Poleg osmanskih vpadov, kmečkih uporov, verskih vojn je največja nevarnost novega veka bila črna smrt ali kuga. V Mariboru je bila prisotna pred 340 leti, med letoma 1680 in 1682.
Najhujši izbruh mestne novoveške kuge je bil v Mariboru zabeležen v letu 1680, v okolici pa že leto prej. Kuga se je tedaj začasno potuhnila in znova izrbuhnila dve leti kasneje, 1682. Strokovnjak za novoveško zgodovino, izredni profesor na Oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru (UM), dr. Andrej Hozjan pravi, da izbruha konkretno ni opisal nihče. »Vsak se je reševal, kot je vedel in znal, kdo bi tedaj še pisal!« dodaja.
Mesto za preprečitev epidemije ni storilo nič
Ko je junija leta 1680 v mestu in primestjih iz neznanega vzroka umrlo več oseb, mesto ni storilo ničesar za preprečitev morebitne epidemije, tako da se je lahko neovirano širila. V kratkem času jih je umrlo še več, tudi v hišah najbogatejših meščanov.
Ko je junija leta 1680 v mestu in primestjih iz neznanega vzroka umrlo več oseb, mesto ni storilo ničesar za preprečitev morebitne epidemije, tako da se je lahko neovirano širila. V kratkem času jih je umrlo še več, tudi v hišah najbogatejših meščanov.
Pomanjkanje osebja za strežbo bolnim in pokope trupel je bilo tako hudo, da so morali ta dela opravljati celo pod prisilo. Dr. Hozjan pojasnjuje, da je kuga od avgusta do konca leta 1680 v samem mestu vzela vsaj 122 življenj, saj je bilo toliko pokopov, nepokopanih pa se sploh ni štelo. »Usode umrlih so bile zelo različne: nekateri starši so izgubili vse svoje otroke, drugi svoje zakonce. Ponekod so izginile cele družine, drugod so preživeli posamezniki,« še pojasni Hozjan.
Improviziran »lockdown«
Ker mesto ni uvedlo nobenih ukrepov za zajezitev epidemije, se je kar nekaj prebivalcev umaknilo iz mesta. Kdor pa te možnosti ni imel, se je preprosto zaprl v svojo hišo. Tako se je zgodilo, da so jih šele po koncu kuge našli mrtve ali povsem podhranjene.
»Maribor je izgledal kot mesto duhov, podobno kot v sodobnih filmskih grozljivkah, le tu in tam je kdo stopil na ulico,« pojasnjuje profesor in dodaja, da so bile najbolj prizadete družine obrtnikov, prisiljenih v nadaljnje delo (pekov, mesarjev in čevljarjev). Te družine so predstavljale dobro četrtino vseh umrlih.
Po zapiskih je v mestni župniji sv. Janeza Krstnika (mesto in bližnja okolica) takrat do konca leta 1682 umrlo skupno 483 oseb, kar je predstavljalo okrog 15 odstotkov prebivalstva župnije od okrog tri tisoč pred začetkom kuge.
Po zapiskih je v mestni župniji sv. Janeza Krstnika (mesto in bližnja okolica) takrat do konca leta 1682 umrlo skupno 483 oseb, kar je predstavljalo okrog 15 odstotkov prebivalstva župnije od okrog tri tisoč pred začetkom kuge.
Kužno znamenje v zahvalo za konec kuge
V zahvalo za konec kuge so mariborski prebivalci leta 1681 postavili kužno znamenje – steber s podobo Marije vnebovzete. Nad njeno glavo je venec iz dvanajstih zvezd in pod njenimi nogami mesec. Današnji spomenik na Glavnem trgu je kopija. Izvirne kipe in druge dele so med obnovo leta 1990 nadomestili z replikami, njih pa shranili na dvorišču mariborskega pokrajinskega arhiva, kjer so ostali izpostavljeni vremenskim pojavom in nevzdrževani. Leta 2003 pa so bili premeščeni v skladiščni prostor.
