril. Izvajalci so iz Srbije, Bosne, Nemčije, Švice, Hrvaške, Črne Gore. V Sloveniji sem želel ustvariti ločeno producentsko hišo, da točno vedo, kdo je MBT GVNG Gang, ker tudi glasbeno odstopamo po izkušnjah in tudi poslušanosti.

Foto: Damzz95 osebni arhiv

Besedila svojih pesmi pišete sami. Odkod dobivate ideje?

Teme in ideje so zelo različne. Moncler, ki je moj zadnji komad, star je dve leti, nastal je povsem spontano. Moncler se imenuje po blagovni znamki, ki pa pripoveduje tudi o nastopaštvu med mladimi ter dokazovanju.

So to prevladujoče teme?

Res je, pogosto se pesmi vrtijo okrog blagovnih znamk, dragih ambientov, denarja, dragih avtomobilov, dobrih žensk. Včasih je bilo sramotno prodati svojo glasbo, danes pa želi vsak zaslužiti, tudi če ustvarja glasbo samo nekaj mesecev, želi prodati svojo stvar. Včasih je bila glasba bolj pristna, sedaj pa je vse instant, zato so tudi komadi hit samo mesec dni.

Kaj je vaš največji hit?

Prav Moncler, pa sploh ni moj najljubši. Med izdanimi je sicer moj najljubši Žena zla, sicer pa je kar nekaj najljubših komadov še neizdanih. Žena zla je tudi prvi komad, kjer sem preizkusil nov glasbeni slog. Nisem pa pričakoval, da bo Moncler naletel na tak odziv.

Kaj naredi iz “le komada” hit?

Potrebuje dobro ekipo in produkcijo, dober videospot, prav tako pa tudi dobro marketinško produkcijo, ki bo celotno zadevo promovirala in prodala. Mi imamo vse v enem in za vse poskrbimo sami. Sam pa se držim tudi načela, da ne pričakujem preveč. Nek komad je lahko zame hit, drugim ne. Pomembno pa je imeti tudi vsaj malo posluha.

Je kajenje marihuane nujen del omenjene zvrsti in nenazadnje tudi vaše glasbe? Je to stvar, ki pritegne mlade? Je džojnt nepogrešljiv del videospota?

Gre za okus posameznika. Sam težim k temu, da se v spotu predstavim kot to, kar sem. Če sam kadim, bom tudi v spotu držal džojnt. Če bi počel kaj drugega, bi bilo to v spotu. Ni pa to edina in ključna stvar, ki bi pritegnila k ogledu in poslušanju. Mislim, da marihuana niti ni več tabu tema, da bi zaradi tega pritegnila.

Kdo sestavlja vašo ciljno publiko?

Mladi predvsem, od 14 do 30 let, oziroma od 14 do 25 let. Zanje je najpomembneje dobra atmosfera na koncertu. Veliko lažje je, ker imam kar nekaj izkušenj z nastopanja, dobro se znajdem na odru. Že ko sem rapal, sem imel več kot 300 nastopov. Znam jih nagovoriti, povezati, povabiti, da se dobro počutijo. Ko smo nedavno nastopali kot predskupina velikima zvezdama Balkana Relji in Senidi na Restart Touru, so nas ljudje prepoznali in kljub temu, da imamo izdana le dva komada, ustvarili pa smo jih deset, je bilo povpraševanje po teh desetih.

Omenjate novo zvrst, gre za trap? Kako se definirate kot izvajalec, kaj je značilno za omenjeno zvrst, znotraj katere ustvarjate?

Zase bi rekel, da sem po duši raper, tako nas tudi kličejo, a to, kar delamo, ni rap. Pa tudi trap ni, trap je mešanica rapa, instrumentali so bolj počasni. Je pa to morda pridih španskega dancehalla in reggaetona z balkanskim vokalnim melosom z veliko vibrata in podobnimi vložki. Točne definicije pa zaenkrat še ni.

Gre torej za novejšo zvrst?

Mislim, da je s to zvrstjo pričel Rasta iz Srbije leta 2014, ki je danes zelo popularen. Poslušalce je pričel motiti robotiziran glas in nekako pretrd rap, zato je vključeval vedno več balkanizmov in se nekako komercializiral. Zvrst je prav zaradi njega zaslovela, z njegovim velikim hitom Kawassaki, pa se je večina nekdanjih raperjev preusmerila in pričela ustvarjati podobno glasbo. Obenem sem mnenja, da ima tudi ta zvrst, kot vse, rok trajanja, in jo bo nekoč izpodrinila kakšna nova. V Sloveniji sem poleg Senidah prvi , ki ustvarjam to zvrst in dobivam odzive.

Kakšen je odziv v Sloveniji in v Mariboru?

Maribor je kompleksno mesto, zato so me svarili, da če uspem v Mariboru, bom uspel povsod. Smo zaprti, nič nam ne paše, predirektni smo. Pričakoval sem sovražen odnos, a sem dosegel obraten učinek. Zelo so me podprli in še sedaj je v Mariboru najboljši odziv, ker je moje mesto.

Kakšen je odziv mladih?

Želijo se vključiti, si ustvarjati. Dobivamo veliko demo posnetkov, besedil in ponudb. Ko sem sam začenjal, sem bil vesel vsake priložnosti snemanja v studiu, danes je mogoče opremo kupiti za nekaj sto evrov in snemati doma. Velikokrat se počutim, kot da nam želijo mladi ustvarjalci glasbo prodati, pa se nisem niti dogovoril z njimi. Načeloma smo odprti za vse, vsi lahko ustvarjajo, a druga zgodba je, če se želi nekdo s svojo glasbo preživljati. V tem primeru je ključna dobra finančna podpora in sponzorji. Marketing pa je ključnega pomena. Brez medijev, najav in spletnih omrežij ne more postati hit. Na tem mestu se končajo sanje mladih glasbenikov.

Bi bile pesmi tako uspešne tudi v primeru, da bi bile napisane v slovenščini ali angleščini, ali je prav balkanski melos ta, ki pritegne?

Mislim, da ne. Slovenija je premajhna. Slovenski jezik je zelo specifičen, razume ga le dva milijona ljudi. Od teh ljudi je zelo malo tistih, ki poslušajo našo glasbo. Premajhen trg je zame. Mislim, da lahko s projekti na dolgi rok polnimo stadione, ne le dvorane. Povpraševanje se je dvignilo za sto odstotkov kot je bilo prej.

Kaj je imelo vpliv na vaš preboj?

Poslušljivi, lahko komadi, ki gred hitro v uho in besedila, ki si jih je mogoče hitro zapomniti.

V Mariboru sodelujete s Simonom Zimičem Zimo, ki je poskrbel za video produkcijo, sicer pa pri nas deluje tudi hip-hop glasbenik Aima Vittori (David Baronik), s katerim ste se pojavili na Restart Touru. Ali tudi sicer sodelujete?

Ne, nekaj komadov sva ustvarila skupaj, a načeloma si deliva samo studio. Sodelujeva pri glasbenih stvareh, ker isti ljudje skrbijo za najino video, avdio produkcijo, marketing in podobno.

Kdo je vaš vzornik, po kom ste se pri glasbenem ustvarjanju zgledovali?

Moj vzornik je bil Edo Maajka. Ko sem se prvič srečal z ameriškim rapom pri 7-ih letih, me je popolnoma prevzel, spraševal pa sem se tudi, zakaj je mogoče rapati samo v angleščini. Nato se je pojavil Edo Maajka, ki je rapal v balkanskem jeziku z istimi ritmi, dobrimi teksti. Nisem mogel verjeti, da je lahko tako dober rap »neameriški«. Po njem sem se orientiral, dokler nisem sam sebi postal vzornik, ker sem tako močno verjel vase.

Kakšen je bil odziv s strani družine?

Pri 9-ih letih sem izgubil mamo, z bratom sva ostala praktično sama, ker je oče vse dneve delal. Ni mu bila všeč ta glasba, oblačenje, široke hlače, pozna hoja domov, ko sem prihajal zakajen iz studia in šprical šolo zaradi nastopov. Po očetovi smrti sem postal bolj resen, saj sem si vedno želel, da se mu dokažem, da je to, kar delam, prav.

Svoji glasbi ste posvetili vse življenje, vaš življenjski slog je vaša glasba. Pa je pomembno, da »raper nosi široke hlače in hodi zakajen iz studia«?

Ne, prav nasprotno. Pomembno je imeti odštekan unikaten slog. Včasih sem imel dolge lase in sem prepoznan zaradi tega, sedaj pa me poznajo po Moncler kosih.

Foto: Damzz95 osebni arhiv

Kakšni so vaši načrti v prihodnje?

K sreči mi moj menedžer in dolgoletni prijatelj Samson Berisha pomaga pri urejanju drugih zadev, sam pa se lahko pretežno posvečam glasbi. Oktober imam tako ves zapolnjen s koncerti. Do konca letošnjega leta, sicer pa najkasneje v pričetku prihodnjega leta nameravam izdati obširen album, kjer bom predstavil pet novih komadov in pet videospotov.

Lahko že prej pričakujemo kakšen nov projekt?

Res je, pravkar snemam nov videospot in nov singel, naslov komada je Hašiš Maroko. Hvaležen sem za svoje sponzorje, torej City Garden in svojega menedžerja, ki mi pomagajo pri uresničitvi tega projekta. Gre za večji projekt, ki ga bom predstavil 6. novembra v Festivalni dvorani v Mariboru.

V nekem intervjuju ste omenili, da ste zelo ponosni na sodelovanje z Vujičićem. S kom bi sodelovali, če bi imeli neomejene možnosti? Ali se je tovrstno sodelovanje že zgodilo?

Nikoli nisem razmišljal o tem in se nikomur nisem ponujal, vedno me je kdo povabil. Morda bi s Snikijem iz Tekochee kru naredil kakšen komad, ampak tako za dušo.

Koliko ponudb za sodelovanje prejemate?

Vedno več, vendar je to pričakovano, glede na rezultate. Z nekaterimi sodelujem pri pisanju komadov, sicer pa sem pri izvajanju glasbe predan solo karieri.

Ste kdaj razmišljali o mešanju na prvi pogled nekompatibilnih zvrsti?

Odprt sem za vse različice, nisem opredeljen, vendar nisem razmišljal, s kom bi lahko sodeloval. Morda bi z Dubiozo Kolektiv sodeloval, ker mi je všeč, da so provokativen band.