Vprašanje, kako mačke skoraj vedno pristanejo na nogah, že več kot stoletje buri domišljijo znanstvenikov. Že leta 1894 je francoski fiziolog Étienne-Jules Marey s pomočjo zgodnjih videoposnetkov dokazal, da se znajo mačke med padcem obrniti v zraku. A natančen mehanizem tega pojava je dolgo ostal nepojasnjen.
Mačja hrbtenica je izjemno gibljiva
Nova raziskava, objavljena v znanstveni reviji The Anatomical Record, zdaj ponuja pomemben vpogled v tako imenovani problem padajoče mačke. Raziskovalci ugotavljajo, da ključno vlogo igra izjemna gibljivost mačje hrbtenice, ki omogoča hitro in natančno prilagajanje telesa med padcem.
Študija kaže, da je zgornji del mačje hrbtenice izjemno prožen, medtem ko je spodnji del nekoliko bolj tog. Prav ta kombinacija omogoča, da mačka najprej zavrti sprednji del telesa proti tlom, nato pa temu gibu sledi še zadnji del. Tako si v zraku postopoma “poravna” telo in pripravi varen pristanek.
Uporabljajo zaporedno gibanje telesa
Raziskovalci so svoje ugotovitve podprli z analizo videoposnetkov padcev in s podrobnim preučevanjem strukture hrbtenice. Ugotovili so, da se lahko zgornja vretenca zavrtijo celo do 360 stopinj, kar daje mačka izjemno sposobnost manevriranja. Ta spoznanja podpirajo teorijo, da mačke uporabljajo zaporedno gibanje telesa - najprej sprednji, nato zadnji del - za nadzor nad padcem.
Zanimivo je tudi, da so pri poskusih opazili določeno “stransko pristranskost”. Mačke naj bi se pogosteje obračale v desno, kar nakazuje, da imajo lahko, podobno kot ljudje, dominantno stran.
Čeprav raziskava še ne daje dokončnega odgovora, pomeni pomemben korak naprej. Znanstvenikom namreč pomaga bolje razumeti, kako združiti fizikalne modele z dejansko anatomijo živali.
