Pavel Santonino je bil Italijan in visoko izobražen mož, ki je služboval kot kancler oglejskega patriarhata. V tej vlogi je bil konec 15. stoletja poslan na vizitacije slovenskih dežel, ki so bile po prvih turških vpadih močno prizadete. Naloga vizitacijske komisije, katere član je bil tudi Santonino, je bila ugotoviti razmere in škodo na teh območjih. Med potovanji je vestno pisal dnevnik, ki danes predstavlja izjemno dragocen vir. Poleg upravnih in cerkvenih zadev nam namreč ponuja tudi živ in presenetljivo podroben vpogled v vsakdanje življenje ter kulinarične navade na Štajerskem pred več kot petsto leti.

Na treh vizitacijskih potovanjih med leti 1485 in 1487 nam je v svojih podrobnih zapisih zapustil bogate informacije o tem, kaj so na krožnikih s ponosom postregli naši predniki, ko so jih obiskali pomembnejši obiski. 

[[image_1_article_83881]]

V kmečki hiši...

Na enem izmed potovanj so se morali zasilno ustaviti v eni izmed kmečkih hiš na Spodnjem Štajerskem, kjer so jim kmetje postregli z vsem kar so si lahko privoščili. Zanje je bila takšna pogostitev hud izdatek, a tako pomemben obisk si je preprosto zaslužil najboljše.

Santonini opisuje, da so jim postregli sveže orehe, ​​​kozji sir, ržen kruh, kuhana jajca, posoljeno postrv (sušeno torej, tako kot pršut so tudi postrvi solili, da so se dalj časa obdržale) in za konec so jim ponudili, za kmete najbolj hud izdatek, pečenega piščanca.

Santonini v svojem dnevniku žalostno zaključi še, da je gospod škof, ki je bil vodja vizitacije, bil edini, ki so mu postregli pečenega polha. Tega so vizitatroji sami ujeli po poti v gozdu, kmetje pa so ga škofu z veseljem pripravili. Očitno si je tega polha želel poskusiti tudi sam. 

V Slovenskih Konjicah...

Leta 1486 so se ustavili v župnišču v Slovenskih Konjicah, kjer jim je konjiški župnik pripravil tako kosilo kot večerjo. Jedi so bile praktično izključno iz rib. Santonino posebej hvali postrvi, prvič pa je v Konjicah poskusil piškurje. 

Naslednji dan so jim za kosilo in večerjo ponovno postergli piškurje in druge ribje jedi - Santonini je še posebej hvalil potočne rake v zeliščni omaki. Za na konec izpostavi še, da so jim postregli z mastnim kosom lososa iz Donave, ki, da je bil kuhan in slan in odličnega okusa. 

Slednje je še posebej zanimivo saj to pomeni, da je konjiški župnik uspel priti do večjega kosa ribe, ki so jo morali pripeljati iz Madžarske ali Slovaške do Konjic. Očitno so jo transportirali tako, da je bila po poti v soli, da se ni pokvarila. Dejstvo, da je trgovina z živili v neke majhne Slovenske Konjice pripreljala tako eksotično jed je izredno zanimivo.

Čadramska vas in Studenice...

Iz Konjic se je vizitacijska komisija odpravila proti severovzhodu, kjer so se ustavili v Čadramski vas (Občina Poljčane) ter v samostanu pri nunah v Studenicah. Tam so dobili obed s kar osmimi hodi. Santonino izredno hvali redovnice, da so jih obilno nahranile ter jim postregle več vrst mesnih jedi, ne samo ribjih. Pravi, da je bila večerja v samostanu tako obilna, da je trajala več kot dve uri. 

Nato so se ustavili še na Ptujski Gori, kjer so jim postregli s ščukami.

Majšperk...

V Majšperku je komisijo sprejel plemič Hartman Ormoški skupaj s svojo ženo, gospo Omelijo. Santonini je v svojih zapisih sila hvalil njeno prijaznost, ustrežljivost in kuharske sposobnosti. Posebno mu je bilo všeč njeno medeno pecivo, postregli pa so mu tudi s pečenim piščancem in ribami, skuhanimi v žafranovi juhi.

Žafran je bil že takrat sila draga začimba, ki se v navadnih mestnih kuhinjah ni pojavljala. S tem, ko so ga pretirano uporabljali tisti bolj premožni, so želeli pokazati, da si ga lahko privoščijo. 

V njegovih zapisih ob potovanjih po Štajerski pa seveda ne manjka niti hvalospevov Štajerskemu vinu. Santonini je bil nad kvaliteto le-tega sila navdušen.