V boj za evropske poslanske stolčke se prvič podaja tudi izvenparlamentarna stranka Resni.ca, ki je nastala iz protestnega gibanja proti vladnim ukrepom med epidemijo covida-19. Na listi so poleg Zorana Stevanovića med drugim novinarka Polona Frelih, igralka Tanja Ribič, pisatelj in kolumnist Branko Gradišnik ter zdravnika Sabina Senčar in Stanko Pušenjak. Na naša vprašanja je odgovorila kandidatka za evropsko poslanko Katja Kokot, doktorica veterinarske medicine in zagovornica samooskrbe.

Kakšen je vaš načrt za spodbujanje regionalnega razvoja v Sloveniji? Kako boste zmanjšali razlike med regijami?

Med slovenskimi regijami bodo vedno razlike, saj vsaka od njih na koncu zasleduje drugačne, specifične cilje. Za večje približevanje zastavljenim ciljem je potrebno bolj prilagojeno usmerjanje evropskih kohezijskih sredstev. Naš načrt tako vključuje večjo vključitev prebivalcev v procese soodločanja v obliki neposredne demokracije. Nekaj podobnega temu, kar lahko že sedaj vidimo v obliki predlaganih projektov, za katere občani lahko glasujejo in tako aktivno sooblikujejo razporeditev sredstev v razvoj in dosego ciljev. Ko se dosegajo cilji, ki dejansko koristijo ljudem in njihovim potrebam, se s tem pospešuje tudi razvoj določene regije, in to v večji meri, kot če se projekti narekujejo izven te regije. Zelo pomembno se nam zdi tudi, da se aktivno posvetimo decentralizaciji države in preselitvi nekaterih vladnih uradov izven ljubljanske regije.

Kakšen je vaš načrt za spodbujanje gospodarstva in ustvarjanje novih delovnih mest? Kako boste zagotovili, da bodo delovna mesta kvalitetna in dostojna?

Zavzemamo se za nižjo davčno stopnjo, tako pri plačah kot pri davku na dodano vrednost. Previsoke davčne stopnje namreč zmanjšujejo produkcijo, odganjajo investitorje v gospodarstvu, kar posledično pomeni manj profita, manj služb, manj denarja, ki se ga vlaga v sam razvoj. Zavedati se moramo, da če ljudem ostane več denarja, se jim tako poveča kupna moč, hkrati se poveča potrošnja, denarni obtok, država tako na koncu pobere več davka kot bi ga, če s previsoko davčno stopnjo zavira razvoj in potrošnjo. Kvalitetno in dostojno delovno mesto pomeni tudi to, da smo na koncu vsi bolj zadovoljni, tako delavec kot delodajalec, kar je s trenutnimi davčnimi obremenitvami vedno težje izvedljivo.

Kako boste s svojim delom vplivali na razvoj lokalnega okolja?

Kot evropska poslanka bom odprla poslansko pisarno v domači, štajerski regiji. Čas je, da se štajerski glas sliši in upošteva. Kot že omenjeno, so evropska kohezijska sredstva včasih izkoriščena v premajhnem obsegu ali tako, da ne zasledujejo ciljev regionalnega razvoja. »Daleč od oči, daleč od srca«, pravi star slovenski pregovor. Zato verjamem, da bo imela Štajerska največ koristi od evropskega poslanca, ki živi in ustvarja na štajerskem.

Kakšen je vaš odnos do migracij in azilne politike in temu pripadajočih problematik?

Ločiti moramo med dobrimi in slabimi migracijami. Dobrodošli so prihodi tistih ljudi, ki so za državo koristni, ki s seboj prinašajo neko dodano vrednost, naj bo ta v obliki znanja, dela ali kapitala, ni pomembno. Pomembno je, da je njihov prispevek družbi v neto smislu pozitiven. Tudi s človeškega vidika je težko trditi, da je potrebno brezpogojno ustaviti neke migracije, če je za določen čas in pod posebnimi pogoji potrebno pomagati ljudem v hudi stiski, npr. če v sosednji državi divja vojna in pridejo k nam begunci iz neposrednega vojnega območja. To se je npr. dogajalo v začetku devetdesetih let.

Vsekakor med slabe migracije štejemo prihod tistih ljudi, ki niso neposredno ogroženi in ki dobrobiti države v neto smislu ne prispevajo, ampak predvsem jemljejo. Žal imamo v Sloveniji veliko takega, tako imenovanega socialnega turizma. Žal smo tu velika žrtev t. i. »harmonizirane evropske zakonodaje«, ki je do tega pojava preveč radodarna oziroma ga celo spodbuja. Za reševanje te problematike bo potrebnega precej dela. V stranki Resni.ca smo že ponudili rešitev: socialne pravice se omejijo na slovenske državljane. Tako bodo v Slovenijo migrirali zgolj še tisti ljudje, ki bodo sebe in svoje družine sposobni preživeti s svojim delom oziroma zaslužkom, kar je edino pravilno.

V Resni.ci ne nasprotujemo temu, da se v Sloveniji naseli kdor koli, ki je pripravljen sprejeti navade te dežele in se ravnati po njenih zakonih. Nasprotujemo zgolj temu, da to stori na račun državljanov davkoplačevalcev. Kar se tiče ljudi, ki v Slovenijo vstopajo nelegalno, je vprašanje jasno. Če bi se striktno izvajala obstoječa slovenska zakonodaja, bi bil ta problem že zdavnaj rešen.

Kakšen je vaš odnos do Rusije in Kitajske, kakšen do trenutnih (varnostnih) konfliktov? Kako boste zagotovili varnost in stabilnost v Evropi?

V stranki Resni.ca je odnos do vseh držav, vključno z Rusijo in Kitajsko, temelji na načelu neopredeljenosti in diplomatskega dialoga. Zavzemamo se za nevtralnost v mednarodnih konfliktih in verjamemo v povezovanje sprtih strani s ciljem gradnje trajnega miru. V luči trenutnih varnostnih izzivov se osredotočamo na krepitve mednarodnega sodelovanja s prav vsemi vpletenimi državami in dialog, da bi zagotovili varnost in stabilnost v Evropi. Prepričani smo, da lahko z aktivnim posredovanjem in diplomatskim pristopom prispevamo k mirnejšemu in varnejšemu mednarodnem okolju.

Zakaj kandidirate za poslanko v Evropskem parlamentu?

Po poklicu sem veterinarka, po duši podjetnica, političarka in kmetovalka. Trenutne razmere v svetu in doma, aktualne davčne politike in zelene agende mi ne dajejo nobene vzpodbude, da se še naprej aktivno ukvarjam s svojim poklicnim področjem ali podjetništvom. Zelo težko sem namreč spremljala nenehno rast davkov, taks, obveznih prispevkov za to in ono, sprejetje novih in novih omejitev, predpisov, ki nimajo nobene prednosti v praksi, ter se tako na neki točki znašla tam, kjer sem si rekla, da je dovolj. In če v takem sistemu ne morem živeti in delati, je čas, da vstopim v njega in se aktivno vključim v soustvarjanje politike.

Politika konec koncev pomeni, po kakšni cesti se vozimo, koliko davka plačamo ob tem, ko tankamo gorivo in kakšna bo prihodnost naših otrok. Kot glavno področje svojega dela vidim v kmetijski politiki, saj verjamem, da brez lastne samooskrbe kot država izgubimo svojo neodvisnost. Naša glavna skrb bi morala biti kmetijska politika, ki bo omogočila ne samo preživetje, ampak tudi razvoj slovenskih kmetij.

Kako bi povprečnega slovenskega volivca spodbudili k udeležbi na volitvah za Evropski parlament?

Povprečni slovenski volivec je že vdan v usodo in verjame, da četudi gre na volitve, to ne bo spremenilo nič. In da je zato brezveze porabiti čas za kaj takega. In ja, na nek način ima prav. Ker en sam res ne more spremeniti nič, vendar skupaj lahko spremenimo marsikaj. In če vsa ta leta volimo in izvolimo ene in iste stranke in ob tem še vedno upamo, da bo pa zdaj kaj drugače, potem še bolj razumem ta občutek, da se nič ne spremeni. Ker se dejansko ne bo. Ne gre samo za leve ali desne stranke. Gre za to, da se določeni politični poli menjavajo na oblasti skozi več desetletij.

Slovenski volivec ni neumen, v sebi čuti, da volitve tako nič ne spremenijo, saj levi so desni in desni so levi. Vsi so isti. Je morda zdaj čas, da obljubim, da bo vse drugače, če bom izvoljena jaz? Ne bo. Obljubim lahko, da ne bom tiho in da se bom ob vsakem nesmislu oglasila, ne glede na to, kako močno me bodo poskušali utišati. In vsak glas se sliši in čez čas se ne samo sliši, ampak glasno zveni. Več nas bo glasnih, bolj se bo slišalo. Volitve pa so glas vsakega državljana. In če se volitev ne udeležite, ste utišani.