OŠ Bratov Polančičev: Po kom je ta mariborska šola dobila ime?

Osnovna šola bratov Polančičev v središču Maribora nosi ime po nekdanjih učencih Ivu in Lovru, mladih partizanih, ki sta padla v boju za svobodo.

V centru Maribora, na Prešernovi ulici 19, danes stoji OŠ bratov Polančičev, ki jo obiskujejo mnogi mariborski otroci. Pa vemo, po kom je dobila šola ime? Kdo sta sploh bila brata Polančič?

Šola, ki nosi ime svojih nekdanjih učencev

Ivo in Lovro Polančič sta bila učenca prav te šole, ki je kasneje, v šolskem letu 1959/60 dobila njuno ime. Po nacistični in fašistični okupaciji Slovenije sta se oba namreč pridružila borcem za svobodo. Ivo se je pri zgolj dvajsteih letih vključil v Pohorsko četo, prav toliko pa je bil star tudi Lovro, ko se je pridružil Koroški četi.

Lovro Polančič

Lovro Polančič - Ubo (1923–1945) je od leta 1924 z materjo in bratom Ivom živel v Mariboru, kjer je obiskoval I. meščansko šolo in se po opravljeni mali maturi izučil za elektromehanika. Že kot trinajstletnik je bil ranjen na tekstilni stavki, zaradi pomoči ilegalcu pa je bil še mladoleten zaprt v preiskovalni zapor.

Aprila 1941 se je v Karlovcu vključil v jugoslovansko vojsko, po njenem porazu pa bil zajet in do decembra 1942 interniran v taborišču. Po vrnitvi je delal na daljnovodih, zaradi nevarnosti pa je do odhoda v partizane živel pri starših v Libeličah.

V partizane je odšel 16. junija 1943, prevzel bratovo partizansko ime Ubo, se pridružil Koroški četi in bil pozneje razporejen v 14. divizijo, kjer je bil v bojih v Savinjskih hribih hudo ranjen. Po izdaji partizanske bolnišnice je bil zaprt v Celju, nato prepeljan v Stranice pri Frankolovem, kjer je bil 12. februarja 1945 usmrčen. Njegovi posmrtni ostanki so pokopani v skupnih grobovih pri Frankolovem; mati Julka Polančič pa se ga je spominjala kot vedrega, glasbeno nadarjenega fanta, pevca, kitarista in člana Prvega slovenskega športnega kluba Maribor.

Frankolovski poboj

Frankolovski poboj oz. frankolovski zločin je bil povračilni ukrep nemškega okupatorja, izveden 12. februarja 1945 v Grabnu oz. Stranicah pri Frankolovem, v katerm je bilo pobitih sto Slovencev.

Do poboja je prišlo po smrti nacističnega funkcionarja Antona Dorfmeistra, vodje celjskega okrožja, ki je bil 2. februarja 1945 ranjen v partizanski zasedi Bračičeve brigade v soteski Tesno in je naslednji dan umrl v celjski bolnišnici. Kot maščevanje so nacisti iz mariborskih, celjskih in trboveljskih zaporov zbrali talce, jih devetindevetdeset obesili ob cesti enega pa ustrelili med poskusom bega; poboj velja za enega najhujših nacističnih zločinov na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno.