Decembra so na delu trije dobri možje, ki jim je skupno to, da predvsem osrečujejo otroke, saj prinašajo darila, a vsak izmed njih ima svojo zgodbo in svoj izvor. Največjo vlogo pri ohranjanju živosti podob decembrskih dobrih mož so imeli skozi zgodovino seveda najmlajši, obenem pa tudi slikarji in ilustratorji, saj so jih oboji ohranjali pri življenju vse do danes.
Grški Nikolaj prinesel tri kepe zlata
Najstarejši izmed dobrih mož je sveti Miklavž oziroma Nikolaj. Rodil naj bi se okrog leta 280 v grškem Patrasu v bogati družini. Ko je postal duhovnik, je podedovano premoženje po umrlih starših razdelil med reveže. Umrl naj prav 6. decembra v visoki starosti in kmalu postal eden najbolj priljubljenih svetnikov v Grčiji in Rusiji.
Nikolaj naj bi imel grške korenine.
O njem sicer kroži več legend, najbolj poznana pa je tista, v kateri je tri obubožane mladenke obvaroval sramote. Bile so hčerke obubožanega plemiča, ki jih je nameraval poslati v javno hišo, da bi zaslužile dovolj denarja za doto. Ko je za to izvedel škof Nikolaj, jim je ponoči skozi okno vrgel tri kepe zlata in jim s tem zagotovil dostojno poroko.
Sveti Miklavž je ob obisku otrok oblečen po vzgledu liturgičnih oblačil: čez dolgo belo obleko (albo) ima oblečen mašni ali večernični plašč (pluvial). Na glavi nosi mitro. Mitra je v današnjih časih liturgijska kapa, ki jo nosijo papež, kardinali, nadškofi in škofi, izjemoma s posebnim pooblastilom pa tudi nekateri menihi. Miklavž v roki drži škofovsko palico, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima, a ne vedno, knjigo. Po izročilu mora imeti dolgo belo brado, na rokah pa običajno bele rokavice.
Sv. Nikolaj
Na Slovenskem je bilo miklavževanje precej razširjeno. Po vaseh je hodil Miklavž v sprevodu z angeli, parkeljni, ponekod pa so se mu pridružili tudi drugi liki, celo Pehta. Otroke običajno obišče na “Miklavžev večer” v noči na 6. december, razveseljuje pa z manjšimi darili, med katerimi so rožiči, suho sadje, pomaranče, mandarine in kakšna sladka dobrota.
Božiček je preoblečen in nekoliko porejen Miklavž, ki rad srkne Coca-Colo
Če naj bi veljalo, da Miklavž obdaruje pridne otroke, v kolikor so bili seveda dovolj pridni, da jih ni s šibo pokaral parkelj, Božiček, naslednji na dolžnosti decembrskega obdarovanja, z darili, ki jih v božični noči 24. decembra prinaša skozi dimnik, medtem ko ga na strehi čakajo sani z vprego, ki jo vodi sam rdečenosi Rudolf na čelu, razveseljuje vso družino. Kot velja veliko zgodb o njegovem obstoju, je še več tistih o njegovem nastanku.
Kar velja omeniti je, da je Božiček, kot ga poznamo danes, resda lik, ki smo ga poleg številnih drugih reči prevzeli skupaj z globalno kapitalistično usmeritvijo, a pozor, Božička si niso izmislili pri Coca-Coli. Morda bi bilo bolje reči “izposodili”, vsekakor pa velja, da so ga oblekli. Tako je, v tisto pravo rdeče-belo obleko, ki je Božiček po oglasu Coca-Cole, na katerem je debitiral in pričel svojo pot svetovne neminljive slave, ni nikoli več slekel. Pa tudi kilogramov, ki jih je za kultni oglas pridobil, ni izgubil nikoli več.
Podlaga današnjemu Božičku so tako nordijske mitologije in zgodbe o zimskem dobrem možu, ki jih srečamo tudi v slovanskem pravljičarstvu. Božiček je svoj čas po svetu hodil v tradicionalnih nizozemskih hlačah in s širokokrajnim klobukom na glavi, bil pa je tudi precej bolj pisan in nekoliko bolj športne postave.
Izraz »Santa Claus« izhaja iz nizozemske besede »Sinter Klaas« (Sveti Miklavž), ki so ga v ameriški New York uvozili Nizozemci v 17. stoletju. Obisk Miklavža so praznovali na večer 5. decembra. Ko so kolonijo prevzeli Angleži, so bili angleški otroci razočarani, ker niso imeli svojega »Sinter Klaasa«, ki bi jim prinašal darila. Ker angleški protestanti niso praznovali dnevov svetnikov, je bil obisk Sinter Klaasa zato prestavljen na božični večer.
A še močnejša, bolj konkretna in bolj odločilna podlaga Božičku je pravzaprav tisočletno izročilo o nebeškem obdarovalcu otrok sv. Miklavžu, škofu iz Male Azije. Izraz »Santa Claus« izhaja iz nizozemske besede »Sinter Klaas« (Sveti Miklavž), ki so ga v ameriški New York uvozili Nizozemci v 17. stoletju. Obisk Miklavža so praznovali na večer 5. decembra. Ko so kolonijo prevzeli Angleži, so bili angleški otroci razočarani, ker niso imeli svojega »Sinter Klaasa«, ki bi jim prinašal darila. Ker angleški protestanti niso praznovali dnevov svetnikov, je bil obisk Sinter Klaasa zato prestavljen na božični večer.
Božiček, kot ga je upodobil Thomas Nast
Božička so sicer do 19. stoletja upodabljali v različnih oblačilih, ki so bila tudi zelene, modre in črne barve. Konec 19. stoletja pa ga je Thomas Nast začel upodabljati v (temno) rdečih oblačilih. V knjigi o Saint Nicholasu ali po naše Božičku, ga je oblekel v rdečkast plašč. V tej knjigi tudi izvemo, da Božiček živi na severnem tečaju, njegovih jelenov pa je osem: Tresko, Plesko, Skočko, Hudko, Kometko, Kupidko, Plamenko in Blisko. Najznamenitejši med njimi se je pojavil pozneje, šele leta 1939. Rdečenosi Rudolf je tako dobil svojo podobo v ilustrirani knjigi Roberta Maya, desetletje pozneje pa je dobil tudi svojo pesem Rudolf the Red-Nosed Reindeer, ki sta jo prepevala tudi Pat Boone in Frank Sinatra. Veljalo je, da ima Rudolf rdeč nos, ker se je prehladil ali popil preveč šerija na praznični dan.
Haddon Sundblom, oblikovalec švedskih korenin, pa je bil tisti, ki je leta 1931 izdelal lik Božička, kot ga poznamo danes. Izhodišče zanj je bila vinjeta bradatega in dobrodušnega Miklavža iz druge polovice 19. stoletja, katere avtor je Thomas Nast, kakor tudi nekatere kasnejše upodobitve Miklavža v ameriških otroških revijah. Sam obraz Božička si je Sundblom sposodil kar od svojega soseda, saj je hotel, da Božiček zgleda čimbolj domače, nekoliko veseljaško a še vedno z nadnaravnim pridihom.
V Sloveniji je bil Božič kot državni praznik ponovno uveden leta 1989, leta 1990 pa je v rdeče-beli obleki kot prvi Božiček v javnosti nastopil Sandi Pavlin iz Mladinskega gledališča v Ljubljani.
Razlog pa je bil povsem tržni. V začetku tridesetih je Coca-Cola dosegla, da se ni prodajala le v barih, temveč v rednih trgovinah. To je bila njena velika priložnost za vstop v družinsko prehranjevalno okolje. Za kaj takega pa je morala nagovoriti otroke. Otroški patron Santa Claus (sv. Miklavž), ki se za povrh pojavlja v prazničnem in magičnem mesecu decembru, je bil več kot primerna iztočnica, da se Coca-Cola zasidra globoko v kolektivni domišljiji in seveda v hladilnikih vsakega gospodinjstva. V nekaterih krščanskih družinah pa zaradi obiska Božička na božični večer verjamejo, da darila pod smrečico prinaša Jezušček.
Božiček na reklami za Coca-Colo, kot si ga je zamislil Haddon Sundblom
V Sloveniji je bil Božič kot državni praznik ponovno uveden leta 1989, leta 1990 pa je v rdeče-beli obleki kot prvi Božiček v javnosti nastopil Sandi Pavlin iz Mladinskega gledališča v Ljubljani.
Dedek Mraz ali Oča Triglav?
Dedek Mraz je otroke razveseljeval že v carski Rusiji, njegov izvor pa je še starejši. Po starodavnih izročilih naj bi se dedek Mraz nekega dne napotil v beli svet. Potoval je in potoval in se ustalil šele v kraju, ki ima v grbu podobo vodnarja – to se je zgodilo na zimski solsticij – 22. decembra.
Legenda naj bi nastala na ruskem severu, pogani so ga menda imenovali Varuna in je simboliziral temo, kaos in smrt. Ko je Rusija v 10. stoletju sprejela krščanstvo, je preporod doživel tudi Varuna, ki je bil sprva indoevropski bog. Prelevil se je v Trojana, nato v Sv. Nikolaja in nazadnje v Dedka Mraza. Po ruskih legendah iz tridesetih let prejšnjega stoletja se imenuje ded Moroz in je poročen s starko Zimo.
V sodoben čas pa je pripotoval v 19. stoletju, ko je ruski pesnik Nikolaj Nekrasov napisal zelo znane verze o »Mrazu – rdečem nosu«. Poganske elemente v njem prepoznamo po beli srajci in vezenju, ki naj bi simbolizirali kraljestvo mrtvih in smrti. V nasprotju z Božičkom je Dedek Mraz ne le nagrajeval, ampak tudi kaznoval otroke, ki so bili preveč poredni, da bi dobili darilo.
Sodobni Dedek Mraz izhaja iz 19. stoletja, ko je ruski pesnik Nikolaj Nekrasov napisal verze o »Mrazu – rdečem nosu«, ki so znane vsem Rusom. Dedku Mrazu se je pridružila Sneguljčica, oziroma Sneguročka, ki naj bi po nekaterih mnenjih bila hčerka Dedka Mraza. Nesmrtna je postala v predstavi Aleksandra Ostrovskega.
V Sloveniji so zaradi vse ostrejšega nasprotovanja vlade Cerkvi leta 1947 božična voščila in zapise o božiču, ki so bili v letih 1945 in 1946 še pogosti, začele nadomeščati objave govorov jugoslovanskega predsednika Tita o uspehih prvega leta petletke. Miklavževi obhodi in božična praznovanja so se začela iz javnega prostora po opozorilih raziskovalcev umikati v domove in cerkvene skupnosti.
Najprej je oblast skušala ločiti praznovanje božiča od novega leta in pri tem seveda vneto podpirala praznik novo leto. Leta 1948 so prvič organizirali program za praznovanje novoletne jelke, v katerem je bil ključen nastop Dedka Mraza. Ta je bil takrat še ves v belem. Njegovi načrtovalci, ki so si lik, sposodili v Rusiji, so prvotno razmišljali o bolj slovenskem imenu, na primer oča Triglav, a prevladal je prevod ruskega imena, pod katerim ga poznamo še danes.
A pravi “krivec” za dedka Mraza, kakršnega si predstavljamo danes, je akademski slikar Maksim Gaspari. Ta ga je leta 1952 naslikal s košato brado, dolgimi sivobelimi lasmi, pokrit pa je bil s slovensko polhovko. Gaspari je bil namreč doma blizu Cerknice, kjer so polhi doma. Dedka Mraza je oblekel v ovčji kožuh, ki je ob robovih okrašen s slovenskimi ljudskimi ornamenti, največkrat gorenjskimi nageljni, obut pa je v črne ali rjave škornje.
Je pa zato njegova podoba postala zelo slovenska. Najbrž vsi poznamo opis iz ponarodele otroške pesmice Janeza Bitenca “siva kučma, bela brada …”
A pravi “krivec” za dedka Mraza, kakršnega si predstavljamo danes, je akademski slikar Maksim Gaspari. Ta ga je leta 1952 naslikal s košato brado, dolgimi sivobelimi lasmi, pokrit pa je bil s slovensko polhovko. Gaspari je bil namreč doma blizu Cerknice, kjer so polhi doma.
Prve tri barvne razglednice z likom dedka Mraza so izšle leta 1952, že kmalu pa so sledili tudi znameniti sprevodi dedka Mraza. Ti so se ohranili vse do danes.
Dedka Mraza je oblekel v ovčji kožuh, ki je ob robovih okrašen s slovenskimi ljudskimi ornamenti, največkrat gorenjskimi nageljni, obut pa je v črne ali rjave škornje. Seveda mu je na cekar narisal peterokrako zvezdo in ne srce ali celo Marijin monogram, kar bi bilo za tiste čase povsem nesprejemljivo. Kot vemo, je kasneje namesto cekarja dedek Mraz dobil značilno slovenski pleten koš, ki ga je napolnil z darili. Prve tri barvne razglednice z likom dedka Mraza so izšle leta 1952, že kmalu pa so sledili tudi znameniti sprevodi dedka Mraza. Ti so se ohranili vse do danes.
Dedek Mraz del nesnovne kulturne dediščine
Dedek Mraz, priljubljen praznični lik, je lani postal del nesnovne kulturne dediščine (NKD) pri nas. “Pri varovanju nesnovne kulturne dediščine gre za sistem varovanja “od spodaj navzgor”, pri čemer imajo zelo pomembno vlogo nosilci dediščine. Predlog za vpis v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije sicer lahko poda vsakdo, vendar se morajo s tem strinjati tudi nosilci. V primeru enote Prihod dedka Mraza smo dobili pobudo s strani ene od lokalnih skupnosti, znotraj katere organizirajo prireditev s prihodom dedka Mraza, in s strani Zveze prijateljev mladine Slovenije. Glede na to, da prihod dedka Mraza organizirajo v različnih in številnih okoljih (domovi, vrtci, šole, sindikalne organizacije, lokalne skupnosti ….), smo se odločili, da kot nosilca vpišemo Zvezo prijateljev mladine Slovenije, ki pri organizaciji prihoda dedka Mraza sodeluje že od leta 1953,” je pojasnila Neva Židov z Etnološkega muzeja Slovenije.
V primeru enote Prihod dedka Mraza smo dobili pobudo s strani ene od lokalnih skupnosti, znotraj katere organizirajo prireditev s prihodom dedka Mraza, in s strani Zveze prijateljev mladine Slovenije. Glede na to, da prihod dedka Mraza oganizirajo v različnih in številnih okoljih (domovi, vrtci, šole, sindikalne organizacije, lokalne skupnosti ….), smo se odločili, da kot nosilca vpišemo Zvezo prijateljev mladine Slovenije, ki pri organizaciji prihoda dedka Mraza sodeluje že od leta 1953.
Enote, ki jih vpisujejo v register NKD Slovenije, morajo ustrezati Unescovi definiciji nesnovne kulturne dediščine, soditi morajo ustrezne zvrsti in imeti določeno tradicijo. Izvajati se morajo najmanj 50 let in biti še vedno “žive”. “O primernosti enot za vpis v register odloča Delovna skupina Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine, ki jo sestavljajo strokovnjaki za nesnovno kulturno dediščino iz različnih ustanov. Sam register pa vodi Ministrstvo za kulturo,” je pojasnila Židovova in obenem dodala, da sicer vpis Prihoda dedka Mraza v register za njegove nosilce nima nobenih formalno-pravnih posledic. Gre bolj za to, da je dedek Mraz s svojim širšim kontekstom s strani stroke priznan kot del slovenske (nesnovne) kulturne dediščine.
Organizatorjem ni treba izpolnjevati posebnih pogojev, saj Unescova Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz leta 2003 NKD razume kot nekaj, kar se ves čas spreminja. Vpis v register zato ne pomeni “zamrzovanja” tovrstne dediščine. Slovenija je Unescovo Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine ratificirala leta 2008, ena od obvez podpisnic Konvencije pa je vodenje enega ali več seznamov NKD s svojega območja. Dedek Mraz bo imel torej tudi letos polne roke dela še vse do novega leta 1. januarja (po pravoslavnem koledarju pa 14. januarja) leta 2020.
