Intervju

Boris Hajdinjak: “V Mariboru imamo nekaj, kar nima Dunaj, Split, Dubrovnik, niti Benetke”

Sara Jagodič, 21.02.22 ob 04:00

O odnosih med toleranco in enakopravnostjo med Judi in preostalim prebivalstvom, pomembnih Judih v Mariboru ter njihovi dediščini in vplivu, ki ga občutimo še danes z zgodovinarjem in direktorjem mariborske Sinagoge.

Boris Hajdinjak: “V Mariboru imamo nekaj, kar nima Dunaj, Split, Dubrovnik, niti Benetke”

Čeprav me pot velikokrat zanese mimo obzidja in sicer vem, da imamo v Mariboru Židovsko ulico, sem šele po pogovoru z zgodovinarjem, direktorjem Centra za judovsko kulturno dediščino Sinagoga Maribor, sicer pa velikim poznavalcem judovske kulture in zgodovine Judov pri nas, Borisom Hajdinjakom, ugotovila, kako malo o sinagogi in nekdanjih pomembnih prebivalcih našega mesta, ki so pravzaprav vplivali na to, kar je danes, vemo, oziroma se njene vrednosti ne zavedamo. Pa ne le zaradi sinagoge same, temveč tudi njenega upravljalca in direktorja, ki svojo funkcijo že več let opravlja s predanostjo in vnemo, svoje znanje pa, vse od časov, ko je poučeval na Prvi gimnaziji, nesebično deli z drugimi.

V kakšnem položaju so bili srednjeveški Judje v Mariboru?

To, kar je danes Židovska ulica v Mariboru, je samo polovica Židovske ulice, kot je bila nekoč, saj so je veliko porušili, ko so gradili Stari most. Kar je prav tako zanimivo, je njena lega. Če si prišel v srednjeveški Maribor, je ena prvih stvari, ki si jih videl, prav Židovska ulica. To ni bilo slabo za judovsko poslovanje, obenem pa so imeli Judje dostop do tržnice na Glavnem trgu. V tem primeru ne moremo govoriti o marginalizirani skupini, ker so imeli pravzaprav dobro urbano pozicijo.

Ulica vseh svetih oziroma vsaj še leta 1595 Židovska ulica, pogled proti Dravski ulici, na fotografiji iz leta 1909 (hrani: Pokrajinski arhiv Maribor). Ta del srednjeveške Židovske ulice na območju današnjega Glavnega trga je bil uničen ob gradnji Starega mosta. Izjema je bila prva stavba na levi z naslovom Ulica vseh svetih 6, ki je bila porušena šele leta 1931. Ko so jo porušili, so pod njo našli »mariborski zaklad«: 100 zlatnikov, zakopanih okoli leta 1330. Danes na tem mestu stoji zgradba z naslovom Glavni trg 24.

Treba pa je poudariti še eno stvar, vsaka judovska skupnost ima poleg sinagoge še mikve, gre za obredno kopališče za ženske, za kar potrebujejo živo vodo. Sklepa se, da je bilo mikve pod Židovskim stolpom, kjer je sedaj otroško igrišče, saj je bil na tak način omogočen dostop do Drave. V 14. stoletju so na koncu Židovske ulice naredili manjša vrata v obzidju, ki so jim rekli Judovska vrata, kar pomeni, da so imele Judinje do mikve bližnjico, kar je zagotovo potekalo v skladu z dogovorom s skupnostjo. Ko govorimo torej o duhu tolerance, se vidi po nekaterih segmentih, da so se Judje v Mariboru očitno počutili sprejete.

Kakšen je bil odnos večinskega prebivalstva do Judov?

V Sloveniji judovska preteklosti nikoli ni bila največja zgodba, ker so Judje povsod manjšina. Treba pa je povedati, da je bistveno prispevala k razvoju. Naj omenim tudi, da je med judovsko skupnostjo in večinskimi prebivalci vladala toleranca, če že ne enakopravnost. V stari Jugoslaviji je bil tako njihov položaj karseda enakopraven, tudi Titova Jugoslavija ni imela težav z njimi. Po letu 1935, ko so Judje pričeli množično bežati, je ena redkih držav, ki je sprejela judovske begunce in jih ni vračala, prav kraljevina Jugoslavija. Relativno malo jugoslovanskih Judov je bilo tudi med partizani, a pomemben podatek je tudi, da je večina med njimi preživela. Tisti, ki se bodisi zaradi objektivnih, bodisi zaradi subjektivnih okoliščin niso pridružili odporniškemu gibanju, so imeli mnogo manjše možnosti za preživetje.

Koliko je znanega o sinagogi v Mariboru?

Sinagoga ni mogla biti enostavno kjerkoli, ker se mora za sinagogo zbrati 10 odraslih moških. Te skupnosti so bile povsod zelo majhne, razen v velikih mestih kot sta Dunaj in Praga. Če so imeli sinagogo, pa so seveda logično želeli, da je ta zgradba čim bolj markantna, velika, a obenem neopazna. V Mariboru je tako sinagoga visoka kar 13 metrov, a je deloma vkopana in ob obzidju, zato ne izstopa. Maribor nikakor ni edini primer deloma vkopane sinagoge, je pa edinstven glede na to, da je sinagoga del mestnega obzidja. Sicer pa uradnih predpisov, kakšna naj bo sinagoga, ni bilo. Glede na dimenzije in velikost stavbe lahko sklepamo, da je bila v Mariboru precej bogata judovska skupnost. Ohranjene srednjeveške sinagoge so sicer relativno redke, kakšnih petindvajset jih je v vseh Evropi. Sicer pa je treba poudariti, da mariborska sinagoga ni več v svoji osnovni funkciji. Če obstaja judovska skupnost, je namreč sinagoga v funkciji. Mi nismo judovska skupnost, smo javni kulturni zavod, svoj sedež pa imamo v srednjeveški sinagogi.

Kje v Evropi je torej še moč zaslediti takšno sinagogo?

V Pragi je naslednja srednjeveška sinagoga, ki je v funkciji, ta je edina ostala po drugi svetovni vojni. V njej ni muzej, saj je še vedno aktivna sinagoga, ker je tam še vedno judovska skupnost. Lahko rečem, da v nobenem mestu med Mariborom in Prago ni ohranjene srednjeveške sinagoge.

Mariborska sinagoga namreč datira konec 13. stoletja, v začetku 14. stoletja. Prvič jo pisni viri omenjajo leta 1354. Benetke denimo, ki so zelo pomembne v judovskem vidiku, tam je bil nenazadnje v 16. stoletju prvi geto, imajo vse sinagoge iz 16. stoletja. V Splitu se sicer promovirajo, da imajo drugo najstarejšo sinagogo v Evropi, kar ne drži.  Imajo zelo staro sinagogo, ki pa je iz druge polovice 16. stoletja. Celo v Dubrovniku tudi ni srednjeveške sinagoge. V Mariboru imamo torej nekaj, kar nima ne Dunaj, ne Split, ne Dubrovnik, niti Benetke. A na tem mestu je potreben premislek, mariborska sinagoga namreč ni v funkciji. Pri Dunaju sta bili dve srednjeveški sinagogi namreč nedavno odkriti, in sicer Bruck an der Leitha in Korneuburg. Obe zgradbi sta evidentirani, a zaenkrat nimata vsebine. Ko pa bo tako daleč, bom moral priznati, da sta tudi pred Dunajem dve srednjeveški sinagogi.

Na Dunaju pa sicer srednjeveške sinagoge ni, saj so jo uničili v dunajski gezeri (pokolu) Judov med leti 1420 in 1421, kjer so sinagogo zravnali z zemljo. Kjer je bila nekoč sinagoga, je danes podzemni muzej. V Budimpešti sta bili v srednjem veku dve sinagogi, a sta bili obe porušeni in sta obe arheološko izkopani. Sopron je denimo mesto na Madžarskem v velikosti polovice Maribora, kjer sta dve srednjeveški sinagogi. Obe si je možno ogledati, a nista samostojni, sta del lokalnega muzeja.

Prvih 10 let je bila tudi naša sinagoga podružnica Pokrajinskega muzeja Maribor, a je bila od vsega začetka ustanovljena tudi za judovsko zgodovino celotne Slovenije, ne le Maribora. To je nekakšna tiha agenda. Če bi ta stvar stala v Ljubljani, bi tukaj pisalo center judovske kulturne dediščine Slovenije, tako pa sedaj piše le center judovske dediščine, a ne piše česa. V času svojega prvega mandata sem bil v stiku z vsemi takratnimi kulturnimi ministri, želja je, da bi to postalo center judovske kulturne dediščine Slovenije, a doslej še ni prišlo do realizacije.

Koliko vemo o Judih v Mariboru, s čim so se ukvarjali?

Poznamo dve obdobji judovske zgodovine Maribora, in sicer srednjeveško, zaradi srednjeveške sinagoge dokaj znano, in mnogo manj znano kasnejšo, predvojno v 20. stoletju. Vemo, da so se srednjeveški Judje ukvarjali s posojanjem denarja. Posojanje brez obresti je bilo v srednjeveški Evropi namreč dolgo časa prepovedano za kristjane. Ko so bili Judje izrinjeni s strani meščanov iz trgovine, s katero so se prvotno ukvarjali, so pričeli posojati denar, saj jim ni preostalo drugega. Ni pa res, da so bili edini, ki so se ukvarjali s tem. Hitro so se pričeli z izposojo denarja ukvarjati tudi Italijani, recimo rodbina Medici.

Denar je bil namreč sorazmerno redek v srednjem veku. Sprva so bili v obtoku le srebrniki, šele od 13. stoletja pa zlatniki floreni in dukati, ki v poznem srednjem veku ustvarijo mednarodni denarni trg Evrope. Prvi zlatniki, ki so v Evropi v širši rabi, so od leta 1252 iz Firenc, imenujejo se floreni, kmalu se jim v obtoku pridružijo še dukati iz Benetk. Judje pa so bili sicer bolj spretni v tej dejavnosti in imeli precejšnjo akumulacijo kapitala, tako da so lahko posojali večje zneske za trgovanje na dolge razdalje. Kar priča o njihovem bogastvu je najdba zlatnikov v Mariboru. Pod stavbo na Glavnem trgu 24, ki je bila zgrajena na začetku 30-ih let 20. stoletja, so namreč našli približno 100 zlatnikov. So iz prve tretjine 14. stoletja, ko je zlat denar v tem delu Evrope izjemno redek.

Najdba mariborskih zlatnikov je najstarejša na območju avstrijskih dežel. Velika sreča je bila, da je takrat v Mariboru živel zelo zaslužen Mariborčan vrhunski numizmatik Egon Baumgartner, ki je nemudoma prepoznal, za kako pomembno najdbo gre. Od teh zlatnikov je še vedno ohranjenih več kot dvajset, z večino razpolaga Pokrajinski muzej v Mariboru. Ta najdba nam tako priča o tem, da je tukaj najbrž živel nek Jud, ki je bil precej premožen in je imel stike z denarnimi mogotci iz Firenc.

So se Judje na tem območju ukvarjali torej le s posojanjem denarja?

V 15. stoletju so Judje nenazadnje izrinjeni tudi iz dejavnosti posojanja denarja na veliko, saj to dokončno prevzamejo kristjani, npr. Medičejci. Judom ostanejo tako le potrošniška posojila, kar pa je prav tako specifika za naše območje. Tukaj je bilo že v srednjem veku vinorodno območje, za vinogradništvo pa je značilno tudi to, da je za pridelavo vina potreben določen kapital, ki se povrne, ko vinogradnik vino proda. Zato spet logično sklepamo, da so vinogradniki potrebovali kredite, ki so jim jih ponujali Judje. V 14. stoletju so recimo v Mariboru, na Ptuju, Ormožu, Slovenski Bistrici živeli Judje, vsi pa najbrž niso živeli od velikih posojil, temveč so zagotovo sredstva posojali vinogradnikom.

Kaj je vplivalo na to, da se je v Mariboru razvila torej precej močna judovska skupnost?

Vemo, da sta bili na tako majhnem prostoru, kot je recimo razdalja med Mariborom in Ptujem, dve sinagogi, kar priča o tem, da sta bili tukaj kar dve judovski skupnosti. Na Ptuju se sicer judovska zgodovina konča 100 let prej, ker je Ptuj v srednjem veku spadal pod salzburško škofijo, kjer pa so pod vodstvom nadškofa Eberharda Dobrnskega Jude na Ptuju zaprli, podpisati pa so morali tudi listino in obljubiti, da se ne bodo vrnili na Ptuj ali zahtevali odškodnine. Judovska skupnost na Ptuju se tako nikoli več ne obnovi. V splošnem pa je zelo vplivalo na razvoj tukajšnje judovske skupnosti tudi, da je bila v gezeri uničena judovska skupnost na Dunaju. To pomeni, da so postala vplivna druga mesta s tega območja, tudi Maribor. Slednje je vplivalo tudi na to, da se je tukaj ponovno naselil tudi rabin Iserlajn.

Ketuba ali poročna pogodba, nastala v letih 1391/92 v Kremsu v Spodnji Avstriji (hrani: ÖNB, fotografija: Wikipedia). To je najstarejša ohranjena figuralno ilustrirana ketuba. Z njo sta se poročila Šalom, sin Menahema, in Cemah, hči Aharona. Upodobljena sta v trenutku predaje poročnega prstana. Ker je Iserlajnova družina izvirala iz Kremsa, si lahko s pomočjo te ketube predstavljamo razmere, v katerih je živel mladi Iserlajn.

Koliko pravzaprav vemo o rabinu Iserlajnu?

Iserlajn, rojen v Mariboru, je odraščal v Kremsu in na Dunaju. V času dunajske gezere sta bila ubita njegova ovdovela mama in stric, on pa ne, ker je takrat študiral v tujini. Zaradi gezere se ni mogel vrniti na Dunaj, ampak se je vrnil v rojstno mesto in postal rabin. To je bil za naše mesto velik pomen v izobraževalnem in gospodarskem smislu. Leta 1426 in 1427 ko bi se naj Iserlajn pojavil v Mariboru, je v kratkem času postal rabin in ob sebi oblikoval šolo za rabine ali ješivo.

Treba je poudariti, da judovski rabin ni duhovnik. Ima sicer verske in neverske funkcije, je pa obenem vodja skupnosti, saj rabin v hrebrejščini pomeni učitelj. Vsaj deloma se je preživljal s posojanjem manjših vsot denarja. Kmalu je postal najvplivnejši rabin Rimsko-nemškega cesarstva, njegovo mnenje so upoštevale tudi judovske skupnosti na območjih Ogrske, Poljske in severne Italije. Kasneje se je okrog leta 1440 preselil v Wiener Neustadt, v »rezervno prestolnico« Habsburžanov, kjer je imel naprej svojo ješivo.

Naslovnica Iserlajnove knjige Daritev 354 (responz), izdane v Benetkah leta 1546. Na naslovnici je upodobitev Templja v Jeruzalemu kot tiskarskega znaka Marca Antonia Giustinianija, ki je v letih 1545–1552 natisnil 25 hebrejskih knjig. Prvo tiskano izdajo te knjige je leta 1519 v Benetkah izdal znameniti Daniel Bomberg. Ta je v letih 1516–1548 natisnil skoraj 200 hebrejskih knjig, med njimi med prvimi desetimi tudi tri Iserlajnove, zato ni presenetljivo, da je Iserlajnovo delo natisnil tudi Bombergov naslednik Giustiniani.

Pri Judih ješiva namreč ni bila vezana na lokacijo, kot so bile srednjeveške univerze, ampak na osebo. Samo nekateri rabini so bili toliko pomembni, da se okrog njih nabirajo učenci in so oni sami institucija. Ko se rabin preseli, se učenci preselijo z njim, ko umre, pa ni nujno, da njegov naslednik vodi ješivo. Zadnjih 20 let je deloval v Wiener Neustadtu, večkrat pa se je vrnil v Maribor. Dobil je tudi vzdevek, po katerem je znan v literaturi, to pa je Marpurgo ali Morpurgo, ki pravzaprav pojasnjuje, od kod prihaja.

V zvezi z njegovim vplivom pa je treba izpostaviti še drugi vidik. Benetke postanejo v začetku 16. stoletja pomembno judovsko središče, ker so se tam Judje iz različnih koncev Evrope srečevali, bile so kot New York današnjega časa. Postale so močno središče tiska. Beneški geto postane eno najmočnejših središč tiska v hebrejščini. Med prvimi desetimi knjigami natisnjene v hebrejščini so bile kar tri od Iserlajna iz Maribora. Vse so natisnjene vsaj 30 let pred Trubarjem. Prav to, da so bila Iserlajnova dela tako zgodaj natisnjena, govori o tem, da so bila za takratne Jude zelo pomembna. Obenem pa so njegova dela v tiskani obliki postala dostopna naslednjim generacijam in zato so tudi danes pomembna. Njegov sin se je kmalu po njegovi smrti v hebrejščini podpisoval kot sin gaona, kar pomeni dobesedno »sin genija«. To izraža njegov pomemben status, saj ni veliko ljudi, ki dosežejo ta nivo.

Kaj pa kasneje, kako je judovska skupnost tudi kasneje zaznamovala razvoj Maribora?

Ko govorimo o drugem pomembnem obdobju vpliva judovske skupnosti, govorimo o predvojnem obdobju. V Mariboru se Judje spet naselijo v drugi polovici 19. stoletja, še posebej pomembno vlogo imajo v 30-ih letih 20. stoletja in so ključni pri nastanku in razmahu mariborske tekstilne industrije. Tako sta bila leta 1922 ustanovitelja sploh prve mariborske tekstilne tovarne na Studencih Juda Eduard Doctor, živeč med 1857 in 1926, in njegov zet Ernest Zucker, ki pa je živel med 1880 in 1958. Prvo tekstilno tovarno v Melju je ustanovil Vilko Löbl, ki je živel med 1892 in 1966.

Najpomembnejši predvojni mariborski Jud pa je nesporno bil Marko Rosner, živeč med 1888 in 1969. Ni bil samo lastnik podjetij, ki so zaposlovala okoli tisoč delavcev, pač pa je podobno kot njegov sodobnik Josip Hutter, ki je živel med 1889 in 1963, poskrbel za socialne razmere svojih delavcev. Tako sta bila v Rosnerjevi tovarni tako vrtec za otroke zaposlenih kot tudi plavalni bazen za zaposlene in njihove družinske člane. Ker v prvi Jugoslaviji socialne razmere gotovo niso bile idealne, je leta 1938 ustanovil pokojninski sklad za svoje delavce in zanj prispeval začetni kapital. Istega leta je bil tudi prvi donator pravkar ustanovljene Akademije znanosti in umetnosti, današnje Slovenske akademije znanosti in umetnosti, krajše SAZU-ja.

Marko Rosner (1888, Iacobeni–1969, Haifa): v Mariboru leta 1932 (fotografija: Lydia Rosner). Drago Jančar (1948, Maribor) je v svojem odličnem romanu Severni sij zapisal: »Židovska četrt je torej brez Židov in tudi v mestu bi leta 1938 težko našli kakega Žida.« Čeprav je Jančar roman napisal z izrednim poznavanjem takratnega Maribora, se je glede Judov zmotil: v mestu bi leta 1938 lahko našli kakšnega Žida. Če bi takratni Mariborčani hoteli to dokazati, bi gotovo izbrali Marka Rosnerja, saj ta ni bil samo osrednja osebnost okoli stoglave predvojne mariborske judovske skupnosti, ampak tudi ena osrednjih mariborskih osebnosti tistega časa.

Zanimiv detajl iz njegovega življenja je tudi povabilo Davidu Herzogu, rabinu in univerzitetnemu profesorju iz Gradca, ki je živel med 1869 in 1946, da preuči srednjeveške judovske nagrobnike, shranjene v mariborskem muzeju. Verjetno pa je bila najpomembnejša Rosnerjeva dejavnost pomoč judovskim beguncem pri nezakonitem prečkanju jugoslovanske meje. Tako zaradi delovanja Mariborčana Marka Rosnerja nekaj tisoč, morda tudi več deset tisoč ljudi ni umrlo v holokavstu. Sicer je v holokavstu umrlo najmanj 36 mariborskih Judov in verjetno še kdo od 19, usoda katerih ni znana. Večina preživelih se ni vrnila v Maribor.

Med njimi je bil tudi Rosner, ki se mu je med vojno z družino uspelo prebiti v Palestino. Avgusta 1945 so ga nove oblasti sočasno s Huttrom na montiranem procesu obsodile na zaporno kazen in zaplembo premoženja. V nasprotju s Huttrom, ki je zaporno kazen odsedel, Rosner, ki mu je bilo sojeno v odsotnosti, seveda ni bil v zaporu. Še desetletje po koncu druge svetovne vojne je prosil za obnovo procesa. Ni prosil za vrnitev premoženja, je pa prosil, da mu v mestu, v katerem je preživel najlepši del svojega življenja, vrnejo dobro ime. Žal se to vse do danes v tem mestu ni zgodilo.

Marko Rosner (1888, Iacobeni–1969, Haifa): grob Joshua Field Cemetery, Haifa (fotografija: Boris Hajdinjak). Stavek iz njegove zadnje prošnje za obnovo procesa leta 1954: »Ne želim končati svojih dni s tako težko obtožbo, ker se zavedam svoje nedolžnosti in želim, da se me rehabilitira.«: do danes še ni dobil pravega odmeva v Mariboru. Marko Rosner je mestu najboljših let svojega življenja ostal zvest tudi po smrti.

Trenutno poteka sanacija sinagoge, zaprta bo predvidoma do konca marca. So po končani sanaciji tudi kakšni organizacijski načrti glede sinagoge?

Trudimo se dobiti še enega zaposlenega, in sicer nekoga, ki bi skrbel za informacijsko tehnologijo. Naš problem je tudi ta, da smo formalno sicer muzej. Muzeji običajno varujejo predmete, pri nas pa imamo kakšne malenkosti, a veliko ne, že zato, ker smo bili pozno ustanovljeni. V tujini je praksa takšna, da muzejem judovske zgodovine preostali muzeji, ki slučajno razpolagajo z judovskimi artefakti, dajo te predmete na dolgotrajno posodo. Vem, kdo ima kaj v depoju, mi pa bi te predmete razstavili, a zaenkrat nam tak dogovor ni uspel, saj ni interesa z druge strani.

Pokrajinski muzej Maribor ima nekaj teh predmetov, a mislim, da ne pridejo do izraza med kopico ostalih predmetov. Tudi Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, ki je največji muzej v Sloveniji, ima tam prav tako nekaj predmetov, a jih nihče ne izpostavi posebej kot del judovske dediščine. Sam sem mnenja, da takšni predmeti potrebujejo svojo zgodbo, kontekst, kamor jih je mogoče umestiti, sami po sebi namreč ne povedo skoraj nič. Zgodovina namreč ni sestavljena iz predmetov, ampak iz ljudi. O njih pa pričajo predmeti.

Kako ste nedavno izpeljali dan spomina na žrtve holokavsta?

Že lani nam je v veliki meri uspelo naše aktivnosti preseliti na splet, tudi letos pa smo morali storiti enako. Tudi brez covida pa je digitalizacija prihodnost. Sicer spletne vsebine dosežejo več ljudi. V naš prostor ob dogodkih tako ne more več kot 50 ljudi naenkrat, vsebine na spletu pa si je ogledalo tudi 300 gledalcev, kar je prednost in uspeh. Tehnično je to velik doprinos. Tudi ko bo epidemija enkrat za nami, bomo s tem nadaljevali. Letos nimamo več matičnega prostora, ampak smo rešili tudi to.

Za dve večji razstavi, o ženskah in o otrocih v holokavstu, ki bi bili sicer v sinagogi, smo se dogovorili za gostovanja. Razstava o otrocih gostuje v Osrednji enoti Mariborske knjižnice, ki gostuje v TC City, v Murski Soboti, kjer je bila osrednja državna slovesnost, pa je razstava o ženskah. Gostovanja pa niso nujno slabost, saj na tak način dosežemo in nagovorimo več različnih ljudi. Upam, da bomo imeli letos aprila naš tradicionalni znanstveni simpozij, ki ga sicer že dve leti nismo organizirali.

Posvečen bo Judom v Auschwitzu in prostoru nekdanje Jugoslavije. Auschwitz ni bilo edino koncentracijsko taborišče, je pa bilo definitivno najhujše, saj je bilo največje, samo tam pa je bilo obenem delovno in uničevalno taborišče. Iz večine evropskih držav, ki so bile pod nacistično okupacijo, so bili Judje večinoma poslani tja. Tam je danes muzej, a je predstavljena le zgodba žrtev v celoti, v 60-ih letih 20. stoletja pa so države posamično pričele predstavljati svoje žrtve in države so svoje muzeje postavile tam. V tem okviru tudi Jugoslavija, ki pa je nato razpadla. Leta 2009 so tako jugoslovanski muzej zaprli, zato ker je razstavo postavil današnji muzej Jugoslavije iz Beograda, pa se je nekako uveljavilo prepričanje, da gre za muzej srbskih žrtev, a nikakor ni tako. Iz njihove strani pa zaenkrat ni interesa, da bi žrtve iz različnih držav posebej evidentirali.

Koliko je sicer znanih o Judih iz prostora Jugoslavije v Auschwitzu?

V Jugoslaviji natančnih izpisov žrtev še vedno nimamo, a najmanj kar lahko naredimo je, da so vse žrtve vsaj omenjene. Nekje mora biti centralna točka spomina, kjer lahko denimo ljudje poiščejo svoje svojce ali pa žrtve iz njihovega kraja s čim bolj natančnimi podatki. Da bo doseženo to, pa je treba žrtve natančno evidentirati, a nam to od leta 2009 ni uspelo. Zgradba, kjer je nekdanji jugoslovanski muzej žrtev v Auschwitzu si prostor deli z avstrijskim muzejem, kjer so komaj po desetih letih uspeli postaviti razstavo, ki predstavlja vse avstrijske žrtve v Auschwitzu. Glede na številne naslednice Jugoslavije, nas torej čaka še več dela. Mariborska sinagoga ima v tem primeru manjši domet, povezali smo se z Muzejem novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani, kjer je centralna institucija v Sloveniji, povabili smo deležnike iz prostora bivše Jugoslavije na simpozij, da se vsaj uskladimo, kaj bomo v prihodnje naredili in predvsem kje začeti.

Kaj vemo o slovenskih žrtvah?

V vseh nekdanjih jugoslovanskih državah, iz katerih je bilo v Auschwitz poslanih okoli 20.000 ljudi, so največji delež žrtev, v primerjavi z ostalimi prebivalci, Judje. V Sloveniji pa ne, poleg Judov in Romov, ki so bili poslani v taborišče, največji delež žrtev predstavljajo prav Slovenci. To vemo zato, ker je izmed okoli 3000 Slovencev, ki so bili poslani v Auschwitz, ohranjenih okoli 800 njihovih fotografij.

V Auschwitzu so namreč imeli ujetniki tetovirane številke, drugje so bile prišite na obleke. To je bilo zato, da so jih lažje evidentirali, ker je bilo v Auschwitzu zelo veliko mrtvih, stotine na dan. V vseh taboriščih so jetnike fotografirali, samo v Auschwitzu pa so vse, ki jih niso takoj usmrtili. Od 1,3 milijona jetnikov je nastalo okoli 200.000 fotografij. Ko so se nacisti umikali, bi moral fotograf fotografije uničiti, a jih ni v celoti, saj jih je skril kar okoli 39.000. Od vseh teh je kar okoli 800 fotografij Slovencev. Te fotografije moramo nujno opremiti s podatki. Je smiselno torej, da morda Slovenija sama postavi razstavo v Auschwitzu? Zdi se mi, da je minimalen nivo spoštovanja, da tam stoji vsaj spominska plošča v slovenščini. Če najdemo skupne povezovalne točke z Jugoslavijo, jih lahko izpostavimo, sicer pa mislim, da je prav, da izpostavimo samo slovensko zgodbo.

Kakšne aktivnosti načrtujete v sinagogi v prihodnje?

V prihodnje imamo predvidenih več razstav, ulično razstavo načrtujemo, sicer pa imamo gostovanja. Zadnji dve razstavi sta razstava o Marpurgih, ki je trenutno v Piranu, ter razstava o slovenskih žrtvah Auschwitzu, ki je trenutno v Kočevju. To je za nas že uspeh, da gostujemo po Sloveniji in dokažemo, da nismo le mariborska zgodba. Vesel bi bil, da bi tudi druge ustanove razmislile o tem. Naš realni okvir je bivša Jugoslavija, sicer pa Srednja Evropa.

Če se ne motim, je tudi moje ime – torej Sara tipično judovsko ime?

Srednjeveški Judje so morali nositi znamenja, v 13. in 14. stoletju t. i. judovski klobuk, v 15. stoletju rumeno piko, med 2. svetovno vojno pa Davidovo zvezdo. Ime Sara je tipično judovsko ime. Ko so 15. septembra 1935 nacisti uvedli rasno nürnberško zakonodajo, so uvedli vrsto gospodarskih ukrepov. Do leta 1941 je bila nacistična politika ta, da se je Judov treba znebiti, njihovo premoženje pa ostane. Hoteli so, da se izselijo, a niso imeli kam. Niso mogli iti v Palestino, ker se s tem niso strinjali Britanci zaradi arabskega upora. Ko se leta 1941 razvije druga svetovna vojna in ni bilo več mogoče kam iti, pa so začeli Jude načrtno ubijati. Nošenje židovske zvezde so v Nemčiji uvedli dokaj pozno, šele septembra 1941, paradoksalno pa so v NDH to uvedli takoj aprila 1941. Hkrati ko so uvedli zunanje znake, ki so pričali, da so Judje, so si morali nadeti tudi imena, da je bilo točno razvidno, da je nekdo Jud. Moški so morali dodati osebnemu imenu ime Izrael, ženske pa je morala poleg krstnega imena biti tudi Sara, ker je to najbolj tipično žensko hebrejsko ime.