Čeprav se je druga svetovna vojna v svetovnem merilu začela že septembra 1939, je Jugoslavijo zajela šele 6. aprila 1941, na cvetno nedeljo, ko je brez vojne napovedi nanjo udarila nemška vojska.

Ljudje so bili tistega jutra pri mašah, ko so med pridigami prvič izvedeli, da se je začela vojna. Novica je med verniki povzročila šok in negotovost.

Prve informacije o napadu so ljudje torej dobili v cerkvah, pogosto kar pri pridigah, saj množičnih medijev, kot so radio in časopisi, še ni bilo v vsakem gospodinjstvu. Poročila so govorila o bombardiranju Beograda in pričakovani invaziji.

Za slovensko ozemlje pa se je vojna začela še posebej hitro in brutalno, saj je bilo zaradi svoje lege med prvimi na udaru okupacijskih sil.

Napad z vseh strani

Napad ni bil le nemški – z Nemci so se v napadu pridružile tudi vojske njihovih satelitskih držav, kot sta Bolgarija in Italija, čeprav so Italijani prodirali bolj postopno in previdno, predvsem v območje Dravske banovine. Prekmurje so najprej okupirali Nemci, a so ga 16. aprila predali Madžarom, ki so zasedbo razumeli kot ponovno združitev z matico, saj je bilo to območje do leta 1918 del Ogrske.

Kratek odpor pred porazom

Jugoslovanska kraljeva vojska je na nekaterih območjih sicer poskušala organizirati odpor, načrtovala je celo umik v Bosno in Hercegovino, od koder bi se lahko odpor nadaljeval, a je bila pred močjo nemške vojske hitro poražena. 

Dravska divizija je na Štajerskem razstreljevala mostove, a se je nato na Pohorju razkropila. Po večjih mestih so se v dneh napada začeli zbirati prostovoljci za obrambo Jugoslavije, med katerimi so bili ljudje iz različnih političnih okolih, tudi komunisti. 

Ironično, med temi posamezniki so bili tudi tisti, ki se bodo že v naslednjih letih znašli na nasprotnih straneh, bodisi kot partizani bodisi kot domobranci ali člani vaških straž.

Aprilska vojna

Aprilska vojna je na Slovenskem trajala le šest dni. Italijani so v Ljubljano prišli 11. aprila dopoldne, medtem ko je 17. aprila v Beogradu kralj Peter II. s poveljstvom pobegnil, general Dušan Simović pa je podpisal listino o kapitulaciji. Dravska banovina je bila takrat že teden dni zasedena.

Posledica tega je bila razkosanje slovenskega ozemlja med tri okušatorje. Maribor, tako kot celotno Štajersko skupaj z Gorenjsko je zasedla Nemčija.

Nemški okupacijski sistem je bil izredno natančen.

Njihov cilj ni bil le nadzor nad ozemljem, temveč tudi popolna germanizacija – izgon Slovencev, prepoved jezika in brisanje narodne identitete.

Na svojem ozemlju so vzpostavili dve glavni upravni enoti: Spodnjo Štajersko, s centrom v Mariboru ter Zasedena območja Koroške in Gorenjske, sprva z upravnim središčem na Bledu, nato v Celovcu.

Čeprav je bil Maribor pomemben zaradi svoje lege, industrije in železniške povezave, je Bled za nemške oblasti postal še pomembnejši, kar zadeva upravno in simbolno središče nemške oblasti na Gorenjskem.

Okupacija

Za uresničitev teh ukrepov so okupacijske oblasti ustanovile posebne komisije, ki so slovensko prebivalstvo razdeljevale v tri skupine:

Polnopravni nemški državljani so bili predvsem mariborski Nemci, ki so bili med 6. in 7. aprilom 1941 med najbolj navdušenimi nad prihodnostjo nacistov in so organizirali slavnostni sprejem za nemško vojsko.

Državljani na preizkušnji so bili ljudje, za katere ni bilo jasno, ali ustrezajo »rasnemu idealu«; če so oblasti kasneje ugotovile npr. judovsko poreklo, so jim status preklicali.

Prebivalci brez državljanstva pa so ostali brez pravic, pogosto podvrženi izgonu, deportacijam ali represiji.

Maribor je bil prvič bombandiran leta 1944

Maribor je bil med drugo svetovno vojno eno najbolj bombardiranih mest na območju takratne Jugoslavije, kar potrjujejo tudi številne najdbe neeksplodiranih bomb, zlasti na območju ob Dravi in pri Europarku. V 29 zavezniških napadih v letih 1944 in 1945 je bilo na mesto odvrženih skoraj 16.000 bomb, ki so uničile ali poškodovale skoraj polovico stavb, več kot 4.200 ljudi pa je ostalo brez doma. Maribor je imel takrat približno 30.000 prebivalcev, kar pomeni, da je ''vsak par'' dobil eno bombo.

Prvo bombardiranje je mesto doživelo 7. januarja 1944, najhujši napad pa 14. oktobra istega leta, ko je padlo 560 bomb in zahtevalo 76 življenj. Skupno je v bombnih napadih umrlo 483 ljudi, med njimi 60 otrok, še 352 pa jih je bilo ranjenih.

Dogodki aprila 1941 niso pomenili le začetka vojne, temveč tudi začetek enega najtežjih obdobij v zgodovini slovenskega naroda, katerega posledice so zaznamovale generacije.