Ustavno sodišče je v postopku, začetem na zahtevo Banke Slovenije, razveljavilo zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. Čeprav vse določbe niso protiustavne, ga je razveljavilo v celoti, ker je ugotovilo neustavnost plačevanja odškodnine s strani Banke Slovenije.

Ustavno sodišče se je na seji 16. februarja odločilo za razveljavitev celotnega zakona, s katerim se je želelo zagotoviti pravno varstvo imetnikov podrejenega dolga in s katerim je DZ želel izpolniti odločbo ustavnega sodišča iz jeseni 2016. Zakon je začel veljati decembra 2019, njegovo izvrševanje pa je ustavno sodišče zadržalo marca 2020.

Kot so danes sporočili iz sodišča, niso presojali ustavnosti vseh določb zakona oz. se je izkazalo, da vse presojane določbe niso protiustavne. “Štelo pa je, da bi drugačna odločitev povzročila razcep ekonomske in pravne odgovornosti za odškodnine nekdanjim imetnikom na dva ločena subjekta, za kar ni mogoče kar domnevati, da ustreza namenu zakonodajalca,” so zapisali.

Neskladje z ustavnim načelom samostojnosti

Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da je izpodbijani 40. člen, ki govori o izplačilu pavšalnega nadomestila in odškodnine s strani Banke Slovenije, v neskladju z ustavnim načelom samostojnosti oz. neodvisnosti centralne banke, ki ga je ustavno sodišče razložilo v skladu z razlago tega pojma v pravu EU. Na podlagi razveljavitve tega člena je sodišče razveljavilo še ostale, saj je to določbo štelo za vsebinsko jedro zakona, ki osmišlja vse ostale določbe.

“Izpodbijani 40. člen je na ustavno nesprejemljiv način posegal v splošne rezerve centralne banke oz. ji preprečeval njihovo samostojno oblikovanje, to pa v zvezi z naložitvijo odškodninske odgovornosti za opravljanje funkcije, ki ne spada med temeljne funkcije centralne banke. To je Banko Slovenije potencialno izpostavilo političnim pritiskom v zvezi z zagotovitvijo sredstev, potrebnih za njeno učinkovito delo,” so ocenili na ustavnem sodišču.

Členi, ki opredeljujejo izplačila pavšalnih nadomestil, so v neskladju s prepovedjo denarnega financiranja, ki je del načela samostojnosti oz. neodvisnosti centralna banke iz ustave. Kot so povzeli, je zakonodajalec uvedel obveznost plačila, ki izhaja neposredno iz njegovih političnih odločitev, in ne iz načina, kako je Banka Slovenije opravljala svoje naloge. “Pavšalno nadomestilo je po svojem bistvu socialni korektiv oz. instrument socialne politike države, ki se ne sme financirati iz sredstev centralne banke,” so poudarili.

Določeni členi ne posegajo v ustavne pravice

Banka Slovenije medtem ni izkazala, da 10. člen, ki govori o javni objavi dokumentov, posega v s pravom EU skladno razloženo ustavno pravico do poslovne skrivnosti, opredeljene v ustavi.

Tudi členi, ki govorijo o virtualni podatkovni sobi, ne posegajo v ustavno pravico do varstva poslovne skrivnosti. Ta varuje informacije oziroma podatke poslovne narave, ki so po vsebini taki, da obstaja verjetnost, da bi njihova prosta dostopnost ali dostopnost poslovnemu tekmecu nekemu poslovnemu subjektu povzročila občutno škodo. Tega, upoštevaje predvsem močno časovno oddaljenost obdobja izbrisa kvalificiranih obveznosti, predlagateljica ni izkazala, so dodali na ustavnem sodišču.

Kot so opozorili na ustavnem sodišču, po tej odločitvi obstaja v pravnem redu protiustavna pravna praznina, ki jo mora zakonodajalec v najkrajšem mogočem roku zapolniti. “Protiustavno stanje traja že nesprejemljivo dolgo,” so zapisali in dodali, da je treba nekdanjim imetnikom v najkrajšem mogočem roku dati na voljo učinkovito sodno varstvo, na kar je državo opozorilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

“Težko si je zamisliti ustavno skladno zakonsko ureditev, ki bi ekonomsko breme napak pri izbrisu kvalificiranih obveznosti nalagala kateremukoli drugemu subjektu kot državi kot varuhu javnega interesa, zaradi katerega je izbris tudi bil opravljen. Pri tem mora zakonodajalec paziti tudi na to, da ne bo nobeden od nekdanjih imetnikov zaradi zastaranja izgubil možnosti učinkovitega uveljavljanja te pravice, saj bi bilo to z vidika odgovornosti zakonodajalca za nastali položaj ustavnopravno nesprejemljivo,” je ustavno sodišče še navedlo v danes javno objavljeni odločbi.

Odločba sprejeta s sedmimi glasovi za

Ustavni sodniki so odločbo sprejeli s sedmimi glasovi. Sodnik Rok Čeferin je bil pri odločanju izločen, sodnik Matej Accetto, ki ustavnemu sodišču predseduje, pa je bil proti. Kot je zapisal v odklonilnem ločenem mnenju, je nasprotoval odločitvi, da se zaradi neustavnosti 40. člena razveljavi celoten zakon.

DZ je zakon potrdil oktobra 2019, po vetu državnega sveta mu je zeleno luč prižgal znova prižgal novembra 2019 in s tem izpolnil odločbo ustavnega sodišča, da je leta 2013 izbrisanim imetnikom obveznosti v bankah treba zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Zakon je Banki Slovenije med drugim naložil plačilo pavšalnih odškodnin investitorjem, ki so fizične osebe. Banka Slovenije je januarja 2020 vložila zahtevo za oceno ustavnosti zakona in izpostavila, da je sporen predvsem z vidika monetarnega financiranja in finančne neodvisnosti centralne banke.

Ustavno sodišče je izvrševanje zakona zadržalo in se z več vprašanji obrnilo na Sodišče EU. To je lansko jesen odločilo, da je zakon sporen z vidika monetarnega financiranja in finančne neodvisnosti centralne banke. Izpostavilo je, da je Banka Slovenije lahko odgovorna za škodo izbrisanih imetnikov finančnih instrumentov le, če je dokazano resno kršila dolžnost skrbnega ravnanja, da ne more kriti škode zgolj zaradi nizkih prihodkov izbrisanih imetnikov in odpovedi drugim pravnim sredstvom ter da za ta namen ne sme prekomerno posegati v svoje rezerve.

STA