Svečnica je bila za štajersko podeželje praznik vraž, sveč in vremena. To je bil dan, ko so ljudje v naravi brali napoved preostanka zime.
Svečnica kot ljudski vremenski koledar
Za štajerskega človeka Svečnica ni bila le cerkveni praznik, temveč tudi dan opazovanja narave. Ljudje so verjeli, da se prav 2. februarja pokaže, kakšna bo druga polovica zime. Sonce, megla, kapljanje s streh – vse je imelo pomen.
V Mariborskem večerniku leta 1931 so zapisali pregovor, ki ga je poznala skoraj vsaka hiša:
''Če na Svečnico preje s strehe kaplja kot s sveče, bo zima še huda.''
- Mariborski večernik, 1931
Kapljanje s strehe je pomenilo otoplitev in prav to je bilo sumljivo. Prehitra pomlad naj bi napovedovala še en povratek mraza. Narava je po ljudskem razumevanju vedno terjala ravnotežje.
Sonce, medved in jazbec
Štajerske vraže so bile presenetljivo podobne drugim evropskim izročilom. Časopis Mariborski večernik iz leta 1931 opisuje, da naj bi na Svečnico celo medved pokukal iz brloga preverit vreme.
''...če je megleno, ostane zunaj, če pa solnce sije, še enkrat zaspi.''
- Mariborski večernik, 1931
Sonce je bilo slab znak. Jasno jutro je pomenilo, da bo zima še dolga. Podobno naj bi se obnašali tudi jazbeci: če jih je prebudilo sonce, so se še globlje zakopali, ker mraz še ni rekel zadnje besede.
Znano je bilo tudi svarilo:
''Na katero luknjo solnce sije, skoz tisto bo sneg še letel.''
- Mariborski večernik, 1931
Sonce torej ni pomenilo pomladi, temveč opozorilo.
Vreme kot vprašanje preživetja
Te vraže niso bile le zabavna folklora. Za kmečko družbo je vreme pomenilo vprašanje hrane, dela in preživetja. Dolga zima je izčrpavala zaloge, prehitra pomlad pa je lahko uničila posevke. Svečnica je bila zato nekakšen ljudski meteorološki mejnik.
Zgoraj omenjeni časopis opisuje tudi domače obrede: sveče na mizi, boljše kosilo, molitev in skupnost. Praznik je bil trenutek oddiha sredi zime, a hkrati napeto opazovanje narave.
Sveče, čučkanje in potujoči pevci
Svečnica pa ni bila le dan opazovanja vremena, temveč tudi bogat praznik ljudskih običajev. V krajih ob Muri in Ščavnici so poznali ''čučkanje'', zaščitni obred s svečo. Gospodar je zjutraj prižgal blagoslovljeno svečo in jo trikrat zavrtel okoli glave, pesti in nog ter prosil, da bi hišo obvarovala nesreče. Ta sveča se je nato hranila vse leto kot varovalo pred neurji in nezgodami.
Po mestih in vaseh so hodili tudi otroci, potujoči pevci, ki so s svečami v rokah prepevali in zbirali darove. Kot je zapisal Mariborski večernik, so včasih nastopali v tolikšnih skupinah, da so morali red vzdrževati celo mestni redarji. Na Pohorju so ob prazniku pekli krape, v Slovenskih goricah gibanice, praznična miza pa je bila ta dan bogatejša kot sicer. Svečnica je tako združevala vero, vraže, hrano in skupnost, vse, kar je ljudem pomagalo preživeti najtemnejši del zime.
Svetel dan sredi zime
Svečnica je bila za Štajerce svetel dan v dobesednem in simbolnem pomenu. Sveče, blagoslov, petje in vraže o vremenu so ustvarjali občutek, da je človek vsaj za hip v dialogu z naravo. Opazovanje neba ni bilo praznoverje, temveč način, kako razumeti svet, ki je odločal o vsakdanjem življenju.
