Kraški ovčar je ponosni varuh slovenske dediščine. Kot avtohtona pasma je skozi stoletja oblikovala svojo vlogo v sožitju z našo pokrajino. Danes je simbol neustrašnosti in zvestobe, saj je bil prvotno vzgojen kot zaščitnik čred pred plenilci, kot so volkovi in medvedi. Njegova vloga je bila ključna za razvoj kmetijstva in ohranjanje naše kulturne krajine.
Živa dediščina
Danes je pasma ogrožena in šteje manj kot tisoč primerkov. Kljub temu si ljubitelji in vzreditelji prizadevajo za njeno ohranjanje. Kraški ovčar je veliko več kot samo pes; predstavlja del naše zgodovine, dediščine in identitete. S tem, ko se zavedamo njegovega pomena, krepimo tudi zavest o pomembnosti ohranjanja biotske pestrosti in naše naravne krajine.
Vedno v pripravljenosti
Njegov značaj se razlikuje od značaja klasičnih ovčarjev, kot je na primer border collie. Medtem ko so ovčarji hitri in delovni, je kraški ovčar po naravi pastirski pes. Njegova naloga je varovanje črede, zato je nenehno buden in pripravljen na ukrepanje, čeprav na prvi pogled deluje lenobno.
Kraški ovčar ni pes, ki bo slepo ubogal vsak ukaz. Zaradi svoje inteligence in samostojnosti se ne bo pokoril v služabnika. Zahteva spoštovanje in doslednost. Lastnik, ki ga razume in ceni, bo z njim zgradil trdno partnerstvo, ki temelji na zaupanju.
Razumevanje narave psa je ključno
Pri vzgoji kraškega ovčarja je nujna zgodnja socializacija in privajanje na urbano okolje. Njegovo naravno čuječnost in pogum je treba usmerjati, ne zatreti. Največja napaka je pričakovanje, da bo imel značilnosti neke druge pasme, na primer nemškega ovčarja. Pred nakupom se je zato treba dobro zavedati, da gre za psa, ki zahteva razumevanje in pravilen pristop.
Pastirski pes
S porastom velikih zveri se v Sloveniji povečuje potreba po zaščiti čred, kar kraškega ovčarja ponovno postavlja v ospredje. Njegova prisotnost pogosto odvrne plenilce že samo z obrambno držo, kar preprečuje neposredne spopade. Vendar je za to nalogo potrebna načrtna vzgoja, saj se mora mladič že zgodaj navezati na čredo.
