Danes mineva obletnica enega najbolj polemičnih dogodkov v zgodovini Maribora - Krvave nedelje, ki se je zgodila 27. januarja 1919. Dogodek, ki je v avstrijskem zgodovinopisju dolgo veljal za dokaz domnevnega vojnega zločina, v slovenskem prostoru pa ostaja boleča, a pogosto poenostavljena zgodba o utrjevanju severne meje. 

Po koncu vojne...

Po koncu vojne je bil Maribor eno ključnih žarišč boja za oblast in nacionalno pripadnost. Mesto z izrazito nemško govorečim prebivalstvom je po razpadu Avstro-Ogrske postalo del novonastale države, kar je sprožilo močne politične in nacionalne napetosti. 

Organiziran protest in prihod iz Avstrije

Na dan Krvave nedelje je v Mariboru potekal velik proavstrijski protest, na katerem se je po različnih ocenah zbralo več tistoč ljudi.  Nekatere ocene omenjajo tudi do 40.000 udeležencev. Številni protestniki so z vlaki prišli iz Avstrije. Namen shoda je bil z množičnostjo dokazati, da je Maribor ''nemško mesto'' in da ne sodi v slovanski državni okvir.

Zborovanje na Glavnem trgu je potekalo v izjemno napetem ozračju. Vzkliki proti novi oblasti, približevanje vojaškim položajem in splošna neobvladljivost množice so ustvarili razmere, v katerih je prišlo do izgreda, spopada med protestniki in slovenskimi vojaki.

Krvava nedelja

27. januarja 1919 je v Maribor namreč prispela ameriška vojaška delegacija, ki jo je vodil podpolkovnik Sherman Miles. Namen obiska so bili pogovori z generalom Rudolfom Maistrom o poteku državne meje. Ti pogovori so potekali v mestni hiši, ki so jo zato stražili vojaki. A prav napetosti ob tem obisku so se kmalu sprevrgle v nasilje.

Prišlo je do spopada med civilisti in vojaškimi silami. Razmere so eskalirale v streljanje, v katerem je bilo več ljudi ubitih in ranjenih, dogodek pa se je v zgodovino zapisal kot Mariborska krvava nedelja. 

Kako so dogodek videli takrat?

Pomemben vpogled v potek dogodkov ponuja časopis Slovenec, ki je izhajal v tistem času. Zapis v časopisu tik po dogodku pojasnjuje, da demonstracije niso bile spontane, temveč organizirane, ter da je nasilje izbruhnilo še pred streljanjem.

Zapisali so: ''Okoli ene ure popoldne so demonstranti začeli metati na naše vojaštvo in policijo kamenje ter streljati z revolverjem. Vojaštvo in policija, sta ostala kljub temu na mestu in zahtevala, naj se demonstranti razidejo. Ker so pa demonstranti zavzemali vedno bolj grozilno stališče, je vojaštvo začelo streljati''.

V istem poročilu je zapisano tudi, da so bili protesti dlje časa pripravljeni ter da so se demonstracij udeležili hujskači iz širšega prostora, med drugim tudi iz Gradca. Časopis dogajanje sklene z besedami:

''Tako so danes Nemci demonstrirali za ''nemški značaj Maribora''.

Tragedija brez enostavnih odgovorov

Smrt civilistov ostaja neizpodbitno tragično dejstvo, ki ga ni mogoče relativizirati. V avstrijskem zgodovinopisju je Krvava nedelja bila dolgo označena kot simbol nasilnega jugoslovanskega prevzema Maribora, Maister pa je bil označen za vojnega zločinca.

Strokovnjaki sicer poudarjajo, da ni nobenega dokaza, da je osebno Maister resnično izdal ukaz, da se naj na civiliste strelja. 

Dejstvo pa je, da je bila ''izguba'' Maribora za avstrijski prostor simbolni in politični poraz. Za Slovence pa je Maister predstavljal osebnost boja za severno mejo, katerega zapuščina ne more biti zožena na en sam, četudi tragičen dogodek. 

Dogodek se je zgodil v kaotičnih povojnih razmerah, ko so se meje še vzpostavljale, oblast pa utrjevala v razmerah strahu, provokacij in političnega pritiska. Krvava nedelja tako ostaja opomin, da je zgodovina marsikaj, a črno-bela nikakor.